Jedro

Na podlagi dejanske ugotovitve prvega sodišča, da je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke po prodajni pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega stranki nista odgovorni, je pravilen materialnopravni sklep prvega sodišča o tem, da je na podlagi samega zakona pogodba razdrta (1. odst. 137. čl. ZOR). S prenehanjem pogodbe je odpadla pravna podlaga izpolnitve tožeče stranke in je zato upravičena do vračila danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (prvi odstavek izreka sodbe) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1997 in ji povrniti pravdne stroške v zneksu 12.624,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.5.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je (pravnomočno) zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da odločitev v obrestnem delu spremeni tako, da znaša obrestna mera toliko, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled. Navaja, da je bil toženec v dobri veri, ko je prodal delnice, zato bi morala tožeča stranka zahtevati plačilo od P. d.d., ki je storila napako, zato toženec v pravdi ni pasivno legitimiran, saj tudi za napake tožeče stranke pri poslovanju ne more odgovarjati. Po določbi 211. čl. ZOR tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj tistega, kar je plačala. Tudi odločitev o obrestih je glede na določbo 1. odst. 277. čl. ZOR napačna, obrestovanje obresti je prepovedano.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bila med pravdnima strankama dne 12.12.1996 sklenjena pogodba, s katero je tožena stranka prodala tožeči stranki pravice, pridobljene z izročitvijo lastninskega certifikata in vpisom petih navadnih imenskih delnic oznake G družbe P. d.d.; da je tožeča stranka s plačilom zneska 50.000,00 SIT svojo pogodbeno obveznost izpolnila; tožena stranka pa ne, pri čemer za naknadno neizpolnitev pogodbe ni odgovorna nobena od pogodbenih strank.

Slednjo dejansko ugotovitev toženec v pritožbi smiselno graja, vendar pa sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi, ki so ga vodili do takšnega sklepa in se nanje tudi sklicuje. Glede na navedene dejanske ugotovitve pa je pravilen tudi materialnopravni sklep prvega sodišča o tem, da je pogodba na podlagi samega zakona razdrta (1. odst. 137. čl. ZOR). S prenehanjem pogodbe je odpadla pravna podlaga izpolnitve tožeče stranke in je zato upravičena do vračila danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Zaradi povedanega se tožena stranka, ker je tedaj tožeča stranka le izpolnila svojo obveznost, na določbo 211. čl. ZOR neutemeljeno sklicuje.

Kot je bilo že navedeno, je tožeča stranka sklenila pogodbo s toženo stranko, toženi stranki pa je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila in tožena stranka jo je tudi sprejela. Zato je v tej pravdi pasivno legitimirana in vprašanje razmerja med toženo stranko in družbo P. d.d. v tej pravdi ni pomembno.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od vložitve tožbe dalje. Pritožnik pa meni, da je sodišče kršilo določbo 1. odst. 277. čl. ZOR, ker ni prisodilo obresti po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled, poleg tega pa je tudi obrestovanje obresti prepovedano. Slednja trditev je, ker ne gre za izjemo iz 3. odst. 400. čl. ZOR, sicer točna, toda tožeča stranka obrestnih obresti ni terjala niti jih sodišče ni prisodilo. Glede višine obrestne mere, za katero se pritožba zavzema, pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je bilo prvotno besedilo 1. odst. 277. čl. ZOR z novelo (Ur. l. SFRJ, št. 39/85) spremenjeno tako, da se je obrestna mera zvišala na obrestno mero za vloge, vezane brez določenega namena za več kot leto dni, z novelo (Ur. l. SFRJ, št. 57/89) pa je bilo določanje višine obrestne mere zamudnih obresti izločeno iz zakona in je bilo prepuščeno najprej samostojnemu Zakonu o obrestni meri zamudih obresti (Ur. l. SFRJ št. 57/89), nato Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti in vse do danes veljavnemu Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki je pričel veljati 28.6.2003. Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča, ki je prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti, materialnopravno pravilna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilno odločitev prvega sodišča potrdilo po določbi 353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst. 165. čl. ZPP).