Jedro

V obravnavani zadevi je bila v pritožbenem postopku prvostopenjska odločba spremenjena v škodo tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 253. člena ZUP, zato je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-179/2019-6 z dne 14. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z v uvodu navedeno prvostopenjsko odločbo odločil, da ima tožnik pravico do 30 ur storitev osebne asistence na teden. V izreku odločbe je opredelil še storitve osebne asistence, do katerih je tožnik upravičen, ter rok in način izvrševanja odločbe.

2. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo o tožnikovi pritožbi odločil tako, da jo je zavrnil (1. točka izreka), in hkrati odločil, da tožnik ni upravičen do storitev osebne asistence (2. točka izreka). Odločil je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA) v pritožbenem postopku pridobil novo izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da tožnik ni upravičen do osebne asistence. Organ je temu mnenju sledil in odločil tako da je zavrnil tožnikovo pritožbo in vlogo za priznanje pravice do osebne asistence.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da mu je bila na prvi stopnji priznana osebna asistenca v obsegu 30 ur. Ker meni, da bi mu ta morala biti priznana vsaj v obsegu 40 ur, se je pritožil, drugostopenjski organ pa je prvostopenjsko odločbo odpravil in odločil, da tožnik nima pravice do osebne asistence. Uveljavlja, da je z izpodbijano odločbo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je zmotno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijani odločbi očita še, da ne vsebuje zadostne obrazložitve, niti ji ni priloženo izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev. Meni, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba pridobiti mnenje sodnega izvedenca, ki bo strokovno in nepristransko ocenil njegovo zdravstveno stanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do osebne asistence v obsegu 40 ur tedensko. Podrejeno predlaga, naj se mu prizna vsaj 30 ur tedensko.

5. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki ji nasprotuje. V odgovoru se med drugim sklicuje na določbe 20. člena ZOA, pojasnjuje namen osebne asistence in vlogo mnenja v postopku imenovane komisije.

6. Tožba je utemeljena.

7. V tem upravnem sporu je izpodbijana odločba drugostopenjskega organa, s katero je ta ob reševanju tožnikove pritožbe spremenil odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožniku priznal pravico do 30 ur storitev osebne asistence tedensko, in sicer tako, da je tožnikovo vlogo za priznanje pravice do osebne asistence zavrnil. 8. Z opisanim ravnanjem je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, ki je tekel zgolj po pritožbi tožnika, odločil v njegovo škodo, kar mu tožnik v laični tožbi očita z navedbo, da je s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo uveljavljal priznanje večjega števila ur osebne asistence, pritožbeni organ pa je odločil, da do teh storitev sploh ni upravičen.

9. Pooblastila za odločanje pritožbenega organa v škodo pritožnika ureja drugi odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga je skladno z določbo 5. člena ZOA treba uporabiti v obravnavani zadevi. Po navedeni določbi ZUP lahko drugostopenjski organ z namenom, da bi se zadeva pravilno rešila, v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona.

10. Da bi v tej zadevi šlo za razloge, določene v 274., 278. in 279. členu ZUP, toženka v izpodbijani odločbi ne navaja, niti to ne izhaja iz podatkov upravnega spisa. Drugostopenjski organ se namreč v izpodbijani odločbi sklicuje na novo izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence, ki ga je pridobil na podlagi petega odstavka 20. člena ZOA, torej na drugače ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni razlog, ki bi glede na navedene določbe ZUP lahko bil podlaga za pritožbeno spremembo prvostopenjske odločbe v škodo tožnika v delu, ki ga tožnik s pritožbo ni izpodbijal, to je v obsegu, s katerim je na prvi stopnji uspel. 11. Ker je bila po povedanem v obravnavani zadevi v pritožbenem postopku prvostopenjska odločba spremenjena v škodo tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 253. člena ZUP, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo tožbi in izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi. Ker je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi pojasnjene bistvene kršitve pravil postopka, sodišče ni presojalo ostalih tožbenih navedb. Vseeno pa dodaja, da bo moral drugostopenjski organ, upoštevaje 9. člen in četrti odstavek 146. člena ZUP, če bo odločitev (ponovno) oprl na novo pridobljeno izvedensko mnenje, tožniku omogočiti, da se pred izdajo odločbe s tem mnenjem seznani in o njem izjavi.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženega upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).