Jedro

Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, je nedvomno podana v 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a. Po njej je potrebno v upravnem postopku vloženo zahtevo zavreči, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 10. 2022 in sklepa št. dokumenta: ..., št.: ... z dne 21. 9. 2022 (I. tč. izreka) ker je presodilo, da je vloga pravilno in zakonito zavržena. Tožbo na priznanje 100 % nadomestila za poklicno bolezen od 9. 3. 2000 dalje je zavrglo (II. tč. izreka), ker za vsebinsko odločanje ni procesne predpostavke.

2. Zoper sodno odločbo je tožnik vložil pritožbo s predlogom na odpravo upravnih aktov in razveljavitev prvostopenjske sodbe ter sklepa. Želi pravico po sodbi in sklepu Ps 1742/2000 z dne 27. 11. 2003, s katero je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 9. 3. 2000 zaradi poklicne bolezni in zato upravičen do 100 % pokojnine in 100 % nadomestila, kot da bi imel 40 let delovne dobe.

Leta 2007 je vložil zahtevo za 100 % upokojitev in 100 % nadomestilo za nazaj od 9. 3. 2000, vendar mu je ZPIZ odmeril le 173,00 EUR nadomestila. Toženec in sodišče morata priznati napako, saj primer datumsko sega na 9. 3. 2000, ko je veljal zakon brez spremembe poklicne bolezni. Ko to hoče povedati sodišču, so vsi tiho. Ni dobil slovenskega niti tujega sodnega izvedenca. To bo dokazal na ESČP saj že ima brezplačnega nemškega dr. odvetnika s slovenskimi koreninami. Pojasnjuje, da je zbolel kot varilec, da je bil od februarja 1999 do junija 2004 večinoma v bolniškem staležu, imel dopuste, ure v dobrem, bil na čakanju, ker v tovarni niso vedeli kaj bi z njim. Ko je bila izdana sodna odločba Ps 1742/2000 je od ZZZS dobil razliko bolniške od 80 do 100 % za nazaj od 9. 3. 2000 do junija 2004, naprej pa ostal brezposeln zaradi poklicne bolezni. Od toženca bo vedno zahteval svoje zavarovalniške in ustavne pravice v višini 100 % penzije in nadomestila za poklicno bolezen, kot da bi imel 40 let delovne dobe. Meni, da je potrebno primer dati na vpogled Ustavnemu sodišču RS. Želi, da zadevo prevzamejo sodnice in sodniki iz drugih delovnih sodišč, saj na prvostopenjskem sodišču niso nevtralni. Vsi, ki so vodili postopek vedo, da so leta 2007 in 2008 naredili napako, ker niso upoštevali sodbe Ps 1742/2000. V nasprotnem naj se zadeva čim prej prepusti evropskemu sodišču, naj svet vidi, kako se v Sloveniji ravna s poklicnimi bolniki in kdo podpira zavarovalnico pri kršitvi njegovih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. V zadevi ne gre za smiselno zatrjevano kršitev iz 2. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj pri sojenju niso sodelovali sodniki, ki bi morali biti po 70. členu ZPP izločeni, niti ni bila zahtevana izločitev po 6. tč. 70. člena ZPP zaradi domnevne pristranskosti. Ker je po 3. tč. 12. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) Delovno in socialno sodišče v Ljubljani edino stvarno pristojno za sojenje v socialnih sporih za območje celotne Republike Slovenije, zadeve ne bi bilo mogoče delegirati na druga delavna sodišča v državi. Glede na zahtevo, vloženo v obravnavanem predsodnem postopku v predmetni zadevi ni prišlo do kršitve z Ustavo Republike Slovenije3 (Ustava) zagotovljenih pravic ali Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin4 (EKČP), kot povsem pavšalno zatrjuje pritožba.

6. Gre za spor zaradi presoje odločbe z dne 19. 10. 2022 o zavrnjeni pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2022 o zavrženi zahtevi za odmero višjega nadomestila za invalidnost zaradi poklicne bolezni. Sklep je izdan na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku5 (ZUP), po katerem se zahteva zavrže, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

7. Prav takšno dejansko procesno stanje je na podlagi listinskega dokaznega gradiva iz sodnega in upravnega spisa pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Kronološko povzetih predsodnih in sodnih postopkov od leta 2000 dalje iz 7. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Izpostavlja le, da je bila od 16. 5. 2016 dalje tožniku priznana nova pravica na temelju III. kategorije invalidnosti z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami 70 % zaradi poklicne bolezni in 30 % bolezni, potrjena tudi v sodno socialnem sporu.6 Posledično je bilo z odločbo z dne 15. 6. 2016, potrjeno z odločbo z dne 12. 12. 2016 odmerjeno nadomestilo za invalidnost v višini 201,38 EUR od 21. 5. 2016 dalje. Tudi ti odločbi sta pravnomočni, saj je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje višje denarne dajatve s sodbama V Ps 2194/2016 z dne 23. 3. 2018 in Psp 206/2018 z dne 27. 9. 2018, pravnomočno zavrnjen.

8. Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, je nedvomno podana v 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a. Po njej je potrebno v upravnem postopku vloženo zahtevo zavreči, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Pri tožniku se od priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti 70 % zaradi poklicne bolezni in 30 % zaradi bolezni leta 2016 ni spremenil vzrok invalidnosti, niti pokojninska doba, kar nenazadnje potrjuje s svojim doslednim vztrajanjem, da se mu nadomestilo za invalidnost in invalidska pokojnina odmerita v višini 100 % zaradi poklicne bolezni, ugotovljene s sodbo Ps 1742/2000 z dne 27. 11. 2003. 9. Iz predhodno navedenih razlogov je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov na podlagi 81. člena ZDSS-1 v I. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen, tožba o vtoževanem 100 % nadomestilu za poklicno bolezen od 9. 3. 2000 dalje pa zakonito zavržena, saj v tem delu ni procesne predpostavke iz 63. člena ZDSS-1 za meritorno sojenje.

Zaradi obrazloženega pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. in 365. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi izpodbijano sodno odločbo.

10. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh ni relevantno, sodišče v zvezi s tožnikovim vztrajanjem o upravičenosti do višjega denarnega nadomestila na koncu zgolj pojasnjuje, da bi lahko šlo za vprašanje varstva pravice ne temelju preostale delazmožnosti, pridobljene po prejšnjih predpisih. Iz listinske dokumentacije namreč izhaja, da se je denarna dajatev kljub poslabšanju invalidnosti od leta 2000 do 2016 zmanjšala skoraj za polovico. Prav slednje dejstvo bi lahko kazalo na eventualno kršitev EKČP7 in protiustavno pravno praznino 397. člena ZPIZ-18 ter 396. člena ZPIZ-2 pred uveljavitvijo 121. člena ZPIZ-2G, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2020 dalje. Vendar reševanje zadeve v navedeni smeri ne more biti predmet tega sodno socialnega spora, temveč kvečjemu novega predsodnega upravnega postopka, v kolikor bi bila vložena takšna zahteva.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS (13. 6. 1994), MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94). 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Sodba V Ps 945/2016 z dne 2. 11. 2017 in Psp 13/2018 z dne 29. 3. 2018. 7 Zadeva Kranjc proti Sloveniji, št. 38775/14 z dne 31. 1. 2018. 8 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10. 2021.