Jedro

Verodostojne listine upniku k predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Določnost oznake verodostojne listine je predpisana zato, da je tako dolžniku kot tudi sodišču čimbolj nedvoumno jasno, za kakšno listino sploh gre.

Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to, da je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna (23. člen ZIZ), dejansko takšna, četudi je to tudi ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga dolžnik lahko uspešno uveljavlja z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Gre za kvalificirano listino, katere obstoj predstavlja formalno predpostavko, na obstoj katere sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti. Pomanjkljivosti, ki se nanašajo na listino, predstavljajo formalne pomanjkljivosti, ki preprečujejo izvršbo in nanje sodišče pazi že ob predhodnem preizkusu predloga za izvršbo. Če te niso izpolnjene, predlog zavrže, saj izvršba na podlagi listine, ki je ni mogoče opredeliti kot verodostojno, ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo.

2. Sklep s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbija upnik. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da verodostojna listina, kot jo je sam označil v predlogu za izvršbo ne ustreza določbam 23. oziroma 41. člena ZIZ. Meni, da je odločitev napačna in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Verodostojno listino je označil s kataloško oznako 4, ki predstavlja izpisek poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe in je sodišče lahko brez dvoma ugotovilo, za katero verodostojno listino je v konkretnem primeru šlo. Dodatno je upnik navedel tudi datum zapadlosti in znesek terjatve, ki je pripisljiv dolžnikoma. Hkrati pa tudi, da gre za s strani odgovorne osebe potrjeno poslovno dokumentacijo, ki potrjuje konkretni dolg dolžnikov. Navaja, da overjena poslovna dokumentacija ne vsebuje konkretne označbe, ki bi bila lahko pripisljiva točno določenemu pravnemu razmerju, kot to velja za fakturo in jo je tudi mogoče označiti s specifično oznako. Verodostojna listina pod kataloško oznako številka 4 je enostranska listina, ki vsebuje več dejanskih in ali pravnih podlag terjatev in potrjuje zgolj to, da je zatrjevano dejstvo vodeno v poslovnih knjigah, ki imajo zaledje v knjigovodskih listinah. Vse navedeno pa pomeni, da je upnik zadostil zahtevam ZIZ glede označitve takšne verodostojne listine. Meni, da je sodišče preseglo pooblastila in predlog zavrglo zaradi vsebinskih razlogov, česar ne bi smelo storiti. Presojalo je utemeljenost terjatve, kar pa je predmet odločanja pred pravdnim sodiščem, ki sledi ugovoru dolžnikov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa sklicevalo na drugi odstavek 41. člena ZIZ (glede navedbe verodostojne listine), na drugi in tretji odstavek 23. člena ZIZ (glede taksativno naštetih verodostojnih listin) ter na peti odstavek 41. člena ZIZ (glede določne označbe verodostojne listine). Ugotovilo je, da je upnik v predlogu za izvršbo verodostojno listino opredelil s kataloško številko 4, kar v skladu z Navodilom za izpolnjevanja obrazca za predlog za izvršbo (v nadaljevanju: Navodilo), ki je sestavni del Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (v nadaljevanju: Pravilnik), pomeni izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, pod opisno oznako verodostojne listine pa je navedel „Dolg dolžnikov, ki izhaja iz s strani odgovorne osebe potrjene poslovne dokumentacije“. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da iz takšne oznake ne izhaja, da gre za izpisek odprtih postavk in da tudi ne gre za katero izmed verodostojnih listin iz 23. člena ZIZ.

6. V skladu z določbo 23. člena ZIZ sodišče izvršbo za izterjavo denarne terjatve dovoli na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve. Verodostojna listina v smislu ZIZ je faktura (oziroma račun), menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine in pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.

7. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine mora biti sestavljen na predpisanem obrazcu v skladu s Pravilnikom (drugi odstavek 29. člena ZIZ), v njem pa mora biti po drugem odstavku 41. člena ZIZ med drugim navedena tudi verodostojna listina. Te po petem odstavku 41. člena ZIZ upniku k predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Določnost oznake verodostojne listine je predpisana zato, da je tako dolžniku kot tudi sodišču čimbolj nedvoumno jasno, za kakšno listino sploh gre (prim. VSL sklep I Ip 2384/2011 z dne 14. 9. 2011 in VSL sklep I Ip 547/2018 z dne 4. 4. 2018). Tako pravi tudi Navodilo.

8. Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to, da je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna (23. člen ZIZ), dejansko takšna, četudi je to tudi ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga dolžnik lahko uspešno uveljavlja z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Gre za kvalificirano listino, katere obstoj predstavlja formalno predpostavko, na obstoj katere sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (prim. 23. člen in drugi odstavek 55. člena ZIZ). Pomanjkljivosti, ki se nanašajo na listino, predstavljajo formalne pomanjkljivosti, ki preprečujejo izvršbo in nanje sodišče pazi že ob predhodnem preizkusu predloga za izvršbo. Če te niso izpolnjene, predlog zavrže, saj izvršba na podlagi listine, ki je ni mogoče opredeliti kot verodostojno, ni dovoljena (prvi odstavek 23.člena ZIZ).1 Pritožbenim navedbam, da je z zavrženjem predloga iz razloga, ker v njem označena listina ni verodostojna listina, sodišče v resnici vsebinsko odločilo o utemeljenosti zahtevka upnika, po povedanem ni mogoče slediti. Pomanjkljivosti, ki se nanašajo na terjatev, so tiste, ki so materialne in zaradi katerih predlog ni utemeljen, a o teh sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo.

9. Kot verodostojno listino, ki jo je označil s kataloško številko 4, je upnik označil vsebino, za katero ni mogoče zaključiti, da predstavlja katero od verodostojnih listin v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZIZ. Z oznako „Dolg dolžnikov, ki izhaja iz s strani odgovorne osebe potrjene poslovne dokumentacije“ je le z drugimi besedami povsem nedoločno pojasnil, da gre za dokumentacijo, ki sicer mogoče je, ali pa tudi ne, zajeta v izpisku odprtih postavk. Pri izpisku iz poslovnih knjig, overjenem s strani odgovorne osebe, gre za ekonomski pojem, zato je treba njegovo definicijo poiskati na matičnem področju. Enaindvajseti Slovenski računovodski standard tako v točki 21.1. določa, da so knjigovodske listine v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke. Izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, pa je po svoji vsebini izpis odprtih postavk, ki vsebuje navedbo upnika in dolžnika, številko fakture ali druge knjigovodske listine, na kateri temelji terjatev, ter znesek terjatve.2 V obravnavanem primeru pa iz podatkov predloga za izvršbo ne izhaja določno, da listina, na podlagi katere upnik uveljavlja terjatev, vsebuje zgoraj navedeno, saj iz opisa, kot ga je podal upnik ni razvidno, za kakšno poslovno dokumentacijo gre, niti ni razviden zapis poslovnega dogodka (le v tem primeru bi dolžnik lahko ugotovil, iz česa izvira njegov dolg). S tem zahtevi po določni oznaki verodostojne listine upnik ni zadostil. 10. Končno pa pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je sodišče s tem, ko je zavrglo predlog za izvršbo upnika na podlagi listine, za katero ni mogoče zaključiti, da gre za verodostojno listino, temu odvzelo pravico izrabe instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine. Zato, da sodišče lahko dovoli izvršbo na podalgi verodostojne listine, čemur šele v primeru obrazloženega ugovora dolžnika sledi pravdni postopek, v katerem lahko pride tudi do vsebinske obravnave utemeljenosti terjatve upnika (drugi odstavek 62. člena ZIZ), mora upnik obstoj verodostojne listine, ki je obvezna podlaga takega zahtevka, ustrezno izkazati. To pa tako, da jo določno označi in tako omogoči presojo, da za listino iz 23. člena ZIZ dejansko gre. Če s tako listino upnik ne razpolaga, ima na voljo redni pravdni postopek.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi po povedanem niso utemeljeni. Višje sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Več o procesnih in vsebinskih predpostvkah pa Karmen Iglič Stroligo v članku: Preizkus predloga za dovolitev izvršbe (poglavje Izvršilni naslov), Pravosodni bilten, št. 1/2009, str. 75, 76, 91 in 97. 2 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 143.