Jedro

Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega R.M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 16904/2016 z dne 11. 9. 2019 zavrnilo predlog obsojenega R.M. za nadomestitev kazni 5 mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 16904/2016 z dne 20. 12. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 16904/2016 z dne 8. 5. 2019, z delom v splošno korist. 2. Proti temu sklepu se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenemu izreče prestajanje kazni na način dela v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje pri obravnavi predloga obsojenca za izvršitev kazni zapora v splošno korist nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, podanih na strani obsojenega, svojo odločitev pa je neutemeljeno oprlo izključno na njegovo preteklost. Pri sklicevanju na dejstvo, da je bil obsojeni predhodno že večkrat pravnomočno kaznovan, je spregledalo, da obsojeni po začetku predmetnega kazenskega postopka ni storil nobenega kaznivega dejanja več. Tega ni štelo za olajševalno okoliščino. Glede njegove predkaznovanosti pa ni upoštevalo, da je bil v preteklosti obsojen za manj težka kazniva dejanja, ki segajo časovno daleč nazaj. Zadnje kaznivo dejanje je namreč storil vsaj pred tremi leti. Zatem je spremenil svoje življenje in se izogiba starih poti. Je urejen, redno zaposlen, vzdržuje resno partnersko zvezo in je postal boljša oseba. Mnenje državnega tožilstva, da ni zaupanja vredna oseba, je zato zanj žaljivo. Opazka tožilstva, da v predlogu ni omenil, da mu je bila izrečena zaporna kazen na način vikend zapora, pa je neprimerna. Obsojeni je zaposlen v tujini, opravlja gradbena dela, pri tem pa je vezan na vremenske pogoje. Zato nima ustaljenega delovnika in bi izvajanje vikend zapora zanj predstavljalo oviro pri delu. Obsojeni ne more zagotovo reči, kateri dnevi so zanj dela prosti dnevi. Razen tega bi prestajanje zaporne kazni v obliki vikend zapora zanj predstavljalo stresno stalno vožnjo med dvema državama. Znatni del svojega zaslužka nameni za poravnavo dolgov, ki so se nakopičili v njegovi preteklosti, delo v splošno korist pa bi zanj predstavljalo bistveno manjše breme in mu nudilo možnost fleksibilnega prestajanja kazni. Imel bi namreč možnost dogovora, kdaj se bo delo opravilo, da bi čim manj trpelo njegovo delo pri delodajalcu. Vrnitev v zavod za prestajanje zaporne kazni bi na obsojenega negativno vplivalo, zaradi njegove izpostavitve v družbo drugih obsojencev.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornica ne more omajati pravilnosti napadenega sklepa. Prvostopno sodišče je vse okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev, ali naj predlogu obsojenca za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pravilno ugotovilo in tudi pravilno ovrednotilo, na podlagi tega pa zanesljivo zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale ugoditev predlogu. V obrazložitvi napadenega sklepa je navedlo obširne in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj zaključuje, da pri obsojencu ne obstajajo pogoji za predlagan alternativni način izvršitve zaporne kazni in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša ter jih kot pravilne povzema.

6. Prvostopno sodišče je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine in utemeljeno ni moglo mimo obsojenčeve predkaznovanosti za vrsto kaznivih dejanj, pri čemer je pravilno zaključilo, da predlagani alternativni način izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti smotrn. Iz podatkov kazenske evidence izhaja, da je bil obsojenec v preteklosti obsojen zaradi vrste kaznivih dejanj (poneverbe, goljufij, ponarejanja listin, neupravičene uporabe tujega premoženja, pranja denarja), sodišče prve stopnje pa ni prezrlo niti, da je že odločilo tudi o načinu prestajanja zaporne kazni po obravnavani sodbi in odločilo, da jo prestaja ob prostih dneh. Upoštevalo je v pritožbi močno izpostavljen spremenjen odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja, njegovo sedanjo zaposlenost, kakor tudi, da si poskuša urediti življenje na način, ki ga ponovno poudarja pritožba. Pravilno je odločilo, da lahko dela in prebiva doma, ob prostih dnevih pa prestaja kazen v odprtem zavodu. Ob tem je v obrazložitvi napadenega sklepa zapisalo, da ni nujno, da so prosti dnevi ob vikendih, temveč lahko kazen zapora prestaja tudi ob drugih dnevih in da gre za način izvrševanja kazni zapora, ki bo obsojenemu omogočil obdržati sedanjo zaposlitev. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da se od tedaj, ko je tako odločilo, pa vse do podaje obravnavanega predloga, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, okoliščine na strani obsojenega niso v ničemer spremenile. Zato utemeljeno ni našlo podlage za ugoditev novemu predlogu obsojenega. Ob tem je v napadenem sklepu pravilno poudarilo, da se tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način uresničujejo tako generalna kot specialna prevencija in tudi resocializacija storilca, to bo pa pri obsojencu, ki je kazniva dejanja ponavljal v daljšem časovnem obdobju (vse od leta 2008 dalje), mogoče doseči le z izvršitvijo kazni zapora, kot je določena z izrekom obsodilne sodbe. Pri tem ni prezrlo, da je v eni od kazenskih zadev (I K 17545/2015) obsojencu že bilo odobreno delo v splošno korist, ki pa ga ni opravil. Zato ponovna odločitev v tej smeri ne bi bila utemeljena.

7. Po obrazloženem, in ker pritožba dejansko ne navaja ničesar novega, kar ne bi pravilno upoštevalo in presodilo že sodišče prve stopnje, se pokaže pritožba zagovornice obsojenega, vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot neutemeljena.

8. Pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava zagovornica z ničemer ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. Zato je tudi uveljavljanje navedenega pritožbenega razloga brez kakršnekoli podlage. Pri uradnem preizkusu napadenega sklepa pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno ugotavljati.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožba zagovornice pa neutemeljeno, odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe, sodna taksa pa je odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah - ZST-1, po tar. št. 74013 Taksne tarife.