Jedro

Pogodbo je mogoče opredeliti za oderuško (in nično) po 141. členu ZOR, če so ob njeni sklenitvi izpolnjene naslednje predpostavke: obstajati mora očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element), to nesorazmerje pa mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika, to je njegove stiske ali težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da je kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenila s tožencema za stanovanje štev. 5 v izmeri 89,23 m2, v drugem nadstropju stanovanjske hiše v Postojni, nična. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da izpodbijana pogodba ni oderuška. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Revizija izvaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pogodbe z dne 18.11.1991, in da ni ugotovilo motiva za sklenitev navedene pogodbe. Sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da je bil motiv tožnice za sklenitev pogodbe v brezplačni dosmrtni uporabi stanovanja. Takega interesa ni imela, pač pa je bil interes za sklenitev pogodbe na strani tožencev, ki sta zavedla tožničinega sedaj pokojnega moža z izjavo, da bosta on in tožnica preseljena v manjše stanovanje, ker nimata otrok, če stanovanja ne bosta kupila. Tožnica se je zavedala, da mora vprašanje stanovanja urediti s tožencema, ni pa vedela v trenutku podpisovanja sporne pogodbe, da gre za tako pogodbo. Ta pogodba ima le ohlapna določila o tožničini uporabi stanovanja, ki ne zagotavljajo brezplačne služnostne pravice. Toženca sta izkoristila njeno lahkomiselnost in si izgovorila korist. Izredno nizka cena, ki predstavlja največ petinko prometne vrednosti stanovanja, kaže na oderuškost pogodbe. Sodišče tudi ni ocenilo vseh navedb in dokazov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili tožničin zahtevek, da naj se ugotovi ničnost med pravdnima strankama sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki je bila overjena pri notarju 18.1.1996, ker sta presodili, da pogodba ni oderuška. Po oceni sodišč nižjih stopenj tožnica ni izkazala nobenega od elementov, ki morajo biti podani, če naj bo pogodba nična zaradi oderuškosti po določilu 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Svojo odločitev sta oprli na sledeče ugotovitve: po uveljavitvi Stanovanjskega zakona tožničin mož, kot imetnik stanovanjske pravice ni bil interesent za odkup spornega stanovanja (zaradi lastne bolezni in pomanjkanja sredstev). Zato je po dogovoru s tožencema sklenil kupoprodajno pogodbo 18.11.1991 za obravnavano stanovanje, kupnino zanj v znesku 981.755,00 SIT pa sta plačala toženca. Dogovor med strankami je namreč bil, da bosta tožnica in njen mož imela pravico brezplačne dosmrtne uporabe stanovanja, lastninska pravica na stanovanju pa se bo prenesla na toženca s posebno pogodbo. To je tožnica opravila s sporno pogodbo, ki jo je podpisala le okoli dva meseca po sklenitvi ustrezne predpogodbe. Navedena dogovarjanja in dejanja pravdnih strank kažejo na njihovo pravo pogodbeno voljo, to je, da se odkup stanovanja in prenos lastninske pravice na toženca tudi formalno uredi. Ob kupnini 981.755,00 SIT pa je potrebno upoštevati tudi breme pravice dosmrtne brezplačne uporabe stanovanja.

Revizijsko sodišče je po preizkusu v reviziji zatrjevanih in uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP) ugotovilo, da v postopkih na nižjih stopnjah niso bile zagrešene kakšne kršitve iz prvega odstavka 385. člena ZPP ter je moralo zato tožničino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je pojasnilo svoja stališča glede posameznih pritožbenih trditev. Tako je opozorilo, da predmet spora ni bila pogodba z dne 18.11.1991 (s katero je tožničin mož odkupil stanovanje od O. P.) ampak le pogodba z dne 9.12.1995 (ki pomotoma nosi letnico 1996). Odgovorilo je dalje na izvajanja v zvezi z motivom (razlogom) obravnavane pogodbe (ki je bil v izgovorjeni pravici brezplačne dosmrtne uporabe stanovanja v korist tožnice in njenega moža za prepustitev lastninske pravice na stanovanju, katerega kupnino sta poravnala toženca). Na obeh stopnjah sojenja je bila obrazložena tudi ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da sta toženca izkoristila njeno stisko, lahkomiselnost ali podobne okolnosti, ali da bi si izgovorila korist, ki bila v očitnem nesorazmerju z njuno dajatvijo (ki so sicer okolnosti dejanske in pravne narave). Revizijsko sodišče ocenjuje, da na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka. Določeno pogodbo je mogoče opredeliti za oderuško (in nično) po 141. členu ZOR, če so ob njeni sklenitvi izpolnjene naslednje predpostavke: obstajati mora očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element), to nesorazmerje pa mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika, to je njegove stiske ali težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element). Ker tožnica ni dokazala okoliščin, ki bi obstoj navedenih pravnih standardov ob sklepanju izpodbijane pogodbe potrjevale, sporna pogodba ni oderuška (nična). Sodišči nižjih stopenj sta zato pravno pravilno odločili, ko sta tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. To pa pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo tožničino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).