Jedro

Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za prekinitev pravdnega postopka do odločitve kazenskega sodišča. Pojasnilo je, da vprašanje, ali je tožena stranka storila kaznivo dejanje, ni predhodno vprašanje, na katerega bi moralo sodišče odgovoriti pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja "vse tri pritožbene razloge". Ne strinja se z oceno, da gre v pričujočem primeru za identično dejansko stanje. Po tožnikovem prepričanju gre za primer iz drugega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku1 . Svoj zahtevek naj bi namreč utemeljeval prav z dejstvom, da sta ga toženca preslepila in ogoljufala, zaradi česar jima je izročil denar, ki ga s tožbo zahteva nazaj. To naj bi bilo tipično kazenskopravno predhodno vprašanje. Pojasnjuje še, da bi bila pravnomočna sodba o kaznivem dejanju odločilna za to pravdo, saj bi pomenila, da je bil dogovor zaradi napake volje oziroma goljufije že ob nastanku ničen. Razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo prekinitev, čeprav sta se z njo strinjali obe stranki, naj sodišče tudi ne bi obrazložilo. Odločitev se zdi tožniku neekonomična, brez razjasnjenega kazenskopravnega vidika prezgodnja in potencialno neučinkovita.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče je predlog za prekinitev postopka prav zavrnilo in razloge za svojo odločitev ustrezno pojasnilo v obrazložitvi. Kar trdi pritožnik, je šolski primer t. i. identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP), ne predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena in drugi odstavek 206. člena ZPP2 ). Slednje je tisto vprašanje o obstoju pravice in pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenemu zahtevku. Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti.3 O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej res ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.

5.Ni pomembno, da sta se s prekinitvijo postopka strinjali obe pravdni stranki. Zaradi učinkovitosti delovanja sodstva namreč prekinitev postopka ni prepuščena volji strank. Odredi jo sodišče, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (206. člen ZPP). Stranki lahko, če je takšna njuna enotna volja, sodišču predlagata mirovanje postopka (209. člen ZPP).

6.Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.

2Da se tudi drugi odstavek 206. člena ZPP nanaša le na predhodno vprašanje in ne na identično, kot pove že njegovo besedilo, tudi V. Rijavec v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 308.

3Primerjaj V. Rijavec v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 125, in A. Galič, cit. delo, str. 139-140.