Jedro

Sprejem v državljanstvo po 10. čl. ZDRS ni pravica posameznika, ampak le možnost, in se pozitivna odločba izda le, če so izpolnjeni vsi pogoji iz tega člena in če je individualni interes prosilca za pridobitev slovenskega državljanstva v skladu z nacionalnim interesom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po redni naturalizaciji, ker ne izpolnjuje pogoja 5. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), da aktivno obvlada slovensko jezik v pisni in ustni obliki (obvestilo centra za slovenščino kot drugi jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani).

Tožnica v tožbi smiselno navaja, da je iz neuradnih virov izvedela, da so bili neslovenci, ki nimajo končanih več kot 4 razrede osnovne šole, oproščeni opravljanja pismenega dela izpita za neslovence do 10.8.1995, ko je bil uveljavljen Zakon o opravljanju pisnega dela izpita za neslovence. Tožnica je izpit iz slovenskega jezika opravljala in je ustni izpit opravila zadovoljivo, pismenega pa le delno. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožničino prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu ZDRS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) zaradi neizpolnjevanja zakonskega pogoja, da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče dolžno presoditi pravilnost odločbe na podlagi zakona, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje. Izpodbijana odločba je bila izdana (21.3.1995) v času, ko je bil že uveljavljen Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/94), ki je 5. točko 10. člena ZDRS, ki se je prej glasila: "da obvlada slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumeva z okoljem", spremenil tako, da se glasi: "da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar dokaže z obveznim preizkusom". Kot ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, tožnica tega pogoja ni izpolnjevala (to potrjujejo tudi podatki spisov), pa tudi tožnica sama v tožbi tega izrecno ne oporeka, zato sodišče nima pomislekov glede pravilne in zakonite odločitve tožene stranke. Pri tem pa sodišče posebej pripominja, da sprejem v državljanstvo ni pravica posameznika, temveč le možnost in se pozitivna odločba izda le, če so izpolnjeni vsi pogoji določeni v 10. členu ZDRS in če je individualni interes prosilca za pridobitev slovenskega državljanstva v skladu z nacionalnim interesom. Posplošene navedbe tožnice, da so bili prosilci za slovensko državljanstvo, ki imajo le 4 razrede osnovne šole oproščeni opravljanja pisnega dela izpita iz slovenščine do 10.8.1995, brez navedbe konkretnih primerov, v katerih je tožena stranka tako ravnala, sodišče ni moglo upoštevati. S tem v zvezi je zmotna tudi tožničina trditev, da je navedenega dne (10.8.1995) začel veljati Zakon o opravljanju pisnega dela izpita za neslovence. Tak zakon ni bil nikoli uveljavljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).