Jedro

V kolikor je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnjen, tožbeni zahtevek za reparacijo in reintegracijo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožnik. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, ker temelji na bistvenih kršitvah določil 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo prvega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ker bi moral svoje delo opravljati vestno in strokovno ter pri tem upoštevati temeljne usmeritve delodajalca, določbe predpisov, odredb in navodil, ne da bi navedene elemente konkretiziralo. Dokaze, ki jih je predlagal, je sodišče prve stopnje zavrnilo, v posledici česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da se očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nanašajo na njegovo delo in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ampak na zasebno razmerje med njim in P.. Naravo tega razmerja je pojasnil v svoji izpovedi, zato je zmoten zaključek, da gre za nedopustno ravnanje tožnika v zvezi z njegovim delom novinarja. Vprašljivo je, v čem se kaže, oziroma kaj sploh predstavlja tožnikovo nedopustno ravnanje. V sodbi citirana sms sporočila so bila izmenjana v poznih večernih urah, torej v tožnikovem prostem času. Sodišče bi glede na izpoved priče P. o 24-urnem delovniku moralo izvesti dokaz o trajanju in razporeditvi tožnikovega delovnega časa. Predlagal je, da tožena stranka predloži splošni akt o delovnem času in njegovi razporeditvi, vendar je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog zavrnilo, niti ni izvajalo dokazov glede odločilnega dejstva, tj. ali je v konkretnem primeru sploh šlo za uporabo službenega telefona, temveč je nekritično sledilo trditvam toženca. Meni, da P. v spornem obdobju ni bila predstavnica za stike z javnostjo pri H.Z.S. (v nadaljevanju: H.Z.S.), saj bi v takem primeru sms sporočila objavila na spletni strani H.Z.S.. S tem v zvezi je predlagal poizvedbe na H.Z.S. o uradnem statusu P., sodišče prve stopnje pa predlaganega dokaza ni izvedlo. Iz izpovedi priče B. izhaja, da je šlo pri komuniciranju s sms-i za zasebno korespondenco med tožnikom in P.. Na neverodostojnost izpovedi P. o izključno službenem komuniciranju z njim kaže dejstvo, da sta se s tožnikom dogovarjala o nabavi fraka za svečani ples. Sporni sms-i, ki jih je poslal tožnik, so bili odgovor na žaljivo vsebino sms-ev, ki jih je poslala P.. Očitki toženca o naklepni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niso konkretizirani in določno opredeljeni, pri čemer je tožnikovo delo pisanje člankov in ne njihova objava. Opozarjanje na neprimerno ravnanje strokovne direktorice ... (mame P.), po mnenju tožnika, ne predstavlja grožnje. P. je bila njegova dobra znanka, zato ne drži ugotovitev sodišča, da bi morali novinarji namesto napadanja ščititi svoje vire. Po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o avtorskem delu, s katero sta se stranki dogovorili o objavi tožnikovih člankov v časopisu .... Navedeno potrjuje stališče tožnika, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja šikanozno ravnanje. Tožena stranka v tako kratkem času od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi s tožnikom ponovno sklenila pogodbe o avtorskem delu, če bi bil zaključek o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ima nejasne in pomanjkljive razloge, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. S temi navedbami tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča vsebuje ustrezne in zadostne razloge, ki niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju in jih je mogoče preizkusiti. Pritožba zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nasprotja glede odločilnih dejstev ni ugotovilo nasprotja, niti ni podanega nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Obširne pritožbene navedbe tožnika je tudi sicer mogoče strniti v nestrinjanje glede ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2009. Tovrstne pritožbene navedbe so glede na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. I Pd 173/2009 z dne 23. 9. 2009 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1213/2009 z dne 22. 4. 2010 in upoštevaje, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločalo le še o utemeljenosti reparacijskega zahtevka, neupoštevne in neutemeljene. Odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ne oživi, kar posledično pomeni, da tožnik nima pravice do reparacije. Do tega zaključka je prišel tudi senat sodišča prve stopnje, ki je izdal prvotno sodbo z dne 23. 9. 2009, potem ko je na seji ugotovil, da je bil zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, zadosti obravnavan (drugi odstavek 326. člena ZPP).

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).