Jedro

Lastnik odvzetih predmetov lahko zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, vloži zahtevo za sodno varstvo, s katero lahko izpodbija le odločbo o stranski sankciji odvzema predmetov. Če zahtevo za sodno varstvo vloži le lastnik odvzetih predmetov, ne pa tudi storilec, lahko sodišče preizkuša izpodbijano odločbo prekrškovnega organa le glede izreka stranske sankcije, ne pa tudi glede odločitve o odgovornosti za prekršek. Tudi uradni preizkus odločbe o prekršku obsega le preizkus glede izreka te stranske sankcije, saj se uradni preizkus opravi v okviru izpodbijanega dela odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 (trideset 00/100) EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo lastnika odvzetih predmetov S. K., ki jo je vložil zoper odločbo Carinske uprave RS, Carinskega urada C., številka … z dne 28. 6. 2013, zaradi prekrškov po 5. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES) ter mu naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 150,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožujejo pooblaščenci lastnika odvzetih predmetov iz razlogov kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da je nedvomno izkazal, da je imetnik s strani njegovih strank v trgovini M. prejel naročila za popravilo ročnih ur in imajo tako te ročne ure nedvomno status blaga Evropske unije; da odločba carinskega urada temelji izjavi voznika oziroma kršitelja, ki je bila pridobljena nezakonito, brez pouka o pravnem sredstvu in ker je v njej označeno, da je kršitelj izjavil, da razume slovenski jezik, ki ga nikakor ni bil zmožen razumeti; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil, ki jih je dalo Višje sodišč v Celju v sklepu PRp 114/2015 z dne 11. 9. 2015 in je ignoriralo celoten dokazni postopek in konkreten opis dejanskega stanja, izkazan neobstoj zakonskih znakov očitanega prekrška in velik dvom v resničnost očitkov po odločbi prekrškovnega organa; da domnevni kršitelj nikakor ni odložil ur na varno mesto z namenom prikrivanja pred pristojnim carinskim organom, da bi se izognil plačilu deklaracije in kršitelju ni mogoče očitati prekrška, ker ta ne izpolnjuje zakonskih znakov; da se sodišče prve stopnje kljub opravljenemu uradnemu preizkusu v skladu s 161. a členom ZP-1, ni opredelilo do tega, ali je storilcu bila dana možnost izjave oziroma kaj naj bi ta sploh izjavil, čeprav mora po 62. a členu ZP-1 upoštevati tudi, ali je storilcu bila dana možnost, da se izjavi o prekršku; da ni zaslišalo storilca, ki ga je pritožnik izrecno predlagal, saj storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi pred sodiščem; da je prekršek ostal nekonkretiziran, saj niti sodišče, niti carinski urad stanja nista raziskala, dejanje, ki je navedeno v opisu dejanja prekrška v odločbi prekrškovnega organa pa ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška; da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva tudi zato, ker ne vsebuje odločitve glede zahtevka za vrnitev stvari, ki ga je lastnik odvzetih predmetov predlagal v okviru postopka, a jih carinski urad ni vrnil; da sodišče ni upoštevalo zakonodaje Evropske unije in prakso Sodišča EU npr. odločbo C-220/96 z dne 13. januarja 2000, iz katere naj bi izhajalo, da se zaseženi predmeti po plačilu globe (za prekršek) vrnejo, ne pa, da carinski urad zahteva, da se predmeti odkupijo po ocenjeni vrednosti; da niti carinski urad, niti sodišče nista postorila ničesar, da bi dejansko stanje oziroma okoliščine bile primerno dokazno podkrepljene v ponovljenem sojenju in da so si izjave carinskega urada glede očitkov o prekršku nasprotujoče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ z odločbo z dne 28. 6. 2013 storilca M. G. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES, mu izrekel globo v višini 3.600,00 EUR ter odločil, da se zaseženo blago - 13 kosov ur različnih blagovnih znamk, na podlagi prvega in drugega odstavka 95. člena ZICPES v zvezi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) odvzame. Storilec zoper odločbo prekrškovnega organa ni vložil zahteve za sodno varstvo, pač pa jo je vložil lastnik odvzetih predmetov oziroma imetnik teh predmetov S. K. po pooblaščencih. V zahtevi za sodno varstvo je pojasnil, da je kot ustanovitelj družbe M. od svojih strank sprejel zasežene ure zaradi servisiranja oziroma popravila, ki se je izvedlo v U., kar je izkazal s fotokopijami obrazcev naročil za popravilo različnih strank in fotokopijami njihovih osebnih dokumentov. V zvezi s samim prekrškom pa je navajal, da je očitek kršitelju, da je ure vozil na skritem mestu, z namenom, da se izognil carini oziroma dajatvam, povsem neutemeljen, saj jih ni odložil na varno mesto z namenom prikrivanja pred pristojnim carinskim organom, temveč zaradi varstva pred morebitno tatvino ali ropom tako v U., kot tudi v ostalih državah. Zatrjeval je tudi, da je izjava voznika oziroma kršitelja bila pridobljena nezakonito, saj naj bi le-ta izjavil, da razume slovenski jezik, čeprav je državljan U. in nikakor ni zmožen razumeti očitkov, ki jih je predočil prekrškovni organ in je očitno podpisal zapisnik po pomoti. Uveljavljal je tudi, da je zapisnik o zasegu predmetov z dne 6. 6. 2013 ne ustreza postopkovnim določbam zakona ter da je pri prekrškovnem organu predlagal vrnitev stvari, ki pa mu jih prekrškovni organ ni vrnil oziroma je pri tem zahteval, da plača celotno vrednost ur ter vrednost vseh dajatev.

5. S sodbo ZSV 663/2013 z dne 4. 3. 2015 je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu po vloženi zahtevi za sodno varstvo lastnika odvzetih predmetov odločba prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek zoper storilca ustavilo, zaseženo blago vrnilo lastniku, stroške postopka pa naložilo v breme proračuna. Po pritožbi prekrškovnega organa zoper tako sodbo je Višje sodišče v Celju s sklepom PRp 114/2015 z dne 11. 9. 2015 sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZVS 663/2013 z dne 4. 3. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je Višje sodišče v Celju v obrazložitvi svojega sklepa zapisalo, da je sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava napačno ocenilo, da iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa ne izhaja konkretizacija namena kot zakonskega znaka storilcu očitanega prekrška ter da se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku spustiti v vsebinsko presojo zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa pri čemer pa bo moralo najprej oceniti, v kakšnem obsegu lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ki ni storilec prekrška, temveč le lastnik odvzetih predmetov, z zahtevo za sodno varstvo sploh izpodbija odločbo o prekršku prekrškovnega organa.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo takemu navodilu pritožbenega sodišča, saj je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da prvi odstavek 59. člena ZP-1 določa, da lahko zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. Ker se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 v postopku v zvezi z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka, v kolikor ni drugače določeno v tem poglavju, četrti odstavek 150. člena ZP-1 pa določa, da se sme v primeru, če je izrečena sankcija odvzema predmetov, ki niso last obdolženca, lastnik predmetov pritožiti glede izreka o odvzemu predmetov, je sodišče prve stopnje pravilno preizkušalo le odločitev o izreku stranske sankcije odvzema predmetov. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 7/2011 z dne 19. 4. 2011 pojasnilo, da lastnik odvzetih predmetov zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, lahko vloži zahtevo za sodno varstvo, s katero lahko izpodbija odločbo o stranski sankciji odvzema predmetov.(1) Upoštevajoč navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil Višjega sodišča v Celju v sklepu PRp 114/2015 z dne 11. 9. 2015, saj je to pritožbeno sodišče izrecno naložilo prvostopenjskemu sodišču, da najprej oceni, v kakšnem obsegu lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo sploh izpodbija odločbo o prekršku prekrškovnega organa. Z navodilom, da se bo moralo sodišče prve stopnje spustiti v vsebinsko presojo zahteve za sodno varstvo, pa pritožbeno sodišče od sodišča prve stopnje ni zahtevalo, da bi se moralo konkretno opredeliti do zakonskih znakov prekrška in v zvezi s tem do navedb o prostoru, kjer naj bi bilo blago skrito, temveč do tistih navedb v zahtevi za sodno varstvo, ki so pravno odločilne za sprejem odločitve o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ne pa za sprejem odločitve o odgovornosti storilca za storjeni prekršek.

7. Ker se navedbe o zahtevi za sodno varstvo o tem, da kršitelj zaseženih ur ni skrival z namenom prikrivanja pred pristojnim carinskim organom, da bi se izognil plačilu dajatev, temveč zaradi varovanja blaga pred tatvinami oziroma ropom, nanašajo na dejansko stanje prekrška, očitki v zahtevi za sodno varstvo, da odločba o prekršku temelji na nezakonito pridobljenih dokazih - izjavi kršitelja, da razume slovenski jezi, ki ga nedvomno ne razume, pa na bistvene kršitve določb postopka o prekršku, take navedbe pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa, ki jo vloži lastnik odvzetih predmetov, niso upoštevne. V posledici dejstva, da storilec zoper odločbo o prekršku ni vložil zahteve za sodno varstvo, je odločba o prekršku v delu, v katerem je ugotovljeno, da je storilec storil očitani mu prekršek in da je zanj odgovoren, postala pravnomočna in je sodišče nanjo vezano. Tako lahko v zvezi z zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil lastnik odvzetih predmetov, sodišče presoja le, ali je ob dejstvu, da je storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES, prekrškovni organ utemeljeno in zakonito izrekel tudi stransko sankcijo odvzema predmetov. Ob pravnomočni ugotovitvi, da je storilec storil prekršek po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES, pa je bil prekrškovni organ dolžan izreči tudi stransko sankcijo odvzema zaseženega blaga, saj prvi odstavek 95. člena ZICPES v primeru storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 87. člena ZICPES obvezen odvzem predmetov prekrška in to tudi v primeru, če ti predmeti niso last storilca.

8. Upoštevajoč navedeno so pritožbene navedbe (-) da imajo zasežene ročne ure nedvomno status blaga skupnosti, (-) da odločba o prekršku prekrškovnega organa temelji na nezakonito pridobljenem dokazu, ker storilec v postopku pred prekrškovnim organom nedvomno ni razumel jezika, (-) da bi sodišče pred izdajo sodbe o prekršku moralo zaslišati storilca, kar je vlagatelj zahteve za sodno varstvo izrecno predlagal, (-) da je prekršek ostal nekonkretiziran in dejanje, ki je navedeno v opisu dejanja prekrška, ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška, (-) da so se že v odločbi Carinskega urada oziroma v predhodnem postopku pripetile bistvene pomanjkljivosti in napačna uporaba zakona v zvezi z odgovornostjo za storjeni prekršek in (-) da so si izjave prekrškovnega organa v zvezi z namenom skrivanja blaga medsebojno v nasprotju, za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne. V zvezi s pritožbenimi očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje že v okviru uradnega preizkusa v skladu s 62.a členom ZP-1 ugotoviti, da odločba o prekršku temelji na nezakonito pridobljeni izjavi storilca, ker ta nedvomno ni razumel jezika, v katerem je tekel postopek, pa je potrebno poudariti tudi, da sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, v katerem se izpodbija z vloženo zahtevo za sodno varstvo in v mejah pritožbenih razlogov (kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni, da tudi uradni preizkus po 62. a členu ZP-1 obsega le preizkus izpodbijanega dela odločbe o prekršku, v konkretnem primeru odločitve o izreku stranske sankcije odvzema predmetov.

9. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 23/2007 je potrebno poudariti, da je v omenjeni zadevi Vrhovno sodišče obravnavalo situacijo, ko je sodišče prve stopnje dopolnjevalo dokazni postopek pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, medtem kot v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tega ni storilo, zaradi česar je sklicevanje na omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi neustrezno. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na prakso in zakonodajo Evropske unije, zlasti na odločbo Sodišča EU (petega senata) št. C-220/96 (pravilno C-220/98) z dne 13. 1. 2000, saj se navedena odločba nanaša na vprašanje razlage pojmov prava EU v postopku po predpisih o varstvu konkurence in na vprašanje prepovedi zavajajočega oglaševanja lastnosti kozmetičnih izdelkov in nikakor ne na vprašanje carinskih predpisov ali postopkov v zvezi z zasegi in odvzemi blaga po carinskih predpisih. Tako nikakor ne drži, da iz odločbe Sodišča EU, ki jo omenja pritožnik, izhaja stališče, da tujemu državljanu in lastniku ni mogoče podati zahtevka za plačilo tržne vrednosti zaseženih predmetov, ker bi to pomenilo kršitev Evropske zakonodaje glede prostega pretoka blaga v državah članicah Evropske unije. Tudi ob pregledu sodne prakse Sodišča EU v zvezi z Uredbo Sveta EGS št. 2913/92 (glej sodbo Sodišča EU (tretjega senata) z dne 2. april 2009 v zadevi Veli Elshani proti Hauptzollamt Linz št. C-459/07 ter sodbo Sodišča EU (tretji senat) z dne 29. april 2010 v zadevi D. proti S. št. C-230/08)(2) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niti iz predpisov, niti in odločb sodišča EU ne izhaja takšna razlaga carinskih predpisov Evropske skupnosti, po kateri bi bil odvzem zaseženih predmetov nezakonit oziroma v nasprotju s pravili prava EU.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe oziroma očitki, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve glede zahtevka za vrnitev stvari. Te zahtevke za vračilo zaseženih stvari ureja Zakon o carinski službi ZCS-1, za obravnavanje takih zahtevkov pa je pristojen carinski urad in ne sodišče, saj slednje odloča le o zahtevi za sodno varstvo zoper izdano odločbo o prekršku, ki je postopek, ki poteka vzporedno s carinskim upravnim postopkom. Sodišču prve stopnje se tako ni bilo potrebno opredeljevati do navedb, ki se nanašajo na ravnanje carinskega urada v zvezi s postavljenimi zahtevki za vrnitev zaseženih predmetov. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo le, ali je prekrškovni organ z odločbo o prekršku zakonito in utemeljeno izrekel stransko sankcijo odvzema predmetov.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo lastnika odvzetih predmetov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker lastnik predmeta s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8406 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je lastnik odvzetih predmetov dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, bo lastnika odvzetih predmetov pozvalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Pri tem pa je pomembno poudariti tudi, da je Vrhovno sodišče RS v tej odločbi pojasnilo, da bi bilo s procesnega vidika nevzdržno, če bi v istem postopku zoper istega obdolženca zaradi istega prekrška hkrati obstajali pravnomočna odločba in odločba, ki jo je še mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Zato je po ugotovitvi kršitve pravice do pravnega sredstva na škodo lastnika odvzetega orožja razveljavilo sodbo okrajnega sodišča v delu, ki se nanaša na stransko sankcijo odvzema premoženja in pojasnilo, da bo zoper ta del odločbe o prekršku lahko lastnik odvzetih predmetov po vročitvi odločbe o prekršku še vložil zahtevo za sodno varstvo. S tem Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vrhovne državne tožilke, da se razveljavita obe odločbi.

Op. št. (2): Obe odločbi se nanašata na predhodno vprašanje v zvezi z razlago trenutka nastanka carinskega dolga ter na vprašanje ugasnitve carinskega dolga zaradi zasega z odvzemom.