Jedro

Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.

Izrek

I. Pritožba prve in druge dolžnice se zavrne, pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "I. Ugovor prve in druge dolžnice se zavrne.

II. Prva in druga dolžnica sta dolžni upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.493,28 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev."

II. Prva in druga dolžnica sta dolžni upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.493,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnic in razveljavilo sklep o izvršbi ter opravljena izvršilna dejanja, tako da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sklepa o izvršbi pri nepremičninah dolžnic (I. in II. točka izreka) in upniku naložilo, da v roku 8 dni povrne dolžnicama stroške ugovornega postopka v višini 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujejo upnik in dolžnici.

3. Upnik s pritožbo izpodbija sklep v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče napačno interpretiralo relevantne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Stališče sodišča, da upnik ni uspel izkazati aktivne stvarne in procesne legitimacije, je napačno, saj temelji na nepravilni interpretaciji določbe 270. člena v zvezi s 352. členom ZFPPIPP. Ob pravilni uporabi navedenih določb je namreč upnik edini aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo na podlagi predmetnega izvršilnega naslova. Predlog za izvršbo lahko vloži le upravitelj v imenu upnika in v dobro stečajne mase. Glede na 270. člen ZFPPIPP se za postopek izvršbe za uveljavitev zahtevkov iz tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, ki jo je upnik vložil pred začetkom stečaja, smiselno uporabljajo drugi do četrti odstavek 351. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe, izdane na podlagi 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja splošna pravila izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki je bila izdana v korist družbe D. d.d. in ki je postala pravnomočna pred začetkom stečajnega postopka nad upnikom. Navedeno pa ne izključuje uporabe zgoraj navedenih določb ZFPPIPP, katerih namen je, da imajo po začetku stečajnega postopka od zahtevkov na izpodbijanje pravnih dejanj sorazmerne koristi vsi upniki in ne le eden izmed njih, kot to velja pred začetkom stečaja. Slednje je skladno tudi z namenom stečajnega postopka in njegovimi temeljnimi načeli. Osnovni namen stečajnega postopka je sorazmerno poplačilo upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika in enako obravnavanje upnikov. V stečajnem postopku se zato vsi zahtevki uveljavljajo v dobro stečajne mase, torej vseh upnikov stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je nedvomno, da tudi določbe drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi z 270. členom ZFPPIPP zasledujejo cilj sorazmerne koristi od izpodbijanih zahtevkov za vse upnike ne glede na čas, v katerem so bili zahtevki vloženi. Zaradi začetka stečajnega postopka nad upnikom mora biti tako tudi D. d.d. glede koristi, pridobljenih z izpodbojnim zahtevkom, enako obravnavan kot vsi ostali upniki stečajnega dolžnika. Stališče sodišča, da ima terjatev do dolžnic na podlagi sodbe le D. d.d., je tako v nasprotju z načelom enake obravnave upnikov in namenom stečajnega postopka, saj bi si tako le D. d.d. lastil učinke izpodbojne tožbe in bil tako ugodneje obravnavan od ostalih upnikov stečajnega dolžnika. Ob tem upnik še pojasnjuje, da je v postopek osebnega stečaja proti upniku družba D. d.d. prijavila svojo terjatev, za poplačilo katere je vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj in ji je bila ta tudi priznana. Stališče sodišča je tudi v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 351. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje tudi postopke izvršbe, ki so že v teku na podlagi pravnomočne sodbe na izpodbijanje pravnih dejanj po pravilih OZ in glede teh določa, da jih je mogoče nadaljevati le na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase. Če to velja za izvršilne postopke že v teku, mora veljati tudi za izvršilne postopke začete po začetku stečajnega postopka. Prav tako ni podlage za razlikovanje med primeri, ko je izvršilni naslov izdan po določbah OZ, in primeri, ko je izdan po določbah ZFPPIPP. Razlaga sodišča pa je tudi v nasprotju z jezikovno razlago 270. člena ZFPPIPP. Ta ne predstavlja ločnice me postopki po zahtevkih, ki so ob začetku stečaja še v teku (in je v njih tožbo mogoče spremeniti v dobro stečajne mase) in med tistimi, ki so ob začetku stečajnega postopka že zaključeni. Razlaga, da gre zgolj za spremenjene zahtevke, je tudi nelogična, saj sicer uporaba določb 351. člena za postopek izvršbe niti ne bi bila potrebna. Če namreč pride do spremembe zahtevka je stečajna masa že označena kot upnik. Če torej pride do spremembe zahtevka v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP, določba četrtega odstavka 351. člena ZFPPIPP niti ni potrebna, saj lahko na podlagi sodbe po tako spremenjenem zahtevku stečajni dolžnik že tako tako ali tako predlaga izvršbo kot upnik. Stališče pritožbe pa izhaja tudi iz komentarja ZFPPIPP in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 87/2018. 4. Dolžnici sta odgovorili na pritožbo upnika, v njem nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali njeno zavrnitev.

5. Prva in druga dolžnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper III. točko izreka sklepa (stroškovno odločitev) in v pritožbi navajata, da je sodišče njune stroške ugovora napačno odmerilo na podlagi tarifne številke 27/1 namesto po tarifni št. 27/6, ki napotuje na tarifno št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Glede na vrednost spora, ki znaša več kot 29.000.000,00 EUR, je ugovor potrebno ovrednotiti z 2000 točkami in ne zgolj s 600 točkami. Sodišče pa tudi ni priznalo plačane sodne takse za ugovor.

6. Pritožba upnika je utemeljena, pritožba dolžnic pa neutemeljena.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi predloga vloženega po stečajnem upravitelju v imenu upnika, ki je v postopku osebnega stečaja, s sklepom z dne 27. 5. 2020 zoper dolžnici dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, in sicer glavnice v znesku 21.173.480,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje do plačila in obračunanih zamudnih obresti do 6. 8. 2019 v znesku 8.602.536,75 EUR ter stroškov postopka na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 16. 4. 2019. Zoper sklep o izvršbi, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo, sta dolžnici vložili ugovor, za katerega je sodišče prve stopnje štelo, da je utemeljen. Postavilo se je namreč na stališče, da je na podlagi predmetnega izvršilnega naslova, tj. sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava1, upravičen vložiti predlog za izvršbo le D. d.d., ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik in ne tudi stečajni upravitelj v korist stečajnega dolžnika (oziroma stečajne mase).

8. Takšnemu stališču sodišča pritožba utemeljeno nasprotuje. Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik (ampak je kot upnik navedena družba D. d.d.), ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP, kot pravilno opozarja pritožba. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (prim. 46. člen ZFPPIPP). Če je torej upnik vložil tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, lahko po začetku stečajnega postopka izpodbojni zahtevek uveljavlja le še v dobro vseh upnikov tako, da ga uveljavlja za račun stečajnega dolžnika (v dobro stečajne mase)2, saj v razmerju do insolventnega dolžnika ni v drugačnem položaju od ostalih upnikov, ampak mora biti obravnavan enako kot ostali upniki. Slednje pa velja tudi v primerih, kot je konkretni, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku upnika in osebi, v korist katere je bilo opravljeno izpodbito dejanje, naložilo, da upniku plača, kar je prejela na podlagi izpodbojnega dejanja, že pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom. Tudi v takem primeru je namreč skladno z določbo drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena3 ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka dovoljeno izdati sklep o izvršbi te terjatve in opraviti druga dejanja v izvršilnem postopku samo v dobro stečajnega dolžnika (oziroma stečajne mase), čeprav stečajni dolžnik ali njegova stečajna masa v izvršilnem naslovu ni navedena kot upnik4. 9. Ker je glede na navedeno stališče sodišča, da upnik (stečajni dolžnik, zastopan po stečajnem upravitelju) ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo, materialnopravno zmotno in so v tej smeri podane ugovorne navedbe dolžnic zoper sklep o izvršbi neutemeljene, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se skladno s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku).

10. Ker je po spremenjeni odločitvi o ugovoru dolžnic upnik v ugovornem postopku uspel, je bilo treba ustrezno spremeniti tudi odločitev o njegovih ugovornih stroških. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z določbami OT in upoštevaje s strani upnika priglašeno višino stroškov5 na 1.493,28 EUR (2000 točk za odgovor na ugovor po tarifni št. 27/6, 40 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV v višini 269,28 EUR) in jih naložilo v plačilo dolžnicama.

11. Vse zgoraj obrazloženo tako pokaže, da dolžnici z ugovorom nista uspeli in je že iz tega razloga njuna pritožba v celoti neutemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede na uspeh s pritožbo je upnik upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče upoštevaje s strani upnika priglašeno višino stroškov6 priznalo v višini 1.493,28 EUR (2000 točk za sestavo pritožbe, materialne stroške v višini 2 % od nagrade in 22 % DDV) in sta jih dolžnici dolžni povrniti upniku v 15 dneh.

13. Prva in druga dolžnica s svojo pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o zavrnitvi priglašenih pritožbenih stroškov je zajeta že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V II. točki izreka navedene sodbe je sodišče ugotovilo, da je pravno dejanje tretje tožene stranke M.K. (upnik v predmetnem izvršilnem postopku), izročilna pogodba na podlagi notarskega zapisa z dne 27. 8. 2012 ter vknjižbeno dovolilo, sklenjena s prvo in drugo toženo stranko (dolžnicama v predmetnem izvršilnem postopku), brez pravnega učinka proti tožeči stranki družbi D. d.d. za njeno terjatev do M.K. v višini 40.245.508,59 EUR in da sta toženi stranki (dolžnici) dolžni za izterjavo navedene izterljive terjatve tožeče stranke dovoliti izvršbo na nepremičnine ID znak .../0-1, .../11-0 in .../15-0 do višine svojega solastniškega deleža. 2 Prim. drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP. 3 Določba četrtega odstavka 270. člena ZFPPIPP namreč napotuje na smiselno uporabo drugega do četrtega odstavka 351. člena ZFPPIPP za postopek izvršbe za uveljavitev zahtevkov na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v primerih, ko je tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom. 4 Prim. N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Tax-Fin-Lex, Ljubljana, 2017, str. 644-645 in VS RS sklep II Ips 87/2017. 5 Priglašeni stroški v odgovoru na ugovor z dne 13. 7. 2020 na listovni št. 33. 6 Priglašeni stroški v pritožbi z dne 30. 9. 2020 na listovni št. 49.