Jedro

Določba sicer v drugem stavku omenja „pogodbeno kazen“, za katero po splošnih pravilih OZ ni potreben nastanek škode. Vendar pri povzetem dogovoru nikakor ne more iti za tipično pogodbeno kazen. Sodna praksa namreč kazen, ki je dogovorjena za posebne primere kršitev pogodbe, razlaga kot „sui generis“ pogodbeno kazen. Kadar stranki takšno sankcijo dogovorita, se pogoji za obstoj utemeljenosti zahtevka za njeno plačilo presojajo na podlagi pogodbeno dogovorjenih kriterijev oziroma pogojev, določenih v sami pogodbi (ne po določilih OZ o pogodbeni kazni).

Zaradi načina sprejemanja splošnega dogovora, kot to izhaja iz 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ko o spornih vprašanjih odloča Vlada), ne slednja, ne tožena stranka sama, realno nista v enakopravnem položaju z nasprotno stranko (torej Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Ministrstvom za zdravstvo) oziroma imata šibkejši položaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117553/2015 z dne 6. 10. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo 140,68 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče naprej ugotavlja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbah zoper odločbe v sporih majhne vrednosti, s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje predstavlja neizpodbojno bazo pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru podalo naslednje dejanske ugotovitve: - da sta pravdni stranki, na podlagi okvirne pogodbe – Splošnega dogovora (v nadaljevanju SD), sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev, - da sta v njej dogovorili ordinacijski čas, - da bi tožena stranka morala zagotoviti prisotnost zobozdravnika v celotnem ordinacijskem času, - da zobozdravnika tožene stranke ob izvajanju nadzora s strani tožeče stranke, med ordinacijskim časom, ni bilo v ambulanti.

Nadalje je navedlo, da je tožena stranka s takšnim ravnanjem kršila svojo obveznost po 15. točki prvega odstavka 36. člena SD.(1) Sankcijo za takšne kršitve ureja prvi odstavek 45. člena SD. Ta določa, da je izvajalec, ki obveznost prekrši, dolžan Zavodu povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala in jo je slednji dokumentiral s finančnim izdatkom. Če škode ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom, Zavod izvajalcu izreče pogodbeno kazen v višini 400,00 EUR za vsak primer kršitve. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno razlagalo drugi stavek povzete določbe, ko je zaključilo, da je nastanek škode v takšnih primerih predpostavka za izrek pogodbene kazni. Zatrjuje namreč, da iz njega izhaja, da se ta lahko izreče v vsakem primeru kršitve, neodvisno od nastanka škode.

7. Navedeni očitek pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. S pogodbo namreč stranki določita svoje pravice in obveznosti, zato pogodbene določbe zanju pomenijo avtonomno materialno pravo, po katerem mora sodišče v primeru spora odločiti o njunih zahtevkih. Ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe, kolikor ne gre za ugotavljanje dejanske volje pogodbenih strank, pa skladno s pravno teorijo in sodno prakso pomeni pravno vprašanje.(2)

8. Določilu drugega stavka prvega odstavka 45. člena SD torej stranki pripisujeta nasproten pomen. Tožeča stranka meni, da ta določa pogodbeno kazen, določeno za golo kršitev, tožena pa, da predstavlja pavšalno dogovorjeno odškodnino za primere, ko škoda sicer nastane, a ni mogoče določiti njene višine. Gre torej za sporno pogodbeno določilo, ki ga je treba razlagati. Razlago pogodb ureja 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Primarno torej odkazuje na jezikovno (gramatikalno) razlago. Dodaja pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza splošnim načelom obligacijskega prava.

9. Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da iz gramatikalne razlage prej citirane določbe izhaja dogovor o povrnitvi škode. Določba sicer v drugem stavku omenja „pogodbeno kazen“, za katero po splošnih pravilih OZ ni potreben nastanek škode. Vendar pri povzetem dogovoru nikakor ne more iti za tipično pogodbeno kazen. Sodna praksa namreč kazen, ki je dogovorjena za posebne primere kršitev pogodbe, razlaga kot „sui generis“ pogodbeno kazen. Kadar stranki takšno sankcijo dogovorita, se pogoji za obstoj utemeljenosti zahtevka za njeno plačilo presojajo na podlagi pogodbeno dogovorjenih kriterijev oziroma pogojev, določenih v sami pogodbi (ne po določilih OZ o pogodbeni kazni). Kot rečeno prvi stavek prvega odstavka 45. člena SD določa, da je izvajalec, ki prekrši določena določila pogodbe, dolžan zavodu povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala in je Zavod dokumentiral finančni izdatek, s katerim je bil zaradi tega obremenjen. Ni torej dvoma o tem, da slednji definira višino odškodnine, ki jo je izvajalec dolžan plačati Zavodi v primeru, da ob kršitvi nastane škoda, ki jo Zavod lahko dokumentira s finančnim izdatkom. Nadaljnji stavek: „Če škode ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom, Zavod izvajalcu izreče pogodbeno kazen v višini 400,00 EUR za vsak primer kršitve.“ prav tako omenja škodo. V tem primeru gre za škodo, katere višine ni mogoče utemeljiti z dokumentiranim finančnim izdatkom. Jezikovna razlaga citirane določbe torej privede do ugotovitve, da za izrek tako imenovane pogodbene kazni, tožeči stranki mora nastati škoda.

10. Višje sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je na mestu restriktivna razlaga 45. člena SD – torej razlaga v korist šibkejše (v našem primeru tožene) stranke.(3) Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ni podpisnica SD. Res je sicer (kot izpostavlja pritožba), da je pri njegovi sestavi med drugim sodelovala tudi Zdravniška zbornica – kot predstavnica (in zagovornica interesov) zdravnikov, in s tem tudi tožene stranke. Vendar pa pri tem, zaradi načina njegovega sprejemanja, kot to izhaja iz 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ko o spornih vprašanjih odloča Vlada) ne slednja, ne tožena stranka sama, realno nista v enakopravnem položaju z nasprotno stranko (torej Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Ministrstvom za zdravstvo) oziroma imata šibkejši položaj.(4) Uporaba določbe 83. člena OZ in razlaga določb SD v korist šibkejše stranke je zato povsem na mestu.

11. V nadaljevanju pritožba zatrjuje, da je namen pogodbene kazni sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti, saj je to edino sredstvo, s katerim lahko tožeča stranka (kot javni zavod) skrbi, da koncesionarji dejansko izvršujejo svoje obveznosti. Navaja tudi, da naj se pogodbeni stranki ne bi dogovorili, da se pogodbena kazen izreče samo v primeru nastanka škode. Gre za nedovoljene pritožbene novote. Tožeča stranka o namenu strank pri sprejemanju citirane določbe v postopku na prvi stopnji ni povedala ničesar. Zaradi posebnih postopkovnih pravil v sporih majhne vrednosti pa bi morala vsa dejstva, za katera je želela, da jih sodišče upošteva, navesti v svoji prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe – 451. člen ZPP) oziroma najpozneje v drugi pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih poda v drugih vlogah (vključno s pritožbo), se namreč ne upoštevajo (453. člen ZPP). Da bi sodišče lahko upoštevalo namensko razlago sporne določbe, bi torej zgoraj povzete podatke morala podati že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Ker tega ni storila, se višje sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo. Iz istega razloga se ni opredeljevalo niti do v pritožbi prvič podanih navedb, da bi potencialno škoda lahko nastala zavarovancem, ki zaradi kršitev ne bi imeli zagotovljene potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev (kar predstavlja kršitev 6. člena Zakona o pacientovih pravicah).

12. Tudi višje sodišče je tako sprejelo (restriktivno) jezikovno razlago sporne določbe. Dodaja, da bi drugačna razlaga – torej razlaga, da citirano določilo dejansko določa pogodbeno kazen, ki jo je mogoče izreči za vsako kršitev iz 44. člena SD – postavlja pod vprašaj veljavnost takšnega dogovora (na ničnost opozarja tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi). Tožeči stranki bi namreč omogočala, da svojim pogodbenim partnerjem neomejenokrat izreče 400,00 EUR pogodbene kazni, če kršijo katerokoli od 23. točk prvega odstavka 44. člena SD, ki se med drugim sklicuje tudi na kršitve iz 36. člena SD (in s tem zajema nadaljnjih 36 kršitev). Takšna ureditev bi nenazadnje omogočala tudi, da bi tožeča stranka svojim pogodbenim partnerjem zaradi npr. enourne odsotnosti iz ambulante, večkrat zaračunala pogodbeno kazen, saj bi nadzor opravila npr. ob 13:00, 13:20 in 13:45 uri istega dne.

13. Iz navedenih razlogov višje sodišče ne more sprejeti stališča, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Celju v odločbah I Cpg 81/2013 in I Cpg 90/2013 – da iz prej povzete sporne določbe izhaja, da je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni tudi, če ni nastala nobena škoda.(5) Dodati velja, da je VSC v obeh citiranih odločbah sicer ugotovilo tudi, da je bila pravica do izreka pogodbene kazni dogovorjena zaradi varstva pogodbene discipline, kar pomeni, da je ugotavljalo namen pogodbenih strank ob sprejemanju določbe. V predmetni zadevi pa tožeča stranka kot rečeno navedb v zvezi s tem vse do pritožbe ni podala. Sodišče zato namena strank sploh ni moglo ugotavljati. Posledično razlage ni moglo opreti na drugi odstavek 82. člena OZ, ampak je (kot že rečeno) odločitev sprejelo predvsem na podlagi jezikovne razlage in ob upoštevanju položajev ene in druge stranke ob sprejemanju SD.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).(6) Ugotovilo je, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa, v sicer obširnem odgovoru na pritožbo, ni povedala ničesar, kar bi pripomoglo k pritožbeni odločitvi. Odgovor na pritožbo zato stroškovno ni bil potreben, posledično pa mora tudi tožena stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): In, kot izpostavlja pritožba, tudi 11. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev.

Op. št. (2): Tako tudi VS RS npr. v odločbah III Ips 106/2005 in III Ips 86/2002. Op. št. (3): 83. člen OZ določa, da je treba v primerih, ko je pogodba sklenjena po v naprej natisnjeni vsebini ali je kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Op. št. (4): Za več o razlogih za neenakopraven položaj in o načinu vsakoletnega sprejemanja Splošnega dogovora glej: mag. Urška Grm in mag. Jaka Slokan: Kolektivni socialni spori, Pravna praksa, 2012, št. 6-7, str. 26. Op. št. (5): Sodišče namreč v vsakem posameznem primeru odloča v okviru trditev in dokazov, ki jih podajo stranke ter na podlagi Ustave in zakonov. Na že sprejeto sodno prakso ni vezano. Od nje lahko odstopi, če za to poda ustrezne argumente (tako npr. VS RS v sklepu Ips 133/2003).

Op. št. (6): Dodaja, da je pritožbeno razglabljanje o tem, kako bi se SD lahko spremenil, za odločitev v predmetni zadevi povsem irelevantno in ne terja posebne opredelitve.