Jedro

Smisel pravice do pravnega sredstva je predvsem v učinkoviti obrambi pravnih interesov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve je z odločbo o prekršku 221-537/2011/4 (4-09) z dne 23. 6. 2011 pravno osebo G. d. o. o. spoznal za odgovorno storitve dveh prekrškov po 6. točki prvega odstavka 75. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV), ter ji izrekel enotno globo 8.000 EUR, M. K., odgovorno osebo pravne osebe, pa je spoznal za odgovornega storitve dveh prekrškov po drugem odstavku 75. člena ZZasV v povezavi s 6. točko prvega odstavka 75. člena ZZasV in mu izrekel enotno globo 800 EUR. Obema storilcema prekrškov je prekrškovni organ naložil tudi plačilo sodne takse.

Prekrškovni organ je obema storilcema očital, da je G. d. o. o. dne 7. 2. 2011 in 12. 2. 2011 sklenila pogodbo o storitvah fizičnega varovanja z naročnikom, čeprav naj bi bila v isti zadevi že sklenjena pogodba o varovanju istega naročnika z drugim imetnikom licence za varovanje. Odgovorna oseba pravne osebe M. K. pa je dopustil takšno ravnanje.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 2037/2011-2418 z dne 17. 1. 2012 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zagovornika obeh storilcev.

3. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Najprej opozarja, da je iz uvoda sodbe razvidno, da se sodba nanaša le na storilca M. K., izrek sodbe pa se nanaša na neimenovano pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe. Nadalje opozarja, da sodba nima razlogov glede pritožbenih navedb zagovornika obeh storilcev zoper odločbo prekrškovnega organa. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča. 4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo zagovorniku storilcev, ki se v odgovoru z dne 22. 8. 2012 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi IV Ips 95/2010 z dne 21. 9. 2010 navedlo, da je smisel pravice do pravnega sredstva, ki ima svoj ustavni temelj tudi v 25. členu URS, predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravne interese (pravica do obrambe). Pravici do pravnega sredstva odgovarja dolžnost sodišča, ki o njem odloča, da vlogo vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti ali razveljaviti (glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 in Up-127/00 z dne 28. 3. 2002). Glede na tretji odstavek 59. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 mora sodišče v obrazložitvi odločbe oceniti navedbe pritožbe oziroma zahteve za sodno varstvo. Če sodišče prve stopnje ne presodi vseh navedb zahteve za sodno varstvo, gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), če se navedbe zahteve nanašajo na odločilna dejstva. Če gre za druge razloge, glede katerih sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

6. Vrhovni državni tožilec sodišču utemeljeno očita, da je sodba obširno povzela navedbe zahteve za sodno varstvo, pri odgovarjanju na pritožbene navedbe pa se sodišče do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je prekrškovni organ svojo odločitev dovolj argumentiral, zagovornik pa zgolj ponavlja argumente iz izjave. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da argumenti niso popolnoma enaki, temveč zagovornik dodatno argumentira dejanske in pravne vidike zadeve, ki naj bi dokazali, da ni bila sklenjena pogodba za isto stvar, zato prekrška ni bilo. Tako navaja, da je glede na okoliščine varovanja (primopredaja poslov in dokumentacije) potrebno ugotoviti, da je šlo za drugačno vrsto varovanja. To naj bi izhajalo tudi iz pogodbe o varovanju, kjer je kot predmet varovanja določeno (tudi) varovanje arhiva, ki naj bi bil dejanski predmet varovanja glede na skupni namen pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem navedlo, da če bi imele stranke drugačen pogodbeni namen, bi sklenile drugačno pogodbo, pri čemer ni z ničemer obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, ali se kakorkoli drugače opredelilo do pritožbenih navedb. V obravnavanem primeru torej sodišče navedb zahteve za sodno varstvo ni vsebinsko presodilo, saj podani razlogi sodišča ne ustrezajo standardu obrazloženosti odločbe, zato je podana bistvena kršitev določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Izrek sodbe o prekršku mora obsegati, med drugim, obdolženčeve osebne podatke (osebno ime, EMŠO, kraj rojstva, poklic, če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev), za obdolženo pravno osebo pa firmo oziroma ime in sedež obdolžene pravne osebe (tretji odstavek 56. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 167. člena in 135. členom ZP-1). Po pregledu izpodbijanega izreka se Vrhovno sodišče strinja z navedbami v zahtevi, da pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe nista določno označeni niti v izreku sodbe niti nista omenjeni v uvodu sodbe, ki obsega zgolj navedbo, da je storilec M. K., tam pa ni navedeno, da gre za odgovorno osebo pravne osebe. Zato tudi v povezavi z uvodom sodbe ni mogoče iz izreka ugotoviti, na koga se ta nanaša, saj sta pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe omenjeni prvič. Ker je torej izrek sodbe nerazumljiv, saj ni mogoče ugotoviti, na koga se nanaša, je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

8. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču, ki bo moralo ponovno odločiti o zahtevi za sodno varstvo in se v njej vsebinsko opredeliti do pritožbenih navedb. Sodišče pa naj se v sodbi opredeli tudi, ali gre za nadaljevani prekršek oziroma zakaj ne.