Jedro

V konkretnem primeru tožnikovo delo, ko je nanašal zaključni sloj na steno, pri čemer je stal na kovinskem gradbenem odru na višini 2 metrov in se z glavo skoraj dotikal stropa ter se pri tem pomikal levo in desno po pohodni površini odra, predstavlja nevarno delo. Za obstoj odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik pri tem delu utrpel, tako zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica opravljanja nevarnega dela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu v višini 8.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 8.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (na ugotovitev obstoja terjatve in plačilo v višini 2.320,00 EUR in zamudne obresti od 31. 8. 2006 dalje) je zavrnilo (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati znesek 1.566,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) uporabilo kumulacijo objektivne in krivdne odgovornosti tožene stranke za obravnavani škodni dogodek (sodba VS RS, opr. št. II Ips 429/2005 z dne 14. 6. 2007). Sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani odločitvi o prisojenem obrestnem delu zahtevka ni upoštevalo pravila iz 2. točke drugega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 127/2007 in nadalj.). Upnik mora namreč obresti kapitalizirati tako, da jih obračuna za obdobje od dospelosti terjatve do začetka stečajnega postopka, o tako postavljenem zahtevku pa potem sodišče odloči s sodno odločbo. Če upnik obresti ne kapitalizira, nastopi neizpodbojna domneva, da upnik obresti ne uveljavlja (2. točka petega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Slednji namreč, kljub pomanjkanju ustreznih zatičev in zaščitne ograje ter nepripasanosti, dela na višini ni odklonil. Norme varstva pri delu tudi delavcu nalagajo obveznosti. Navedeno izhaja iz 32. do 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) in določil Pravilnika o osebni varovalni opremi (Ur. l. RS, št. 29/2005 in nadalj.). Zaradi krivdnega ravnanja tožnika, njegove opustitve varnostnih ukrepov, je slednjemu mogoče pripisati soodgovornost za obravnavani škodni dogodek v deležu 30 %. Odškodnina iz naslova prestanega strahu je v izpodbijani sodbi prisojena v ustrezni višini. Navedeno pa ne velja za prisojeno odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti. Tožena stranka namreč meni, da bi bila slednja pravično odmerjena v znesku 5.000,00 EUR, pri čemer je treba upoštevati tudi tožnikov 30 % soprispevek. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, z izjemo dela, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku tožnika (2. točka izreka izpodbijane sodbe), čeprav bi ga moralo zavrniti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje tudi iz razloga, ker so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa potem v nadaljevanju svojih očitkov ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni storilo.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu zidar. Dne 31. 8. 2006 se je pri opravljanju dela poškodoval. Padel je iz odra, višine dveh metrov, na tla. Utrpel je poškodbe, v posledici česar v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtožuje odškodnino in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteva plačilo zneska 10.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu pa 1.200,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 8.880,00 EUR (in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 7.900,00 EUR in prestanega strahu 980,00 EUR). Delno je ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanega zneska glavnice 11.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo. Glede na to, da se pritožuje samo tožena stranka, je navedena odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (t.j. 3. tč. izreka) že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče se z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, z izjemo dela, kjer je ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku tožnika, strinja in sprejema njegove razloge, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja (stran 4 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: V zvezi z vprašanjem odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 184. členu napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti. Glede odškodninske odgovornosti OZ predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. in 135. člen), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, za kar v obravnavanem primeru ne gre, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo, kot trdi v obravnavanem primeru tožnik). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ). To pomeni, da se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da iz te stvari ali dejavnosti izvira, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo v ugotovljenih okoliščinah: delo na višini, „zaribavanje stene“ - nanašanje zaključnega sloja na steno, pri čemer je tožnik stal na kovinskem gradbenem odru na višini 2 metrov in se z glavo skoraj dotikal stropa ter se pri tem pomikal levo in desno po pohodni površini odra (teh ugotovljenih dejstev tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba odgovornost tožene stranke v obravnavani zadevi presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost. Sicer pa tudi sama tožena stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje zaključku, da gre lahko pri delu na gradbenem odru, višine 2 metrov, za nevarno dejavnost. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno kumuliralo krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 429/2005 z dne 14. 6. 2007. Pritožbeno sodišče je s citirano odločitvijo seznanjeno in ugotavlja, da stališče VS RS iz te odločitve tudi ne nasprotuje izpodbijani odločitvi. Delo na višini dveh metrov v navedenih okoliščinah namreč pomeni opravljanje nevarne dejavnosti. Varstvena pravila skušajo nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti tožene stranke tako zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica opravljanja nevarne dejavnosti, za katero kot njen nosilec odgovarja tožena stranka. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje res ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem o obstoju elementov krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, vendar pa zgolj iz tega razloga, ker je ugotavljalo tudi te okoliščine, odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka ni nezakonita.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (ugotovitve na strani 5 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe) in ga tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, ne daje zadostne podlage za zaključek, da je tožniku v obravnavani zadevi moč očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode, zato sodišče prve stopnje tožnikovega soprispevka pravilno ni ugotovilo. Pogojev za uporabo določbe tretjega odstavka 153. člena OZ v obravnavani zadevi torej ni. Res je, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen ZVZD), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora namreč izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je tožniku mogoče pripisati odgovornost za njegovo opustitev varnostnih ukrepov kot izhajajo iz določb ZVZD in citiranega Pravilnika, vendar pa pri tem svojih očitkov ne konkretizira. Njeni očitki so pavšalni in nedokazani, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Tudi okoliščini, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da tožnik dela ni odklonil, glede na siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija (stran 5., 6. in 7. obrazložitve izpodbijane sodbe), ne moremo pripisati takšnih posledic, kot jih navaja tožnik v pritožbi, torej, da bi tožniku lahko v obravnavani zadevi pripisali soodgovornost za obravnavani škodni dogodek. Tožnik se je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičeno lahko zanesel, da je njegov nadrejeni Branko Bogar ustrezno postavil gradbeni oder.

Odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa v celoti neutemeljene.

V izpodbijani sodbi so v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova prestanega strahu, ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relevantne dejanske okoliščine, katerih pritožba prav tako ne izpodbija. Odškodnina v višini 7.900,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in v višini 980,00 EUR za prestani strah ustrezno upošteva obseg nastale škode. Odškodnina iz teh dveh naslovov, v tako prisojeni višini, predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo v tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka v pritožbi izrecno navaja, da se strinja s prisojo dosojene odškodnine iz naslova strahu, ne strinja pa se z višino dosojene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, ker meni, da je le-ta odmerjena previsoko. Te njene pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnik je namreč utrpel poškodbe, ki jih je izvedenec označil kot hude. Prisojo odškodnine v tako določeni višini pa utemeljijo tudi okoliščine v zvezi z intezivnostjo in trajanjem telesnih bolečin in številne nevšečnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in katerih tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija. Pritožbene navedbe o zmanjšanju tako odmerjene odškodnine iz tega naslova, so zato neutemeljene.

Tožena stranka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevati določbo 60. člena ZFPPIPP. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. ZFPPIPP namreč v navedenem členu določa pravila glede vsebine prijave terjatve v postopku zaradi insolventnosti in torej ne v pravdnem postopku, kot je predmetni. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da uporaba pravila iz 2. točke petega odstavka 60. člena ZFPPIPP za vtoževano terjatev ne pride v poštev. Slednja je namreč prednostna, zato je lahko zanjo uporabljiva le določba 1. točke petega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora upravitelj v stečajnem postopku, če je predmet prijave prednostna terjatev izračunati kapitalizirani znesek obresti in ga vnesti v osnovni seznam preizkušenih terjatev in, ki tako izključuje uporabo domneve, določene v 2. točki petega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da v primeru, če upnik v postopku ne uveljavlja kapitaliziranega zneska obresti iz drugega člena 60. člena ZFPPIPP, velja, da obresti upnik za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti, ne uveljavlja.

Pač pa pritožbeno sodišče uradoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve, zaobsežene v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ko je ugodilo tožnikovemu dajatvenemu zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 8.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2007 dalje do plačila, zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je bil zoper toženo stranko tekom postopka začet stečajni postopek (sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 688/2010 z dne 23. 7. 2010), je dajatveni del zahtevka tožnika preuranjen, saj o plačilu ugotovljene terjatve ni pristojno odločati sodišče v pravdi, temveč samo stečajno sodišče v stečajnem postopku. Do te odločitve pa terjatev še ne dospe v plačilo. Glede na to je dajatveni del tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova vtoževane odškodnine neutemeljen.

Posledično je bilo treba v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, kljub temu torej, da so sicer njene pritožbene navedbe o temelju in višini ugotovljene odškodnine, iz že navedenih razlogov, v celoti neutemeljene.

Uspeh tožene stranke v tem sporu se kljub delni ugoditvi pritožbe v bistvenem ni spremenil. V zvezi z odločanjem o zavrnjenem delu dajatvenega tožbenega zahtevka, pa tudi niso nastali posebni stroški, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v tem delu niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, je glede na navedeno zaključiti, da je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).