Jedro

Presoja višine denarne odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 2,100.000,00 SIT in ji povrniti 190.059,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene in revizijske pravdne stroške v znesku 34.132,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,170.000,00 SIT. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in prvo sodbo tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 2,600.000,00 SIT (od tega odškodnino za prestane telesne bolečine od 1,100.000,00 SIT na 800.000,00 SIT, odškodnino za strah od 570.000,00 SIT na 300.000,00 SIT, medtem ko se je z odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 1,500.000,00 SIT strinjalo). V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor ni bilo ugodeno njeni pritožbi, tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje dosojene odškodnine za 1,200.000,00 SIT. Glede na ugotovljena prikrajšanja, ki jih je tožnica že prestajala in jih bo prestajala v bodoče, ji je mogoče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznati le odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, iz naslova strahu le znesek 100.000,00 SIT in zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti le 800.000,00 SIT, ali skupno namesto dosojenih 2,600.000,00 SIT, le 1,400.000,00 SIT. Tožničine telesne bolečine so skupno trajale le tri mesece. Primarnega strahu ni prestala, prestajala pa tudi ni dolgotrajnega in intenzivnega sekundarnega strahu za izid zdravljenja. Šlo je namreč za lahko telesno poškodbo. Slednje utemeljuje tudi bistveno znižanje odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Te niso toliko prizadete, da bi morala tožnica opustiti katerokoli od prostočasnih aktivnosti. Nevrotično reagiranje se je pri tožnici pojavilo že v letu 1991 in je bila tedaj celo hospitalizirana. Glede na obolelo ledveno in vratno hrbtenico se postavlja vprašanje, ali je tožnica pred poškodbo bila sposobna opravljati težja gospodinjska dela.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je tožnica v prometni nesreči dne 8.10.1994 utrpela tipično zanihanje glave in vratu s posledičnim zvinom vratne hrbtenice, vendar brez poškodbe kostnih delov. Prišlo je le do nategnitve mehkih anatomskih struktur ob vratni hrbtenici, mišic, medvretenčnih vezi in živčnih ter žilnih struktur. Revizija ima prav, da je glede na opis tako poškodbo mogoče načelno uvrstiti le med poškodbe lažje oblike. Očitno je tudi sodišče druge stopnje, ki je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in na prvi stopnji dosojeno odškodnino znižalo, to okolnost upoštevalo.

Obravnavani primer pa po ugotovitvah izvedenca nevropsihiatra prestopa dimenzije podobnih lahkih telesnih poškodb zaradi dodatne tožničine nevrovegetativne stigmatiziranosti (šibko energetsko opremljena osebnost, psihogeno ponašanje, reaktivna depresivnost). V okviru uporabe določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zahteva odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi uporabo principa individualizacije: oškodovanci so različno strukturirane osebnosti, zaradi česar lahko podoben obseg poškodovanja izzove različne posledice. Tožničina nevrovegetativna disponiranost s poprej ugotovljenimi hrbteničnimi težavami je povzročila, da so - po sprejetem mnenju izvedenca nevropsihiatra - posledice obravnavane (sicer lahke) poškodbe predstavljale provokativni faktor za poslabšanje potekajočega nevrotičnega procesa.

Opisano stanje daje podlago za določitev take odškodnine, ki lahko presega odškodnine, dosojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Vendar pa je v izpodbijani sodbi določena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v manjši meri previsoka. Tožničini osebnostni strukturi je še vedno dan prevelik poudarek. Telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja je tožnica prestajala v mejah podobnih primerov, pri čemer je posebne pozornosti lahko deležna le imobilizacija vratu zaradi nošenja ovratnice. Z odškodnino iz tega naslova v znesku 800.000,00 SIT bi tožnica prejela več kot prejmejo oškodovanci v podobnih primerih. Zato je revizijsko sodišče odškodnino iz te postavke znižalo na 700.000,00 SIT.

Zmanjšanju življenjskih aktivnosti, zaradi katerega je tožnica prestajala duševne bolečine, je po izvedenskih ugotovitvah mogoče pripisati le manjši odstotek. Gre za omejeno gibljivost vratne hrbtenice z oslabelo grobo močjo rok in posledičnim težjim opravljanjem nekaterih gospodinjskih del. Večji del prikrajšanja (s posledično invalidsko upokojitvijo) gre namreč na rovaš njene nevrotsko strukturirane osebnosti. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT je zato previsoka. Čeprav ni mogoče mimo dejanskih ugotovitev, da je škodni dogodek s posledicami v določeni meri provociral slabšanje potekajočega nevrotičnega procesa - to pa vedarle terja določeno relativizacijo primerjav z odškodninami, ki v podobnih primerih niso visoke - je revizijsko sodišče odškodnino za to obliko škode znižalo na 1,100.000,00 SIT.

Odškodnine za strah pa ni mogoče še zniževati. Sodišče druge stopnje je dejanske okoliščine o strahu za izid zdravljenja pravilno ocenilo. K temu naj se doda, da je ugotovljeno, da je tožnica že prej imela težave s hrbtenico s posledičnim bolnišničnim zdravljenjem, zaradi česar je strah za nastop hujše posledice zaradi obravnavane poškodbe utemeljeno mogel biti zelo intenziven. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT je zato primerna.

Odškodnina v znesku 2,100.000,00 SIT je sicer v celoti vzeto še vedno višja od odškodnin, ki jih sodišča dosojajo za podobne nihajne poškodbe vratne hrbtenice brez poškodbe kostnih struktur, vendar pa je prilagojena individualnim značilnostim tožničinega (psihonevrotskega) osebnostnega funkcioniranja. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke le delno ugodilo s spremembo izpodbijane sodbe, v ostalem pa jo je zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Glede na revizijski uspeh je bilo treba znova odločiti o vseh stroških pravdnega postopka, tako tistih, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi kasnejših stroškov. Tožničin uspeh je glede na vtoževani znesek le 38,8-odstoten, medtem ko je uspeh tožene stranke 61,2-odstoten (vtoževanih je bilo 5,400.000,00 SIT, dosojenih pa le 2,100.000,00 SIT). Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki od njenih stroškov v znesku 656.722,00 SIT, znesek 254.808,00 SIT, tožeča stranka pa toženi stranki od njenih stroškov v znesku 105.799,00 SIT, znesek 64.749,00 SIT. Pobotanje pokaže, da je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 190.059,00 SIT pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji. Ker pa je tožena stranka uspela tako na pritožbeni kot tudi na revizijski stopnji, je bilo treba tožeči stranki naložiti, da mora toženi stranki povrniti glede na njen uspeh ustrezen delež njenih pravdnih stroškov. Na pritožbeni stopnji so bili priglašeni z zneskom 36.900,00 SIT, na revizijski stopnji pa z zneskom 29.250,00 SIT. Ker je pritožbeni uspeh tožene stranke 60-odstoten, ji mora tožeča stranka povrniti 22.140,00 SIT pritožbenih stroškov, od revizijskih stroškov pa ji mora povrniti znesek 11.992,00 SIT, ker je uspeh tožene stranke na revizijski stopnji 41-odstoten. Tako je tožeča stranka dolžna povrniti toženi njene pravdne stroške v znesku 34.132,00 SIT. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP.