Jedro

Če je skrbnika za posebni primer na podlagi 67. člena ZDen postavil denacionalizacijski organ, denacionalizacija pa je pravnomočno končana, lahko postavljenega skrbnika razreši in imenuje drugega center za socialno delo. Različni interesi sodedičev v zvezi z dedovanjem sami po sebi niso razlog za razrešitev skrbnika za posebni primer, ki je eden od sodedičev.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 10/2002-10 z dne 9.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbi Centra za socialno delo L. z dne 5.6.2001 in z dne 7.6.2001. S tema odločbama je bil tožnik razrešen dolžnosti skrbnika denacionaliziranega premoženja po pok. J.M. oziroma A.S., ter je bila za skrbnico navedenega premoženja postavljena L.P.-L. Prvostopno sodišče je presodilo, da je glede na določbe 211., 212. in 198. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR, Uradni list RS, št. 14/89) o razrešitvi postavljenega skrbnika na prvi stopnji odločal pristojni organ. Prvostopno sodišče tudi ni dvomilo o razlogih za razrešitev tožnika kot skrbnika za poseben primer, ki sta jih iz pobude za razrešitev tožnika kot skrbnika in drugih dokazov ugotovila upravna organa. Tožnik namreč ni dokazal, da njegove koristi niso v navzkrižju s koristmi drugih dedičev, torej njegovih varovancev (kar je po 2. alinei 1. odstavka 181. člena ZZZDR razlog, da se taka oseba ne postavi za skrbnika oziroma da se po 198. členu ZZZDR zaradi tega razloga razreši kot skrbnik). Prav tako ni dokazal, da ni ravnal v nasprotju s 191. členom ZZZDR, ko je, kar prizna tudi sam, razpolagal z obrestmi, ki jih je dobil od obveznic (odškodnine za podržavljeno premoženje), brez soglasja centra za socialno delo in je ta sredstva uporabil za stroške sodnih postopkov zoper sodediče. Skrbnik je tudi po mnenju prvostopnega sodišča sicer po določbi 196. člena ZZZDR upravičen do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, vendar mora te stroške odobriti center za socialno delo, česar pa v obravnavanem primeru ni. Prav tako teh stroškov niso odobrili sodediči, pa bi jih glede na določbo 190. člena ZZZDR morali.

Tožnik je vložil pritožbo sam in po odvetniku. V pritožbi, ki jo je vložil sam, predlaga, da pritožbeno sodišče izreče sodbo za nično, ker je protipravna in protiustavna ter bodo z njeno izdajo oziroma njeno izvršitvijo storjena kazniva dejanja ter bo treba začeti kazenski postopek zoper odgovorne osebe. Meni, da sta s to sodbo grobo kršena skrbniška zakonodaja in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Upravne odločbe so po njegovem mnenju izdane na podlagi izsiljevanja drugih dedičev, ki si želijo protipravno prilastiti premoženje. Obe upravni odločbi sta izdala nepristojna organa. Na prvi stopnji bi morala odločati upravna enota, ne pa center za socialno delo. Navaja, da je lahko edini dedič vrnjenega premoženja, ker so bili drugi dediči dedno odpravljeni in nimajo več dednih pravic. Ti dediči so tudi zakrivili vse spore, ki so bili zelo dragi, zaradi tega dolgujejo povračilo vseh sodnih stroškov in tudi stroškov vseh upravnih postopkov, kar izrecno uveljavlja v pritožbi. Zaradi lažjega dokazovanja predlaga združitev obravnavane zadeve z zadevami, ki tečejo v pravdi pred Okrožnim sodiščem v M.S. oziroma so trenutno v pritožbenem postopku na Višjem sodišču v M. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da razveljavi obe prvostopni upravni odločbi, sklep in odločbo tožene stranke ter sodbo prvostopnega sodišča. Prosi tudi za prednostno obravnavanje zadeve zaradi zapuščinskega in drugih postopkov. Po odvetniku pa je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri tožbenih navedbah, zlasti pri tem, da gre v obravnavanem primeru za nične odločbe, saj so bile izdane v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti (1. točka 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi z 64. členom ZUS). Meni namreč, da glede na to, da pred Okrajnim sodiščem v L. že poteka zapuščinski postopek v zvezi z denacionaliziranim premoženjem ter da je v teku tudi pravda pred Okrožnim sodiščem v M.S., ki je zdaj v pritožbenem postopku na Višjem sodišču v M., upravni organ ni bil pristojen, da bi odločal o razrešitvi skrbnika denacionaliziranega premoženja, ampak bi to lahko storilo le zapuščinsko sodišče, ki vodi zapuščinski postopek. V bistvu gre za skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (ZD), po katerem sodišče postavlja in razrešuje skrbnika zapuščine. Če pa za razrešitev tožnika kot skrbnika ne bi bilo pristojno zapuščinsko sodišče, pa bi o razrešitvi moral odločati organ, ki je tožnika postavil za skrbnika, to je organ, ki je odločal o denacionalizaciji, torej Upravna enota L. Meni tudi, da niso bili izpolnjeni pogoji za razrešitev tožnika kot skrbnika. Ne drži namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da so interesi tožnika v koliziji z interesi drugih dedičev. Res je, da med tožnikom in preostalimi dediči poteka pravda, vendar pa imajo vsi dediči interes, da bo premoženje, ki so ga oziroma ga bodo dedovali, čim večje. Na to ne vpliva niti tožnikovo dokazovanje, da so preostali dediči bili dedno odpravljeni oziroma zahteva, da se preostalim dedičem vštevajo vsa darila, ki so jih dobili od zapustnikov. Tožnik s premoženjem ravna vestno in ga ne razprodaja ali na kakšen drug način zmanjšuje, saj je tudi njegov interes, da je to premoženje čim večje. Zato ni izpolnjen pogoj iz 2. alinee 1. odstavka 181. člena ZZZDR. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja nevarnost, da bo tožnik obresti in glavnico, ki jo je pridobil kot odškodnino, oziroma izročene obveznice SOD uporabil za namen, ki bi nasprotoval oziroma bil v koliziji z ostalimi dediči. Tožnik je s svojimi aktivnostmi izposloval vračilo podržavljenega premoženja po obeh pokojnikih.

Ravnal je kot dober gospodar, skrbel za zapuščino in zanjo še vedno skrbi. Njegova aktivna vloga v vseh postopkih je zahtevala tudi veliko lastnih sredstev in časa, saj so bili postopki dolgotrajni in zapleteni. Po 196. členu ZZZDR pa ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svoje skrbniške dolžnosti. Zato je tudi podal poročilo o svojem delu, ki ga je zahteval prvostopni organ, v katerem je tudi navedel vse stroške, ki jih je imel v zvezi z skrbjo za premoženje. Vsi ti stroški so bili upravičeni in tako prvostopni organ ni imel nobenega razloga, da bi tožnika razrešil kot skrbnika. Tudi sodišče prve stopnje je v tej smeri zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, da je skrbnik prekoračil svoje pravice. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in L.P.-L. kot stranka z interesom v tem postopku, ki je bila z izpodbijanimi prvostopnimi odločbami določena za novo skrbnico denacionaliziranega premoženja, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik nima prav, ko navaja, da za izdajo odločbe o razrešitvi skrbnika, ki je bil postavljen z denacionalizacijsko odločbo, ki jo je izdal organ, pristojen za denacionalizacijo, to je, upravna enota, ni pristojen center za socialno delo. Upravna organa in prvostopno sodišče so tožniku že pojasnili ustrezne določbe ZZZDR, po katerih skrbnika določi center za socialno delo (211. člen ZZZDR), izjemoma pa sme postaviti skrbnika za posebni primer tudi organ, pred katerim teče postopek, ki pa mora o tem obvestiti center za socialno delo (212. člen ZZZDR). V tem primeru ima center za socialno delo nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. V 198. členu ZZZDR pa so predpisani pogoji za razrešitev skrbnika, za kar je po navedeni določbi izrecno pristojen center za socialno delo. To pa po presoji prvostopnega sodišča velja tudi v primeru, če je skrbnika za posebni primer postavil drug organ v drugem postopku. Ker pa je v obravnavani zadevi denacionalizacijski postopek pravnomočno končan, ne more več postavljenega skrbnika razrešiti in postaviti drugega organ za denacionalizacijo, temveč ga center za socialno delo na podlagi 198. člena ZZZDR lahko razreši in na podlagi 211. in 212. člena ZZZDR imenuje drugega. Na te njegove pristojnosti ne vpliva določba 131. člena ZD, po kateri v zapuščinskem postopku imenuje skrbnika zapuščinsko sodišče. Tudi to mora o postavitvi skrbnika obvestiti center za socialno delo, ki lahko postavi drugega skrbnika. Glede na to po presoji pritožbenega sodišča niso podani razlogi za izrek prvostopne upravne odločbe za nično po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da niso izpolnjeni pogoji za njegovo razrešitev. Tožnik sam priznava, da izpodbija dedne pravice drugih dedičev in da je del vrnjenega premoženja (obresti od obveznic) uporabil za plačilo svojih stroškov postopkov brez odobritve centra za socialno delo, ki bi jo moral pridobiti po 191. členu ZZZDR, in brez odobritve drugih dedičev, katerih odobritev bi moral dobiti glede na določbe 190. členu ZZZDR. To, da tožnik izpodbija dedne pravice drugih dedičev, po menju pritožbenega sodišča ni razlog za njegovo razrešitev, saj to na upravljanje z zaupanim premoženjem samo po sebi ne vpliva. Pač pa je bil po mnenju pritožbenega sodišča glede na 198. člen ZZZDR utemeljen razlog za razrešitev tožnika kot skrbnika dejstvo, da je tožnik, kar priznava tudi sam, del zaupanega premoženja uporabil za svoje stroške, ne da bi mu to odobrili center za socialno delo oz. sodediči. Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso utemeljeni tožnikovi pomisleki glede imenovanja L.P.-L. za skrbnico za posebni primer. Pritožbeno sodišče namreč meni, da različni interesi dedičev v zvezi z dedovanjem še niso utemeljen razlog za razrešitev skrbnika premoženja oz. za neimenovanje določene osebe za skrbnika premoženja, temveč morajo biti za razrešitev oz. neimenovanje podani krivdni razlogi na strani take osebe. Da bi bili na strani L.P.-L. taki razlogi podani, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Tudi tožnikov predlog, da naj se združi obravnava njegovih pravdnih zadev z zadevo, ki se obravnava v tem upravnem sporu, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen in nima zakonske podlage.

Združujejo se namreč lahko le zadeve, ki potekajo pred istim sodiščem (41. člen ZUS), nikakor pa ne zadeve, v katerih se odloča pred sodišči splošne pristojnosti v pravdnem postopku, in upravne zadeve, v katerih v upravnem sporu odloča upravno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS ter potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče o tem, da naj bi stroške upravnega spora nosili tožnikovi sodediči, ni odločalo, kajti po 3. odstavku 23. člena ZUS nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, o čemer je odločalo tudi v obravnavanem primeru, in to velja tudi za pritožbeni postopek.