Jedro

V primerih, ko vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, vzročne zveze ni treba dokazati s prepričanjem, pač pa z verjetnostjo, ki presega mejni prag (50 %).

Stranka, ki glede določenega dejstva nosi trditveno in dokazno breme, ne more pričakovati, da bo šele po prvem naroku za glavno obravnavo zbrala in predlagala dokaze v zvezi s trditvami, ki so bile sporne že prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 44.225,37 EUR in za plačilo 6,26 EUR mesečne rente od 1. 9. 2008 dalje, skupaj s stroškovno in zamudno posledico (1. tč. izreka). Tožnico je zavezalo k plačilu 81,12 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (2. tč. izreka). Pojasnilo je, da tožničina škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (konkretno 285. čl. ter 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, sicer pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, saj glede na vodenje postopka ni mogla sklepati, da vzročna zveza ni izkazana. Ne le, da sodišče tožnice na svoje stališče ni opozorilo; ker je obravnavalo višino tožbenega zahtevka (vpogled v izvedensko mnenje izvedenke M. G.), je utemeljeno sklepala, da je temelj njenega zahtevka (ki vključuje tudi vzročno zvezo) izkazan. Če bi ji sodišče skladno z načelom materialnega procesnega vodstva in odprtega sojenja razkrilo svoja stališča, bi lahko tožnica dopolnila dokazni postopek ali ponudila dodatno pravno utemeljitev. Sodišču nadalje očita, da je napačno ocenilo izvedenska mnenja psihiatrov, na podlagi katerih je bila v pravdi I P 802/1999 tožnici že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. V pretežni meri se je namreč oprlo le na mnenje izvedenca F., ki je bilo v odločilnem delu izpodbito z mnenjem izvedenke F. Z. Meni, da v obstoj konkretne vzročne zveze razumen človek ne more dvomiti, kar potrjujejo ugotovitve iz že omenjene pravde, da bi tožnica funkcionirala povsem normalno, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nedovoljeni operativni poseg je za tožnico pomenil hudo travmatičen dogodek, ki ji je povzročil številne psihične posledice, te pa so se zaradi tožničine psihološke strukturiranosti izražale tudi kot fizične bolečine, kar je končno vodilo v njeno nezmožnost za delo. Ugotovitev sodišča, da je tožnica zaposlitev izgubila po lastni izbiri, v dokaznem gradivu nima opore; navedba, da je sama izpovedala o svoji delovni zmožnosti, je celo protispisna. Opozarja, da pojav psihičnih težav časovno sovpada z neuspelo operacijo, saj tožnica kakšnih prepoznavnih težav pred tem ni imela. Sklicuje se na mnenji izvedencev F. Z. ter P. J., da je izbruh panaroidne shizofrenije in hospitalizacija v letu 2002 zgolj akutno poslabšanje stanja, ki ga je sprožil škodni dogodek. Obravnavani mnenji v tem delu izpodbijata nasprotno stališče izvedenca F.. Sodišče niti ni ugotavljalo, ali je tožnica za delo nezmožna, in ne drži, da gre pri tem le za formalno ugotovitev v smislu odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) oziroma specialista medicine dela. Nenazadnje so bile te odločbe in mnenja invalidskih komisij predlagane prepozno. Sodišče tudi neutemeljeno očita tožnici, da je postopek pred ZPIZ prvič sprožila šele leta 2000, saj je sprva še upala na izboljšanje stanja, nato pa so se ji pojavile psihične težave, zaradi katerih ni bila zmožna poskrbeti za svoje interese. Končno se ji zdi napačno stališče, da bi bilo dokazovanje tožničine delovne nezmožnosti samo z njeno izpovedbo (kdaj se je sama nehala čutiti zmožno za delo) življenjsko nelogično. Sploh pa delovna nezmožnost ne izhaja le iz tožničine izpovedbe, pač pa tudi iz izvedenskih mnenj.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da se je tožnica odločila za lepotno operacijo odstranitve odvečne maščobe (liposukcijo), ki jo je izvedel zdravnik, zaposlen pri toženi stranki. Zaradi poprave asimetrije je bil dne 24. 6. 1991 opravljen ponoven poseg, pri katerem je zdravnik ugotovil, da zgolj liposukcija ne bo zadostovala, zato se je odločil za ekscizijo. Ta poseg je bil protipraven, saj tožnica vanj ni privolila, povzročil pa ji je veliki brazgotini v kožnih gubah pod sedalom. Satisfakcijo za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica že izposlovala (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 802/99), v tej pravdi pa zahteva povrnitev premoženjske škode. Nedovoljeni poseg naj bi ji namreč povzročil poslabšanje zdravstvenega in duševnega stanja do te mere, da je postala delovno nesposobna in se ni mogla več zaposliti.

(6) Sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnosti, ki izhajajo iz materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), izpodbijana sodba pa za ustrezno skrbno stranko ne pomeni presenečenja (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Ob skrbni presoji dejanskih okoliščin in poteka postopka v konkretnem primeru se tožeča stranka (zastopana po odvetnici) ne bi smela zanašati, da je temelj odškodninske terjatve izkazan. Od vsega začetka je bila posebej sporna ravno vzročna zveza in že tožničine trditve, izpovedbe ter izvedenska mnenja (s katerimi je razpolagala že pred zadevno pravdo) razkrivajo, da je pravno relevantna povezanost dogodkov vse prej kot jasna (glej spodaj, tč. 7-9). Tožnica, ki glede vzročnega neksusa nosi trditveno in dokazno breme, ne more pričakovati, da bo šele po prvem naroku za glavno obravnavo zbrala in predlagala dokaze v zvezi s trditvami, ki so bile sporne že prej. Iz istega razloga pritožnici ne koristi očitek, da jo je sodišče zavedlo s tem, ko je obravnavalo tudi višino tožbenega zahtevka. Takšen položaj načeloma opravičuje sklepanje stranke o dokazanosti temelja zahtevka, kar pa v konkretnem primeru tožnici ni moglo škodovati. Do opisane situacije je namreč prišlo šele v ponovljenem sojenju, ko je bila tožnica glede morebitnih novih navedb ter dokaznih predlogov že prekludirana (1. odst. 286. čl. ZPP). Čemu meni, da bi takrat še lahko predlagala dopolnitev dokaznega postopka, pritožnica ne pojasni (4. odst. 286. čl. ZPP), kot tudi ne razkrije morebitnega drugačnega pravnega vrednotenja oziroma utemeljitve vzročne zveze.

(7) Da nastane odškodninska obveznost, zahteva Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR), ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ) sočasno izpolnitev štirih predpostavk: nedopustnega ravnanja ali škodljivega dejstva, nedopustne škode, vzročne zveze in odgovornosti oškodovalca. Tožnici je bila na podlagi istega historičnega dogodka s sodbo I P 802/99 že prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Protipravnost operacijskega posega in nastanek škode ni sporen, sporno pa je, ali je tožnica že prejela odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom – sporna tako ostaja še premoženjska škoda v obliki izgubljenega zaslužka oziroma plače. Ta bi ji šla le pod pogojem, da je v vzročni zvezi z operacijo, torej če bi plačo, če bi ne bilo škodnega dogodka, dejansko prejemala. Prilagojeno konkretnemu primeru to pomeni, da bi bila vzročna zveza podana, če tožnica za psihotično duševno motnjo ne bi zbolela, če spornega operacijskega posega ne bi bilo. Prav tega pa toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, niti ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti (50 %). To merilo je namreč v primerih, ko vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, za presojo vzročne zveze primernejše kot merilo prepričanja, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (1).

(8) Kot rečeno, tožnica vzročne zveze v konkretnem primeru ni zmogla izkazati niti z verjetnostjo, ki presega mejni prag 50 %. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja povsem ustrezno ocenilo vsa mnenja izvedencev psihiatrov, ki se nahajajo v dokaznem gradivu. Svojo oceno je zadostno pojasnilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Kljub nekaterim razlikam v mnenjih izvedencev F. in F. Z., sta v odločilnem delu soglasna, saj na ključno vprašanje, ali tožnica za psihotično duševno motnjo ne bi zbolela, če spornega operacijskega posega ne bi bilo, nihče od njiju ni mogel odgovoriti. Izvedenka F. Z. je dodala, da je na potek bolezni vplivalo še več drugih stresnih situacij, ki so privedle do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja (tožničino slabo ekonomsko stanje, neodzivanje na priporočeno zdravljenje, dolgotrajni stres, ki ji ga je povzročila deset let trajajoča pravda I P 802/99, pregledi več izvedencev). Poleg tega ni mogoče mimo (s pritožbo neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica še dobra tri leta po operaciji v delovnem razmerju, ki ji je prenehalo dne 30. 9. 1994, in sicer ne zaradi morebitnih zdravstvenih težav, pač pa zaradi tehnološkega viška in kasnejšega stečaja delodajalca. Do tedaj je zaradi operacije trpela le nepremoženjsko škodo, ki ji je že bila prisojena, prav tako pa se je v tistem času (še) počutila zmožno za delo (glej spodaj, tč. 9) in je bila v bolniškem staležu le zaradi prehladov in gripe, ne pa zaradi psihičnih težav. Navedeno potrjuje, da najverjetnejši vzrok tako hudega poslabšanja tožničinih duševnih težav oziroma njenega zdravstvenega stanja, ki je kasneje povzročilo njeno nesposobnost za delo, ni sporni operacijski poseg, pač pa izguba zaposlitve, do katere je prišlo neodvisno od ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev. Če tožnica svoje zaposlitve ne bi izgubila, je utemeljeno pričakovati, da bi jo opravljala še naprej (čeprav z določenimi napori, že upoštevanimi pri odmeri nepremoženjske škode v pravdi I P 802/99) in ji premoženjska škoda ne bi nastala.

(9) Poudariti je, da sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v drugi pravdi, pa čeprav med istima strankama. Za nasprotno stališče ni pravne podlage. Tudi pravna stališča glede vzročne zveze v prejšnji pravdi niso uporabna, saj se nanašajo zgolj na nepremoženjsko škodo. Nadalje niso utemeljeni očitki o protispisnosti (15. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP). Tožnica o svojem počutju oziroma zmožnosti za delo ni izpovedala izrecno in dobesedno, pač pa konkludentno. Iz njenih izpovedb (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 18. 4. 2007, list. št. 79-80) izhaja ravno to, kar je povzelo sodišče prve stopnje – da se je v času po operaciji, vse dokler ni začela obiskovati dr. D. (oziroma do njegovega izvida z dne 27. 5. 1998, da je vzrok njenih težav psihičen), počutila zmožno za delo. Poseben poudarek zasluži še okoliščina, da je bila tožnici po prenehanju delovnega razmerja ponujena nova zaposlitev v proizvodnji, ki pa jo je odklonila. Čeprav se je tožnica sklicevala na svojo občutljivost na prepih, je na naroku z dne 18. 4. 2007 izpovedala, da v tistem času ni imela fizičnih težav. Razumljiv in pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odklonitev dela ni povezana z njeno (do takrat ugotovljeno) motnjo. Nenazadnje ni jasno, čemu ji delodajalec dela ne bi mogel organizirati na način, ki bi ustrezal njenim zatrjevanim potrebam. Tudi če bi bilo po vsem povedanem (glej zgoraj, tč. 7-8) še mogoče govoriti o vzročni zvezi med operacijskim posegom in izgubo dohodka (pa ni), bi jo tožnica z obravnavano odklonitvijo dela pretrgala. Načelo o prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR) se namreč nanaša na vsakogar, torej tudi na tožnico. Glede na navedeno je raziskovanje njene sedanje zaposljivosti nepomembno, zato pritožbeno sodišče na s tem povezane očitke ni odgovarjalo.

(10) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(11) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

(1)Primerjaj Plavšak v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 731.