Jedro

S sodbo, s katero sodišče druge stopnje ugotovi nepravilno uporabo procesnega zakona in kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, sodišče druge stopnje ne more prekoračiti obtožbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo, opr. št. K 10/2004 z dne 8.1.2008 obdolženega J.I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovanki v roku dveh let poravna zaostalo preživnino. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo opr. št. Kp 98/2008 z dne 7.10.2008 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v opis dejanja v obtožnem predlogu, ki je obdolžencu očital storitev kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem odstavku 203. člena KZ in kot izvršitveno dejanje izmikanje plačevanju preživnine s tem, da je to izvršitveno dejanje nadomestilo s tistim iz določila po prvem odstavku 203. člena KZ. V opis dejanja je tako povzelo povsem drugo izvršitveno dejanje in obdolženca spoznalo za krivega drugačnega kaznivega dejanja, kot ga je očitala obtožba. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje na opisan način prekoračilo obtožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je Višje sodišče v Celju s citirano sodbo kršilo prvi odstavek 354. člena ZKP in da je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Obdolženec in njegov zagovornik na zahtevo nista odgovorila.

4. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje, ko je ob reševanju pritožbe zagovornika po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP in svojo odločitev utemeljilo s tem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in storilo kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP. Navaja, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 203. člena KZ stori tisti, ki ne daje preživnine, čeprav bi to zmogel; po drugem odstavku istega člena pa se strožje kaznuje tisti, ki se pri tem izmika dajati preživnino. Izmikanje dajanju preživnine pomeni kvalificirano obliko kaznivega dejanja neplačevanja preživnine, saj pomeni kombinacijo temeljne oblike neplačevanja preživnine kot to določa prvi odstavek 203. člena KZ in aktivnega ravnanja oziroma opustitve zaradi izogibanja plačevanju. Sodišče prve stopnje je v izrek sodbe zajelo vse elemente obtožbe in je opis dejanja zgolj skrajšalo. Izpustilo je navedbe, ki se nanašajo na izvršitev kvalificirane oblike, to je izmikanje plačevanju preživnine in navedbe glede opustitve plačevanja preživnine izpred 5.5.2004, ko samo neplačevanje preživnine kot znak kaznivega dejanja še ni bilo kaznivo. Ničesar ni dodalo k izreku obtožbe državnega tožilca in zato obtožbe ni moglo prekoračiti. Podana je objektivna identiteta obtožbe in sodbe kot to določa prvi odstavek 354. člena ZKP. Stališče drugostopenjskega sodišča, da gre za povsem drugo izvršitveno dejanje, je zato zmotno. Ocenjuje še, da je sodišče druge stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je v izreku sodbe v nasprotju z obrazložitvijo navedeno, da se obdolženca oprosti obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP (ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen), obrazloženo pa je, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo obtožbo.

5. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ravnalo je po določbi prvega odstavka 394. člena ZKP, ki je podlaga za odločitev takrat, kadar sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo, glede na stanje stvari pa tudi v primerih kršitve 5., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pri reševanju pritožbe zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec se ne strinja s spremembo sodbe, saj zatrjuje, da je presoja sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, zmotna, ker je bila v sodbi sodišča prve stopnje podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo in drugostopenjskemu sodišču očita, da je s spremembo sodbe samo kršilo določbo 354. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo) in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta med obtožbo in sodbo). Določba prvega odstavka 354. člena ZKP torej ureja vprašanje razmerja med obtožbo in sodbo. S spremembo sodbe po določbi prvega odstavka 394. člena ZKP, s katero sodišče druge stopnje ugotovi nepravilno uporabo procesnega zakona in kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter glede na stanje stvari - konkretne okoliščine sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo (obtoženca oprosti obtožbe), pa sodišče druge stopnje ne more prekoračiti obtožbe in s tem kršiti določbe prvega odstavka 354. člena ZKP. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo namreč pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi. Pri oprostilni sodbi pa sodišče obdolženca oprosti obtožbe (višje sodišče sicer s sodbo obdolženca ni oprostilo obtožbe po na glavni obravnavi spremenjenem obtožnem predlogu, ampak je v opis dejanja v sodbeni izrek povzelo skrčen opis dejanja iz sodbe sodišča prve stopnje, česar pa državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne problematizira). Zatrjevana kršitev določbe prvega odstavka 354. člena ZKP tako ni podana.

6. Strinjati se je sicer mogoče z vložnikom zahteve, da so v sodbenem izreku sodišča prve stopnje zajeti vsi elementi obtožbe in je prvostopenjsko sodišče opis kaznivega dejanja zgolj skrajšalo in pri tem povzelo bistvene elemente obtožbe. Nadomestitev zakonskega besedila kaznivega dejanja „se izmika“ po drugem odstavku 203. člena KZ z zakonskim besedilom iz prvega odstavka 203. člena KZ „ne daje preživnine“ in „čeprav bi to zmogel“ ob ohranitvi dela opisa dejanja iz obtožnega predloga, to je opisa istega historičnega dogodka, ne pomeni nedovoljenega posega v obtožbo. Redukcija očitkov obtožbe namreč že pojmovno ne more pomeniti njene prekoračitve. Kot je bilo že poudarjeno višje sodišče s sodbo ni kršilo določbe prvega odstavka 354. člena ZKP. Ker je v procesni situaciji, v kateri za to ni bilo podlage, ugotovilo kršitev določbe 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in je zaradi te ugotovitve sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je ob izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 394. člena ZKP, česar pa vložnik zahteve ne uveljavlja.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi kot posledico kršitve določbe prvega odstavka 354. člena ZKP uveljavlja kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitev določbe prvega odstavka 354. člena ZKP ni podana, je nepotrebna presoja, ali je podana nadaljnja zatrjevana procesna kršitev, zato Vrhovno sodišče zahteve v zvezi s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po vsebini ni presojalo.

8. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).