Jedro

Glede na zakonsko ureditev, za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi ni pomembna okoliščina, da je bil izvršilni naslov pozneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, kot tudi ne druge za izvršbo relevantne, a po izdaji sklepa o davčni izvršbi, nastale okoliščine. Te so namreč upoštevne v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-73523/2020-1 z dne 31. 8. 2020, sklenila, da se zoper tožnico kot dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanih obveznosti, ki znašajo na dan 31. 8. 2020: glavnica 114.332,03 EUR, zamudne obresti 5.847,72 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 120.189,75 EUR (1. točka izreka); da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A., d.d. in B., d.d. s tem, da se denarna sredstva in prilivi na račune navedenih bank oziroma hranilnic prenesejo na račun tožnice, odprt pri A., d.d. (2. točka izreka); da banka oziroma hranilnica opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 (3. točka izreka). Iz 4. točke izreka sklepa izhaja, da A., d.d. na dan prejema sklepa zarubi tožničina denarna sredstva do višine obveznosti po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi in jih prenese na tam navedeni podračun ter da je od glavnic, označenih v tabeli, treba obračunati in plačati tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 1. 9. 2020 do dne plačila posamezne obveznosti; nato pa so v tabeli navedeni izvršilni naslovi za terjane obveznosti, in sicer so, ob izpodbijanem sklepu kot podlagi za stroške izvršbe v višini 10,00 EUR, kot izvršilni naslovi naštete odločbe o odmeri dohodnine za obdobja od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, vse z dne 14. 6. 2018, izvršljive 17. 7. 2018, ter odločba o odmeri dohodnine za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 z dne 24. 1. 2020, izvršljiva 3. 3. 2020 (pri vseh gre za doplačilo na osnovi letnega poračuna dohodnine, pri čemer je pri vsaki od teh odločb naveden dolgovani znesek glavnice, znesek obračunanih obresti in skupni dolgovani znesek, ter označeno, da se od glavnic obračunajo tudi nadaljnje zamudne obresti). Iz nadaljevanja izreka izpodbijanega sklepa je še razvidno, da A., d.d. obvesti druge izvajalce plačilnega prometa, ko denarna sredstva na pri njej odprtem računu zadoščajo za poplačilo dolga po tem sklepu (5. točka izreka); da se banki oziroma hranilnici prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožnici, tej pa razpolagati z njimi, dokler ni poravnan celoten dolg po sklepu (6. točka izreka); da vse stroške davčne izvršbe plača tožnica (7. točka izreka) in da njena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (8. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnica ni v predpisanem roku poravnala v izreku navedenih obveznosti, zato je bilo zoper njo treba začeti davčno izvršbo. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

2. Tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo, št. DT-499-29-500/2020-2 z dne 31. 3. 2021 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), in v izreku še navedlo, da stroški postopka niso bili priglašeni. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe in pojasnjuje, da skladno s 143. členom ZDavP-2 davčni organ, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o izvršbi, ki mora imeti sestavine, določene v 151. členu tega zakona (osebno ime in naslov dolžnika ter njegovo davčno številko, izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe, osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, ponudnika plačilnih storitev v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika, in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika). V skladu s 145. členom ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, kar je med drugim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka.

3. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine, iz pritožbenih navedb in knjigovodske kartice tožnice pa tudi ne izhaja, da bi bile terjane obveznosti v času izdaje sklepa poravnane, zato je bil postopek davčne izvršbe upravičeno uveden ter je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe; davčni organ pa po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi (drugi odstavek istega člena ZDavP-2). Tožnica je 30. 6. 2018 vložila pritožbe zoper odločbe o odmeri dohodnine za leta od 2011 do 2014, ki jih je drugostopenjski organ zavrnil z odločbami, št. DT-499-01-597/2018-2 z dne 24. 10. 2019, št. DT-499-01-598/2018-2 z dne 24. 10. 2019, št. DT-499-01-599/2018-2 z dne 25. 10. 2019 in št. DT-499-01-600/2018-2 z dne 28. 10. 2019. Ne glede na to, da je potem vložila tudi tožbe (pri tem sodišču vodene: zoper odločbo o odmeri dohodnine, št. DT 4210-10734/2016-11 z dne 14. 6. 2018, pod opr. št. III U 288/2019, zoper odločbo, št. DT 4210-10735/2016-11 z dne 14. 6. 2018, pod opr. št. III U 287/2019, zoper odločbo, št. 4210-10736/2016-10 z dne 14. 6. 2018, pod opr. št. III U 289/2019 in zoper odločbo, št. DT 4210-10737/2016-11 z dne 14. 6. 2018, pod opr. št. III U 286/2019), davčne izvršbe ni mogoče odložiti, saj je citirani drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 mogoče uporabiti samo do odločitve o pritožbi - o pritožbah zoper odmerne odločbe pa je bilo odločeno že pred izdajo izpodbijanega sklepa, tožba pa skladno z 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (pač pa lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda). V zvezi s predlogom, naj davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015 z dne 24. 1. 2020 odloži davčno izvršbo skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDavP-2, drugostopenjski organ dodaja, da je to v pristojnosti prvostopenjskega organa, in zato v pojasnilo tožnici pripominja, da ima pritožba po stališču sodne prakse suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi ji bilo mogoče ugoditi, in zato odloči, da se izvršba odloži. Prvostopenjski organ je pristojen tudi za odločanje o prošnji za odlog plačila davka ter ustavitvi oziroma prekinitvi postopka davčne izvršbe (101. oziroma 155. člen ZDavP-2). Tudi v tej zvezi drugostopenjski organ le v pojasnilo dodaja, da ZDavP-2 ne predvideva prekinitve postopka zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti predpisa, niti tega ne predvideva Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Glede stroškov postopka ugotavlja, da jih tožnica do izdaje drugostopenjske odločbe ni priglasila; četudi bi povrnitev stroškov zahtevala, pa tej zahtevi ne bi bilo mogoče ugoditi, ker se je postopek zanjo končal neugodno (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2).

4. Tožnica je zoper izpodbijani sklep, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Meni namreč, da je sklep nepravilen in nezakonit, ter sodišču predlaga, da ga odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi povzema potek postopka in izvršilne naslove, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ter pojasnjuje, da je zoper odločbe o odmeri dohodnine z dne 14. 6. 2018 vložila tožbe v upravnem sporu, pri tukajšnjem sodišču vodene pod št. III U 286/2019 do III U 289/2019, zoper odločbo o odmeri dohodnine z dne 24. 1. 2020 pa je vložila pritožbo in 20. 2. 2020 prejela obvestilo o njenem odstopu drugostopenjskemu organu, njegove odločitve pa še ni prejela. Kot navaja tožnica, se je predmetna davčna izvršba sicer začela tako, da je FURS pridobil podatke glede poslovanja na bančnih računih tožnice in pri njej opravil davčni inšpekcijski nadzor davkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015. Sklep o davčnem inšpekcijskem postopku je izdal 24. 5. 2016, v zapisniku z dne 3. 11. 2016 pa ugotovil, da tožnica ni dokazala vira prejetih sredstev, ki jih je polagala na svoje bančne račune (razen v manjšem deležu, ki se nanaša na sredstva od oddajanja nepremičnin v najem), oziroma da ni napovedala dohodkov v letih od 2011 do 2015. V postopku obnove se tožnica s takšnimi ugotovitvami ni strinjala in je zato na ugotovitve v zapisniku podala pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Davčni inšpekcijski nadzor je sklenil z izdajo odločbe, št. DT 0614-3998/2016-51 z dne 28. 12. 2016, s katero je tožnici dodatno odmeril dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem in pripadajoče obresti za obdobje 2013 do 2015 ter akontacijo dohodnine za obdobje od leta 2011 do 2015 v skupnem znesku 65.550,00 EUR. Pritožbo tožnice zoper odločbo z dne 28. 12. 2016 je drugostopenjski organ zavrnil, nakar je zoper omenjeno odločbo vložila tožbo v upravnem sporu - ta sodni postopek je bil voden pri Upravnem sodišču pod št. I U 878/2018 in je bil s sklepom z dne 7. 1. 2020 prekinjen do končne odločitve Ustavnega sodišča o oceni ustavnosti 11. točke (tretjega odstavka) 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) v zadevi U-I-479/18. Ker je tako v teku postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe, na kateri temelji izvršilni naslov, tožnica predlaga, naj sodišče postopek v tem upravnem sporu prekine do odločitve o oceni ustavnosti navedene določbe ZDoh-2 ter za čas do izdaje pravnomočne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj ji z njegovo izvršitvijo grozi težko popravljiva škoda, kar obrazlaga v nadaljevanju. V dokaz teh svojih navedb predlaga izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo, vpogled v sodne spise I U 878/2018 in III U 286/2019 do III U 289/2019 ter v spis FURS št. 4210-2138/2017-14 (odmera dohodnine za leto 2015), svoje zaslišanje ter izvid ambulante za urologijo in izvid onkološkega inštituta za moža C. C. 6. Tožnica je torej hkrati s tožbo podala tudi predlog oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki ji je toženka nasprotovala. Tukajšnje sodišče je navedeno zahtevo zavrnilo s sklepom III U 109/2021-9 z dne 4. 6. 2021, ki je pravnomočen.

7. Toženka je sodišču predložila spise obravnavane zadeve. V odgovoru na tožbo je splošno prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj, kot so razvidni iz drugostopenjske odločbe. Sodišču je predlagala, da tožbo zavrne.

8. Tožnica je v vlogi z dne 11. 8. 2022 sodišče obvestila, da izvršilni naslovi, na podlagi katerih je bil začet postopek davčne izvršbe, tj. odločbe o odmeri dohodnine za leta 2011 do 2014 z dne 14. 6. 2018 in odločba o odmeri dohodnine za leto 2015 z dne 24. 1. 2020, ne obstajajo več. Tukajšnje sodišče je namreč v upravnih sporih, vodenih pod št. III U 286/2019 do III U 289/2019, ugodilo tožbam zoper odmerne odločbe z dne 14. 6. 2018 in le-te odpravilo. Ugodeno je bilo tudi tožničini pritožbi zoper odmerno odločbo z dne 24. 1. 2020, ki je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-01-145/2020 z dne 10. 9. 2021 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, o čemer se sodišče lahko prepriča z vpogledom v navedene sodne spise in upravni spis. Tožnica še pojasnjuje, da je po prejemu omenjenih sodb prejela priloženi zapisnik davčnega organa, št. DT 0614-3998/2016-76 z dne 1. 7. 2022, sestavljen v zadevi davčnega inšpekcijskega nazora, z obvestilom, da je odmera dohodnine od drugih dohodkov za leti 2011 in 2012 v celoti zastarala ter da glede davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015 nepravilnosti niso bile ugotovljene, zaradi česar je bil inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavljen. Posledično je bil izdan tudi priloženi sklep FURS, št. DT 4934-73524/2020-10 z dne 5. 7. 2022, o ustavitvi postopka (z izpodbijanim sklepom začete) davčne izvršbe, s katerim je davčni organ tudi razveljavil vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Kot opozarja tožnica, pa izpodbijanega sklepa ni odpravil niti razveljavil, ampak je odločil samo, da se postopek izvršbe ustavi. Tožnica vztraja pri povračilu stroškov postopka, saj meni, da je bila tožba v času, ko je bila vložena, potrebna; da je tudi utemeljena, pa se je izkazalo z izdajo sodb o izvršilnih naslovih, ki so podlaga za davčno izvršbo.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi z dne 31. 8. 2020. 11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilen je bil tudi postopek njegove izdaje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, s katerimi sta navedeni sklep utemeljila prvostopenjski organ ter ob odločanju o pritožbi dodatno še drugostopenjski organ, ki je tudi odgovoril na pritožbene navedbe. Teh razlogov sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti ne ponavlja, glede na tožničine navedbe pa še pojasnjuje:

12. Kot določa 143. člen ZDavP-2, davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (prvi odstavek), in sicer se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek). Za davek se po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 štejejo tudi stroški postopka pobiranja davkov, če ni s tem zakonom drugače določeno. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je izvršljiv. Slednje izhaja tudi iz drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, ki opredeljuje izvršilne naslove. Med te spada tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. V 151. členu ZDavP-2 je določeno, kaj mora vsebovati izrek sklepa o davčni izvršbi, in sicer med drugim izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe ter stroške davčne izvršbe.

13. Glede na zakonsko ureditev je za izdajo (ter posledično za presojo pravilnosti in zakonitosti) izpodbijanega sklepa ključno: a) da so v času njegove izdaje obstajale tožnici izdane odločbe o odmeri dohodnine za leta 2011 do 2014 z dne 14. 6. 2018 ter odločba o odmeri dohodnine za leto 2015 z dne 24. 1. 2020, s katerimi so ji bile v plačilo naložene davčne obveznosti iz naslova doplačila dohodnine, ki so razvidne iz izreka izpodbijanega sklepa; b) da so navedene odmerne odločbe z dne 14. 6. 2018 postale izvršljive 17. 7. 2018, odmerna odločba z dne 24. 1. 2020 pa je postala izvršljiva 3. 3. 2020 (torej vse pred izdajo izpodbijanega sklepa) in c) da po teh izvršilnih naslovih dolgovane obveznosti v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bile poravnane. Navedenega pod točko a) tožnica ne prereka, prav tako ne zatrjuje, da bi te obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnala. Že drugostopenjski organ pa ji je tudi pravilno pojasnil, da pritožba ali tožba zoper odmerno odločbo po zakonu ne zadrži izvršitve odmerne odločbe (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2 in prvi odstavek 32. člen ZUS-1); da bi bila glede konkretnih odmernih odločb v davčnem ali sodnem postopku izdana odločba, s katerimi bi bila njihova izvršitev odložena oziroma zadržana, pa tožnica tudi niti ne zatrjuje. Prav tako niti ne zatrjuje, da bi bili datumi izvršljivosti predmetnih odmernih odločb kot izvršilnih naslovov (v tej zvezi glej še določbe drugega in četrtega odstavka 224. člena ZUP, vedno v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) v izpodbijanem sklepu, ob upoštevanju zgornjih stališč, napačno ugotovljeni. To pomeni, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za začetek davčne izvršbe, saj so tedaj obstajali izvršljivi izvršilni naslovi in po njih neplačane davčne obveznosti. Znesek stroškov izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR pa ima podlago v določbah 6. točke 151. člena in prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 ter 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Že prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi navedel tudi pravno podlago za tek nadaljnjih zamudnih obresti, čemur tožnica obrazloženo tudi ne ugovarja.

14. Glede na vsebino tožničinih ugovorov v tem upravnem sporu sodišče izpostavlja, da je za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi (in posledično za njegovo presojo v upravnem sporu) relevantno dejansko in pravno stanje v času izdaje izpodbijanega sklepa ter, dalje, da po jasni določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo (in posledično tudi s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pomeni, da za odločitev v postopku, kot je obravnavani, niso pomembne navedbe in dokazi, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov, in da v tem postopku tudi ugovorov o neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temeljijo izvršilni naslovi, ni mogoče uveljavljati. Zato (glej tudi 156. člen Ustave) sodišče ni sledilo (niti ni bil tega dolžan storiti upravni organ) predlogu, naj se postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, vodeni pri Ustavnem sodišču pod št. U-I-497/18 (in zato sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je bilo o navedeni zahtevi sicer že odločeno, saj je Ustavno sodišče z odločbo U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 14/2022 z dne 3. 2. 2022, odločilo, da navedena zakonska določba ni bila v neskladju z Ustavo). Prav tako, glede na zakonsko ureditev, za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi ni pomembna okoliščina, da je bil izvršilni naslov pozneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, kot tudi ne druge za izvršbo relevantne, a po izdaji sklepa o davčni izvršbi nastale okoliščine. Te so namreč upoštevne v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), v okviru katerega se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe tudi odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice). Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo glede na opisano zakonsko ureditev mogoče z uspehom uveljavljati s pravnim sredstvom zoper sklep o davčni izvršbi. Takšna so tudi stališča že oblikovane, ustaljene upravnosodne prakse (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013 ter sodbe Upravnega sodišča II U 236/2009 z dne 8. 9. 2010, II U 73/2018 z dne 5. 5. 2020, II U 384/2018 z dne 12. 6. 2020, I U 1996/2019 z dne 15. 3. 2022 in II U 213/2020 z dne 1. 3. 2023).

15. Glede na obrazloženo torej tožničine navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločb o odmeri dohodnine kot izvršilnih naslovov ter na postopke, ki so vodili do izdaje teh odločb, kot tudi navedbe, da so bile te odločbe po izdaji izpodbijanega sklepa odpravljene (kar niti ni sporno), in s temi navedbami povezani dokazi, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pomembni. Drugih navedb, ki bi bile glede na ureditev iz ZDavP-2 pomembne za izdajo in posledično presojo izpodbijanega sklepa, pa tožnica ni podala. Povedano še drugače, okoliščina, da so bile odločbe o odmeri dohodnine kot izvršilni naslovi kasneje odpravljene, je lahko pomembna za izdajo sklepa o ustavitvi davčne izvršbe (iz 155. člena ZDavP-2, ki je bil glede na navedbe tožnice izdan tudi v konkretni izvršilni zadevi dne 5. 7. 2022), ki pa s tožbo v tem upravnem spori ni (ter glede na predpisane procesne predpostavke tudi ne more biti) izpodbijan in torej ni predmet presoje v tem upravnem sporu (lahko bi bil kvečjemu predmet samostojne pritožbe in nato samostojnega upravnega spora).

16. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

17. Sodišče je o tožbi v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in posledično brez izvajanja dokazov, in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj s strani tožnice navajana dejstva niso sporna, pač pa je sporna uporaba zakona. Dejstev, ki so po obrazloženem bistvena za izdajo izpodbijanega sklepa, tožnica konkretizirano ni prerekala oziroma v tožbi ni konkretno navedla nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024, zlasti 11. točko njene obrazložitve).

**K II. točki izreka:**

18. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.