Jedro

Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilec, A. A., pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (1. točka izreka); obenem je odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 23. 11. 2021 od 15.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 23. 11. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Nadalje navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika 8. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja Kozina. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik 7. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo na območju mejnih prehodov Starod in Male Mune iz Republike Hrvaške. Iz Pakistana je potoval preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Romunije in od tam s kamionom prispel na Hrvaško ter pot nadaljeval skupaj še z drugimi državljani Pakistana do Rijeke, kjer so jim po prijetju policisti dejali, da na Hrvaškem ne morejo dobiti azila. Nato so v lastni režiji ob pomoči aplikacije na mobilnem telefonu nadaljevali pot proti Italiji. Ko so po ilegalnem prestopu hrvaško-slovenske meje in krajšem postanku nadaljevali pot, jih je kmalu zatem prijela slovenska policija, pri kateri je tožnik izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Po podani prošnji, ki jo je pri pristojnem organu vložil 23. 11. 2021 in so mu bili tedaj odvzeti tudi prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac, je bil tožniku ustno za zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Ta med drugim v 3. členu določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna.

3. Tožena stranka ocenila, da so podani pogoji za omejitev gibanja tožniku po 5. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ob ugotovitvi, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega glede na to, da je na svojem potovanju prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško še preden je 7. 11. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo ter že pred tem 18. 9. 2018 v Grčiji podal prošnjo za mednarodno zaščito in nato to storil tudi 1. 4. 2021 v Romuniji ter po njegovih lastnih navedbah prejel v Grčiji negativno odločitev, v Romuniji pa kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, tam ni počakal, ker se je bal deportacije v Srbijo, nato pa odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa se je od tam odpravil proti svoji ciljni državi Italiji v pričakovanju dobrega in varnega življenja, s čimer so podane okoliščine iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. 4. Po oceni tožene stranke zato tudi ni verjetno, da bo tožnik počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji, ampak meni, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Romuniji, ki je v konkretnem primeru pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj se tja tožnik po lastnih navedbah nikakor ne želi vrniti. Od osebe, ki potrebuje pomoč, je po stališču tožene stranke moč pričakovati, da bo le to poiskala v prvi zanjo varni državi in ne izbirala sebi ljubšo ciljno državo, kot je v primeru tožnika po njegovih lastnih navedbah bila Italija, ko je zapuščal Hrvaško. Glede na to, da je zapustil Grčijo po negativni odločitvi in nato prehajal preko več držav Evropske unije ter ponovno podal prošnjo v Romuniji, vendar tam kljub izrecnemu opozorilu sodnika ni počakal na odločitev, zatem pa prečkal še Madžarsko in Hrvaško ter nato podal prošnjo za mednarodno zaščito še v Sloveniji, tožena stranka ocenjuje, da tožnikov namen ni ostati v Sloveniji, kot navaja sam, pač pa je to Italija.

5. Po stališču tožene stranke je zato glede na tožnikova dejanja in izjave utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še pred zaključkom postopka njegove predaje odgovorni državi članici, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Čeprav je zatrdil, da ozemlja Slovenije ne bo zapustil in odšel v Italijo pa tožena stranka glede na njegova pretekla dejanja tega ne sprejema za verjetno. Zato je po njeni oceni za nadaljevanju postopka nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na podlagi 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ, saj ocenjuje, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo gibanja tožniku na območje azilnega doma, kjer gre za nastanitev odprtega tipa, ki ne zagotavlja zadostnega nadzora nad gibanjem tožnika. Pri tem pojasnjuje, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je tovrsten ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 %, samovoljno zapustila azilni dom. Ob upoštevanju navedenih dejstev, da je tožnik prečkal več držav članic EU ter v Grčiji in Romuniji tudi že predhodno podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je Romunijo, kljub izrecnem opozorilu sodnika, še pred izdano odločitvijo tudi zapustil in na odločitev ni počakal, nato pa ilegalno prečkal še Madžarsko in Hrvaško ter ilegalno vstopil v Slovenijo in nadaljeval pot proti Italiji ter za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju s strani slovenske policije, je po ugotovitvi tožene stranke podan objektivni kriterij iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega).

6. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izrečeni ukrep po mnenju tožnika pomeni odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 2. odstavka 19. člena Ustave. Zato sam meni, da gre za ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, ne pa omejitev gibanja. Kot preuranjene in nepravilne označuje zaključke tožene stranke, da bo tožnik zapustil Slovenijo, če mu ne bi bilo odrejeno pridržanja na Center za tujce, češ da je sam izpovedal, da si želi ostati v Sloveniji, kjer bi se tudi poročil. Sam je pojasnil, da si je želel v dejansko varno državo, za katero je štel najprej Italijo, po prihodu v Slovenijo pa kot tako šteje tudi Sloveniji. Navaja, da bi tu tudi ostal, če bi dobil mednarodno zaščito. Po stališču tožnika gre pri spornem ukrepu pridržanja na Center za tujce za nesorazmeren ukrep, češ da zato niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi ta ukrep utemeljevale. Tožnik zato meni, da je izrečeni ukrep prekomerno in nepotrebno posegel v tožnikovo svobodo. Tudi glede ukrepa pridržanja na območje azilnega doma sam meni, da to ni milejši ukrep, saj gre še vedno za odvzem prostosti. Nadalje tožnik očita, da v izpodbijanem aktu ni opravljen test sorazmernosti, niti nima navedb o alternativah pridržanju. Po mnenju tožnika niti sklicevanje tožene stranke na lastne izkušnje in statistiko, da 80 % prosilcev za mednarodno zaščito zapusti azilni dom samovoljno, ne opravičuje izrečenega ukrepa in ne pomeni utemeljenega razloga, ampak gre po stališču tožnika za nezakonit razlog, ki se ga ne bi smelo upoštevati. Zato očita odločitvi tožene stranke arbitrarnost, češ da se ni možno sklicevati na splošne okoliščine varovanja v azilnem domu, ki so v sferi tožene stranke, saj tam sama zagotavlja varovanje. Poudarja, da je Center za tujce zavod zaprtega tipa pod nadzorom policije v ograjenem objektu, pod video nadzorom, obiski so omejeni, upoštevati je potrebno hišni red, tako da nastanitev v Centru za tujce po svoji naravi pomeni poseg v pravico do osebne svobode posameznika. Tam se tožnik počuti slabo in utesnjeno, še zlasti zato, ker so ostali pridržani preglasni in nemirni, kar mu povzroča psihično stisko. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni upravni spis ter odgovorila na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Ta je po stališču tožene stranke pravilen in zakonit iz razlogov v njegovi obrazložitvi, iz katere med drugim izhaja (3. in 4. stran), da je tožnik na svoji poti prečkal več držav članic EU in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, preden je 7. 11. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo. Iz pridobljenih podatkov baze Eurodac pa izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji 18. 9. 2018 in Romuniji 1. 4. 2021, kar potrjujejo tudi njegove lastne navedbe, s čimer je podana okoliščina iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1, tako da je glede na ravnanje tožnika mogoče utemeljeno sklepati, da bi samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Romuniji kot pristojni državi članici za obravnavo njegove prošnje. Ker je tožnik že samovoljno zapustil dve državi, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je bil v Romuniji posebej opozorjen s strani sodnika, naj tega ne stori, so po oceni tožene stranke podane okoliščine za oceno, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, tožnik zelo verjetno zapustil azilni dom in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici Romuniji.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija uvodoma navedeni sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je torej pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna (v nadaljevanju tudi CT) na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 10. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - prenovitev (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena. Zato morajo tudi nacionalna sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, in sicer zato, da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave.

11. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 5. alinejo prvega odstavka 84. člena v povezavi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 ter na določbe 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Z določili 84.a člena ZMZ-1 so podrobneje opredeljene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, in sicer se na podlagi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 šteje, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.

14. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kar je med drugim že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

15. Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.

16. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je šele naknadno z določili noveliranega ZMZ-1 posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili 84.a člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

17. Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, lahko sledi argumentaciji in stališčem tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja tožniku podan razlog po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško še preden je 7. 11. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo ter že pred tem 18. 9. 2018 v Grčiji podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena, in nato 1. 4. 2021 tudi v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito ter navkljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, tam ni počakal, rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo, nato pa odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak odšel proti svoji ciljni državi Italiji, kjer je pričakoval dobro in varno življenje, s čimer so tudi po presoji sodišča nedvomno podane okoliščine iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1

18. Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

19. Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena in nujna in so po presoji sodišča tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.