Jedro

Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojni J. R., rojeni P., rojeni ..., umrli ..., spada tudi naslednje nepremično premoženje: parc. št. 34/1 k. o. ..., v deležu do 2767/10000. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo in še odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške tega postopka.

2. Tožeča stranka1 se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. S pritožbenimi navedbami, ki jih pritožbeno sodišče povzema le v bistvenem, zatrjuje, da po pokojni v zapuščino ne spada samo 53,35 % delež parcele št. 34/1 k. o. ...2. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do navedenega deleža. Izvedenec kmetijske stroke je ugotovil, da je pri parcelah 34/1 in 118/1 prišlo do investicij s strani pokojne in prvotoženca, ki sta izvršila izravnavo zemljišča tako, da se je izboljšal katastrski razred nepremičnin. To vsekakor pomeni, da so se izboljšale fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal in je prišlo do spremembe identitete stvari. Vlaganja so v naravi spremenila namembnost zemljišč, kar je izvedenec tudi pojasnil. Neupoštevanje kozolca na zemljišču je zmotno. Noben objekt, ne glede na to, ali je izdelan iz betona ali lesa, ne more „stati v zraku“ in s tem služiti svojemu namenu. Edina podlaga objektom je lahko le zemljišče. Izgrajenemu objektu avtomatično pripada lastništvo na zemljišču, na katerem objekt stoji. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo prvotoženca, da pokojna ni vedela za darilno pogodbo s 13. 12. 1989 (pravilno 30. 12. 1998). Če za pogodbo ni vedela, tudi soglasja k njej ni nikoli podala. Nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe s 23. 2. 1981, ne predstavljajo posebnega premoženja prvotoženca, saj iz pogodbe izhaja, da na ime darovalke obstoji kredit po kreditni pogodbi št. 322/1, katerega odplačilo se je zavezal prevzeti prvotoženec iz skupnega premoženja s pokojno. Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri Zavodu za gozdove Slovenije, OE B., KE J. glede prvotoženčeve prodaje lesa v zvezi s kreditno pogodbo št. 322/1. Nepravilno je uporabilo peti odstavek 227. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Darilna pogodba s 23. 2. 1981 je bila po vsebini odplačni pravni posel, zato bi bilo potrebno uporabiti 50. člen Obligacijskega zakonika o navidezni pogodbi. Prvotoženec ni izkazal, da je imel večji del premoženja že pred poroko s pokojno. To je bilo pridobljeno v času njunega zakona. Načina odplačila kredita po kreditni pogodbi št. 322/1 ni z ničemer izkazal, temveč je le trdil, da ga je odplačal z lesom, ki ga je posekal. Na prvotožencu oziroma tožencih je bilo dokazno breme o poplačilu kredita. Glede na to, da je bila darilna pogodba s 23. 2. 1981 sklenjena v času zakonske zveze prvotoženca s pokojno, ni dvoma, da je prvotoženec kredit odplačeval iz skupnega premoženja. Ta darilna pogodba je bila dejansko prikrita odplačna pogodba, saj ni šlo za darilo, temveč za prenos nepremičnega premoženja, pri čemer je prvotoženec v zameno prevzel plačevanje kredita. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni pravočasno podala konkretiziranih navedb glede nastanka skupnega premoženja v zvezi s parcelo št. 30/4, saj je zadostila trditveni podlagi. Vse njene trditve so bile pravočasne, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, zakaj jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ne more biti dvoma, da je parcela št. 34/2 predmet dedovanja do polovice. Enako velja za objekt, ki stoji na tej parceli. Ker prvotoženec ni dokazal, da gre za njegovo posebno premoženje, je parcela skupno premoženje njega in pokojne, zato velja delitev pol - pol. V večjem delu je s svojim tožbenim zahtevkom uspela, tako glede premičnin kot nepremičnin pokojne, ki so del dediščine, zato sta ji toženca dolžna povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške sodnih izvedencev naložiti tudi tožencema in ne le njej, saj ni bila njena naloga in interes, da dokazuje posebno premoženje prvotoženca.

3. V odgovoru na tožničino pritožbo toženca prerekata njene pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor o obsegu zapuščine pokojne J. R., sicer matere tožnice in drugotoženca oziroma žene prvotoženca. Tožnica zatrjuje, da v zapuščino po pokojni spadajo številne nepremičnine in premičnine, ker predstavljajo skupno premoženje pokojne matere in prvotoženca, ki sta zakonsko zvezo sklenila leta 1963. Toženca trdita, da je večina spornega premoženja posebno premoženje prvotoženca, ker ga je prejel kot darila od staršev oziroma kot dediščino.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je ocenilo, da večje število premičnin ter parcele št. 620/11, 34/1 in 34/2 sodijo v skupno premoženje pokojne in prvotoženca in posledično v določenih deležih v zapuščino po pokojni. Za ostale nepremičnine je ugotovilo, da so posebno premoženje prvotoženca, bodisi na podlagi darilne pogodbe s 23. 2. 1981, sklenjene s prvotoženčevo materjo, bodisi da vlaganja v te nepremičnine niso povečala njihove vrednosti do te mere, da bi prišlo do stvarnopravnih posledic oziroma spremembe identitete stvari. Pritožbeno sodišče je z odločbo II Cp 1841/2017 delno ugodilo tožničini pritožbi in v celoti pritožbi tožencev ter izpodbijano sodbo razveljavilo glede ugotovitve, da v zapuščino po pokojni spadata parceli št. 620/11 v deležu do ½ in št. 34/1 v deležu do 2767/10000 ter glede nepremičnin, ki so predmet darilne pogodbe s 23. 2. 1981. Presodilo je, da sta ostali odprti vprašanji, ali lahko ob veljavni darilni pogodbi s 30. 12. 1998 parcela št. 620/11 sploh še predstavlja skupno premoženje zapustnice in prvotoženca ter ali je darilna pogodba s 23. 2. 1981 odplačna.

7. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in tudi razlogi sodbe so jasni in neprotislovni. Tožnica z očitki procesnih kršitev v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8. Pritožbene navedbe glede parcel št. 30/4 (ne spada v zapuščino) in 34/2 (spada v zapuščino v deležu do 978/10000) so neupoštevne, saj je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu že pravnomočna in je tožnica ne more več izpodbijati s pritožbo. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb zato ne bo konkretneje opredeljevalo.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o deležu parcele št. 34/1, ki spada v zapuščino. Sodišče prve stopnje je v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in argumentirano pojasnilo, kako je določilo delež parcele, ki spada v zapuščino po pokojni. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev kmetijske in gradbene stroke je ugotovilo povečanje vrednosti parcele zaradi objekta, ki je bil zgrajen s skupnim delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze pokojne in prvotoženca, in sicer v višini 34.814,03 EUR. To je 55,35 % vrednosti celotne nepremičnine na dan smrti zapustnice v letu 2004 (62.899,54 EUR), od česar ½ spada v zapuščino po pokojni. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, zlasti ob dejstvu, da tožnica samih zneskov ne izpodbija.

10. Izravnava in izboljšave zemljišč na parcelah št. 34/1 in 118/1 niso pripeljale do spremembe identitete stvari in posledično skupnega premoženja pokojne in prvotoženca. Iz izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke izhaja, da se je povečala (le) vrednost navedenih parcel tako, da se je izboljšal katastrski razred. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni prišlo do spremembe rabe zemljišč, saj gre še vedno za kmetijski zemljišči. Da se s tem ni spremenila identiteta stvari, saj je raba ostala enaka, kar ne utemeljuje stvarnopravnih posledic, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi II Cp 1841/2017. Prav tako se je pritožbeno sodišče že opredelilo glede vprašanja povečanja vrednosti zemljišča zaradi postavitve kozolca. Ker gre za objekt za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, ki ni trajno spojen z zemljiščem3 oziroma ne ustreza pojmu objekta iz Zakona o graditvi objektov, ne utemeljuje stvarnopravnih upravičenj.

11. Tožnica sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbo prvotoženca, da pokojna za darilno pogodbo s 30. 12. 1998, ki jo je sklenil z njunim sinom, drugotožencem, ni vedela, a to na pravilnost odločitve o drugotoženčevi dobri veri ne vpliva. V primerih, ko eden od skupnih lastnikov (prvotoženec) samostojno razpolaga s stvarjo (parcelo št. 620/11), za slabo vero tretjega (drugotoženca kot pridobitelj) ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini, ampak mora vedeti tudi, da gre za razpolaganje brez soglasja drugega skupnega lastnika (pokojne). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugotoženec ob sklenitvi darilne pogodbe za parcelo št. 620/11 ni vedel za morebitno nasprotovanje oziroma pomanjkanje soglasja s strani pokojne matere. Tudi, če pokojna za darilno pogodbo ni vedela in tako ni podala soglasja k pravnemu poslu, tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da drugotoženec za to ni vedel. Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in materialnopravni presoji sodišča prve stopnje v zvezi z odplačnostjo darilne pogodbe s 23. 2. 1981, ki sta jo sklenila prvotoženec in njegova mati (babica tožnice in drugotoženca). Dokaz s poizvedbo pri Zavodu za gozdove Slovenije, OE B., ki ga je predlagala tožnica, je bil izveden, pri čemer so iz Gozdnega gospodarstva sporočili, da s podatki o prodaji lesa v zvezi s kreditno pogodbo št. 322/1 ne razpolagajo, saj se obračuni za odkup lesa hranijo le deset let po zaključku leta, na katerega se nanašajo (list. št. 943 spisa). Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo določb 227. člena ZPP. Dokazno breme o odplačnosti darilne pogodbe s 23. 2. 1981 in o vsebini kreditne pogodbe št. 322/1 je bilo na strani tožnice, ki pa ga ni zmogla. Trdila je, da s kreditno pogodbo razpolagata toženca, zato je sodišče prve stopnje od njiju zahtevalo, da jo predložita. Toženca sta zatrdila, da pogodbe nimata. O tem je zaslišan na naroku izpovedal tudi drugotoženec. Tožnica je vztrajala, da se kreditna pogodba nahaja pri tožencih, ki je namenoma nočeta predložiti, vendar teh svojih trditev ni z ničemer izkazala. Ker je temeljna predpostavka edicijske obveznosti to, da listina sploh je pri nasprotni stranki, nosi glede tega dokazno breme stranka, ki uveljavlja edicijski zahtevek.4

13. Tožničine trditve o odplačnosti darilne pogodbe s 23. 2. 1981 so tako ostale neizkazane. Tožnica konkretnih pogojev kredita, kot so datum in višina najetega posojila, pogoji odplačila, znesek že odplačanega posojila in znesek preostanka, ki naj bi ga odplačala prvotoženec in pokojna, ni zatrjevala. Prav tako ni konkretizirano prerekala trditev prvotoženca, da je šlo za manjše posojilo, ki ga je odplačal s posekom lesa, kar pomeni, da (preostali) kredit ni presegal vrednosti darila. Dokazno breme o tem, da je bil kredit poplačan s posekom lesa je res na strani tožencev, a bi morala tožnica predhodno dokazati okoliščine samega kredita. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so obstoj kreditne pogodbe in njena vsebina, predvsem pa preostali dolg po kreditni pogodbi, ki ga je po darilni pogodbi s 23. 2. 1981 v odplačilo prevzel prvotoženec, ostali nekonkretizirani in sporni, zato tožničinih trditev o odplačnosti darilne pogodbe ni moč upoštevati. Zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in jih tožnica zgolj z vztrajanjem, da je šlo za srednjeročni kredit, ki ga je prvotoženec odplačal iz skupnega premoženja s pokojno, ne more omajati.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje. Tožnica je bila s tožbenim zahtevkom v večjem delu uspešna glede premičnin, ki spadajo v zapuščino, ne pa tudi glede nepremičnin. V zapuščino po pokojni tako spadata zgolj dve parceli, in sicer v manjšem deležu, kot je zatrjevala tožnica. Skupno tožničin uspeh v pravdi nikakor ne presega polovice. Nadalje je zmotno pritožbeno zavzemanje za delitev stroškov z izvedenci. Dokaz s postavitvijo izvedencev je predlagala tožnica, saj je dokazovala obstoj skupnega premoženja pokojne in prvotoženca iz naslova vlaganj in povečanja vrednosti tega premoženja, zato nosi stroške z izvedbo dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP).

15. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožencev na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil tako nepotreben, zato pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Gre za dve pritožbi (tožnice osebno, skupaj z dopolnitvijo pritožbe, in po pooblaščenki), ki ju pritožbeno sodišče obravnava enotno. 2 Vse v nadaljevanju te sodbe omenjene parcele se nahajajo v k. o. ..., zato pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 3 Tudi sicer objekti, ki so trajno spojeni z zemljiščem delijo usodo zemljišča (načelo superficies solo cedit). 4 Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 429.