Jedro

Za presojo, ali je oseba, v korist katere je bil nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru, v trenutku vpisa postala (in sicer na originaren način) zakonita imetnica vrednostnih papirjev, je odločilno, ali je bila ta oseba dobroverna v trenutku vpisa.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se: -odločitev v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Prvotožena stranka L. S.., je dolžna v korist tožeče stranke, M. O., izstaviti -borznoposredniški hiši po lastni izbiri nalog za prenos vrednostnih papirjev, in sicer: 130 delnic z oznako K., 41 delnic z oznako T. In 22 delnic z oznako Z.; -T. d.o.o. pa izstaviti nalog za prenos 44 enot premoženja delniškega vzajemnega sklada T. s svojega računa na račun tožnika, v roku 15 dni in pod izvršbo, sicer bo nalog za prenos nadomestila ta sodba.“ -odločitev v II. točki izreka razveljavi ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pusti za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 8. 2011 prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna v tožnikovo korist borznoposredniški hiši po lastni izbiri izstaviti nalog za prenos vrednostnih papirjev (130 delnic K., 41 delnic T. in 22 delnic Z.), družbi T. pa izstaviti nalog za prenos 44 enot premoženja delniškega vzajemnega sklada T., s svojega računa na račun tožnika (I. točka izreka). Prvotoženi stranki je nadalje naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.130,52 EUR (II. točka izreka), tožniku pa plačilo stroškov drugotožene stranke v višini 761,94 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko omenjene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov (1) pritožila prvotožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi (s stroškovno posledico) ugodi in tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvotožena stranka meni, da je izrek, v skladu s katerim naj bi bila dolžna v korist tožeče stranke izstaviti borznoposredniški hiši po lastni izbiri nalog za prenos vrednostnih papirjev s svojega na tožnikov račun (prva alineja I. točke izreka), nepopoln, neizvršljiv, pa tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Če je imetniku izstavitev naloga naložena s pravnomočno sodno odločbo, je v skladu s 77. členom Pravil Poslovanja KDD (Ur. list RS 137/2004, 115/2007, 37/2010) za vnos nalogov pooblaščena KDD, kar pomeni, da bi bil zahtevek popoln in izvršljiv, če bi bilo prvotoženki naloženo, da nalog za prenos (določenega števila določenih vrednostnih papirjev z njenega določno navedenega računa pri KDD) izstavi na račun tožnika neposredno pri Centralni klirinškodepotni družbi. Nobene pravne podlage pa ni od prvotoženke zahtevati, da tak nalog izstavi borznoposredniški hiši po lastni izbiri (tak nalog bi izdala, če bi z vrednostnimi papirji trgovala). Napačno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tako naj bi sodišče prve stopnje napačno štelo, da sklep o dedovanju, opr. št. D 82/2004 z dne 17. 6. 2004, nikdar ni postal pravnomočen, ker naj bi bila odtisnjena klavzula pravnomočnosti kasneje prečrtana. Omenjeni sklep res ni postal pravnomočen v materialnem smislu, ker je tožnik zoper njega vložil pritožbo. Je bil pa za prvotoženko kakor tudi za KDD, ki je na njegovi podlagi izvršila prenos vrednostnih papirjev, v formalnem smislu pravnomočen. Prvotoženka je bila namreč o razveljavitvi sklepa obveščena šele precej po tistem, ko so bili vrednostni papirji že na njenem računu pri KDD. Ker je bil sklep o dedovanju, na podlagi katerega tožnik vtožuje vrednostne papirje, izdan tri leta po preknjižbi vrednostnih papirjev na prvotoženko, slednji ni moč očitati nikakršne nedobrovernosti. Sklep o dedovanju z dne 19. 6. 2007 glede vrednostnih papirjev nima pravnih učinkov, saj se nanaša na premoženje, ki ob njegovi izdaji ni bilo vpisano na zapustnika in ki zato ne more biti temelj tožnikovemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Če meni, da je prikrajšan, se je to zgodilo po krivdi sodišča, ki je hudo kršilo zakon (neutemeljena potrditev pravnomočnosti), zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z drugotoženo stranko odločati o podrednem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da prvotožena stranka glede polovice vrednostnih papirjev ne more biti dobroverna. Po mnenju pritožnice je potrebno določbo drugega (2) odstavka 16. člena ZNVP (v tej smeri zatrjuje pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava) v zvezi z dobrovernostjo razlagati tako, da se ta presoja po trenutku vpisa v centralni register (saj slej ko prej vsaka oseba, ko se ugotovi, da je šlo za »neustrezen« vpis, postane nedobroverna). Takrat je prvotoženka bila dobroverna, saj je od sodišča prejela s klavzulo pravnomočnosti opremljen sklep, katerega vsebina je bila v celoti skladna z vsebino izjav, ki so jih dediči (in tožnikov pooblaščenec) podali na zapuščinski obravnavi. Ker je bil sklep o dedovanju razveljavljen šele 23. 11. 2005, vpis v centralni register pa je bil opravljen v decembru 2004, to pomeni, da je bila prvotoženka zakonita imetnica vrednostnih papirjev. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotoženka obogatena že zato, ker je vpisana kot imetnica vrednostnih papirjev tudi na tožnikovem deležu, je najmanj preuranjen. Obogatitev in prikrajšanje na drugi strani je potrebno presojati širše. Pravna podlaga za pridobitev vrednostnih papirjev je bila pri obeh pravdnih strankah dedovanje, v zvezi s čimer se pritožba sklicuje na navedbe podane pod 2. točko odgovora na tožbo in meni, da sodba v tem delu nima prepričljivih razlogov. Glede stroškovne odločitve navaja, da ni dolžna nositi stroškov izvedenca, saj njegova postavitev ni bila potrebna.

3. Pritožba je bila v odgovor poslana drugotoženi in tožeči stranki. Slednja je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o vrednostnih papapirjih (Uradni list RS, št. 23/1999; v nadaljevanju ZNVP) postane dobroverna oseba, v korist katere je bil nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru, zakoniti imetnik in pridobi pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja, tudi če je bil vpis nematerializiranega vrednostnega papirja v njeno korist opravljen brez naloga izdajatelja, prejšnjega imetnika oziroma drugega veljavnega pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je zaključek o prvotoženkini nedobrovernosti (3) (glede ½ vrednostnih papirjev) utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila kot stranka postopka seznanjena s tem, da je bil prvotni sklep o dedovanju (4) razveljavljen in izdan nov, drugačen sklep o dedovanju,(5) s katerim je ½ vrednostnih papirjev podedoval tožnik. Seveda je bila prvotoženka kot stranka postopka seznanjena z razveljavitvijo prvega sklepa o dedovanju (in okoliščino, da je bil dne 19. 6. 2007 izdan nov sklep). Vendar pa je z vidika njene dobrovernosti (in sicer v času vpisa sporne polovice nematerializiranih vrednostnih papirjev v centralnem registru v njeno korist) pomembno, kdaj je lahko izvedela za razveljavitev prvega oziroma izdajo drugega sklepa. Ob dejstvu, da sodišče prve stopnje v okviru 7. točke ugotavlja (to izhaja sicer iz samih listin v spisu), da so bili na prvotoženko v centralnem registru vrednostnih papirjev (na podlagi prvega sklepa o dedovanju z dne 17. 6. 2004, ki je bil opremljen s klavzulo pravnomočnosti z dne 7. 9. 2004) vrednostni papirji, ki so bili predmet dedovanja, preneseni dne 30. 12. 2004, Višje sodišče v Ljubljani pa je omenjeni sklep razveljavilo dne 23. 11. 2005, (6) medtem ko je bil nov sklep sodišča prve stopnje (kar se tiče vrednostnih papirjev z drugačno vsebino) izdan 19. 6. 2007, se z zaključkom o njeni nedobrovernosti nikakor ni moč strinjati. Kako naj bi prvotoženka (7) v trenutku vpisa dne 30. 12. 2004 vedela, da bo čez približno 11 mesecev sklep (opremljen s klavzulo pravnomočnosti), razveljavljen (v tej posledici pa v letu 2007 sprejet nov sklep z drugačno vsebino), ni pojasnjeno niti ni razumljivo. Okoliščina, da je bila stranka v postopku, ji glede tega ni mogla kaj posebej pomagati. Zato domneva njene dobre vere v času vpisa ni prav z ničemer izpodbita. (8) Ker navedeno pomeni, da je v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZNVP v trenutku vpisa postala (in sicer na originaren način) zakonita imetnica (9) tudi sporne polovice vrednostnih papirjev, (10) tožnikov zahtevek na „vračilo“ teh delnic zoper njo (11) ni utemeljen. Okoliščina, ali je neupravičeno obogatena zaradi tega, ker se je njeno premoženje povečalo za njihovo vrednost, pa je drugo vprašanje, na katerega bo sodišče prve stopnje odgovarjalo v okviru presoje utemeljenosti podrednega (to je denarnega) zahtevka.

6. Ker je bila pritožba utemeljena že iz omenjenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih njenih navedb ni opredeljevalo. V skladu z ugotovitvami iz prejšnje točke in upoštevaje določbo 358. člena ZPP je bilo potrebno odločitev v I. točki izpodbijane sodbe spremeniti in primarni zahtevek zavrniti. Ker bo sodišče v nadaljevanju odločala o utemeljenosti podrednega zahtevka, je bilo potrebno (kljub spremenjeni odločitvi o primarnem zahtevku) izpodbijano odločitev o stroških iz II. točke izreka razveljaviti. O teh stroških kot tudi o stroških tega pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Kar se tiče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu drugega odstavka 339. člena ZPP.

(2) Pravilno tretjega.

(3) Dobra vera se tudi sicer domneva (9. člen SPZ). Pri tem velja opozoriti, da tožeča stranka (ki bi bila dolžna to domnevno izpodbiti) pravočasnih navedb o (morebitni) prvotoženki nedobrovernosti niti ni podala (prav tako ni v zvezi s tem podala nobenih dokaznih predlogov). Njene navedbe podane v odgovoru na pritožbo glede prvotoženkine slabe vere so tako ne samo nove (pa čeprav navaja, češ da „vztraja pri tem“) in zato neupoštevne, ampak tudi sicer nepravilne.

(4) To je sklep o dedovanju, opr. št. D 82/2004 z dne 17.6.2004. (5) To je sklep o dedovanju, opr. št. D 325/2005 z dne 19.6.2007. (6) S sklepom, opr. št. II Cp 2259/2004 z dne 23.11.2005. (7) Ki je svojo dobrovernost (glede upravičenosti do sporne polovice vrednostnih papirjev) smiselno zatrjevala v odgovoru na tožbo (2. točka).

(8) Kar je bila sicer „naloga“ tožeče stranke.

(9) In pridobila pravice iz nematerializiranih vrednostnih papirjev.

(10) Katero je pred tem s trenutkom zapustnikove smrti sicer podedoval tožnik.

(11) Saj ni (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) postala „zgolj“ njihova imetnica, temveč zakonita imetnica.