Jedro

O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1.1.1997, zato se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Zakon o prometnem davku – ZPD, ki se je uporabljal od 1.1.1992, je v 60. členu določal, da pravica do izterjave prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30. 7. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu z dne 20. 5. 1998. Z njim je Davčni urad M.S. zavrnil tožnikov predlog za ugotovitev zastaranja izterjave davkov in prispevkov.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se glede ugovora zastaranja sklicuje na ZDavP.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) in uveljavlja ugovor zastaranja. Navaja, da je glavnica dolga nastala najkasneje leta 1991 in se zato zanjo uporabljajo predpisi, ki so določali zastaranje v šestih letih. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je zastarala pravica do izterjave davčnega dolga. Postopek izterjave je začel davčni organ prve stopnje s sklepom o prisilni izterjavi dolga z dne 23. 4. 1998, na podlagi dolgovnega seznama z dne 27. 3. 1998 glede dolgovanih obveznosti, zapadlih v plačilo leta 1991. 9. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in na katere je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da dne 1. 1. 1997 tožnikove davčne obveznosti iz leta 1991 še niso zastarale niti relativno niti absolutno. V seznamu zaostalih obveznosti z dne 27. 3. 1998 je za obdobje od leta 1991 do leta 1996 navedeno le plačilo prometnega davka. Zakon o prometnem davku -ZPD, ki se je uporabljal od 1. 1. 1992 je v 60. členu določal, da pravica do izterjave prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. Torej je bil relativni zastaralni rok glede prometnega davka že tedaj petletni in tožnikove obveznosti (ob upoštevanju pretrganja z dne 14. 12. 1992 in dne 29. 4. 1993) do dne 1. 1. 1997 še niso zastarale.

10. Glede drugih davkov se tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno sklicujeta na 96. in 97. člen ZDavP, ki je v času odločanja v upravnem postopku urejal zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. ZDavP, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1997, je namreč v 2. točki prvega odstavka 231. člena določil, da z dnem začetka njegove uporabe prenehajo veljati tudi določbe 122. in 123. člena ZDoh, s katerimi je bilo pred začetkom uporabe ZDavP urejeno zastaranje te pravice. O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, ZDavP niti kakšen drug zakon ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1. 1. 1997, zato je pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več zadevah npr. I Up 1284/2002 z dne 5. 4. 2005, X Ips 175/2005 z dne 7. 2. 2008 in X Ips 694/2004 z dne 26. 3. 2009. 11. Odločitev sodišča prve stopnje, da v času izdaje sklepa o prisilni izterjavi z dne 23. 4. 1998, davčni dolg ni zastaral (drugi odstavek 97. člena ZDavP), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).