Jedro

Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).

Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila, upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.

Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II., III. in V. točki izreka glasi:

II."II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da so kreditna pogodba št. 170781/0 z dne 26. 10. 2005, notarski zapis kreditne pogodbe št. 170781/0 in sporazuma o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 6. 1. 2006, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 23. 2. 2009, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 18. 9. 2009, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 (brez datuma), dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 31. 8. 2010 in dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 14. 1. 2011, ki sta jih tožeči stranki sklenili s toženo stranko, nični."

III.Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki plačati 73.654,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2023 dalje."

V.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. O višini stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 4.173,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se tožba tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) v zvezi s tožbenim zahtevkom pod 3. točko primarnega tožbenega zahtevka in v celoti glede podrednega tožbenega zahtevka šteje za umaknjeno in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka), ugotovilo, da so kreditna pogodba št. 170781/0 z dne 26. 10. 2005, notarski zapis kreditne pogodbe št. 170781/0 in sporazuma o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 6. 1. 2006, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 23. 2. 2009, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 18. 9. 2009, dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 (brez datuma), dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 31. 8. 2010 in dodatek h kreditni pogodbi št. 170781/0 z dne 14. 1. 2011, ki sta jih prvo tožnica in drugo tožnik sklenila s toženo stranko (v nadaljevanju toženko), nični (II. točka izreka), toženki naložilo, da je dolžna prvo tožnici plačati 73.654,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2023 dalje (III. točka izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma v celoti povrniti njune pravdne stroške (V. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženka. Izpodbija II., III. in V. točko izreka napadene sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, V. točko pa spremeni tako, da naloži tožnikoma plačilo vseh stroškov postopka. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ali nepravilne uporabe določbe 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter kršitev številnih ustavnih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo prič A. A. in B. B., da ni upoštevalo izvedenskega mnenja in da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala toženka. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka, da so materialnopravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo in izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter nepoštenost pogodbenega pogoja. Pritožba nadalje izpostavlja, da je prva tožnica strokovnjakinja na področju deviznega poslovanja, na področjih, ki so v povezavi z devizami, menjalnim tečajem, gibanju tujih valut, mednarodnim plačilnim prometom in tveganji, ki so povezana s tem. Zaposlena je bila pri pravni prednici toženke že od leta 1983, določeno obdobje kot pomočnik izvršnega direktorja za področje poslovanja in tudi kot izvršna direktorica uprave banke, v letih 2007 in 2008 pa je bila namestnica člana kreditnega odbora tožene stranke, dvakrat pa se je neuspešno prijavila na mesto viceguvernerja Banke Slovenije. Drugi tožnik pa je opravljal delo direktorja in posloval s tujimi družbami, zaradi česar so bila potrebna nakazila v drugih valutah. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je napačno tolmačilo način in vsebino implementacije Direktive 93/13/EGS v slovenski pravni red in na tej podlagi napačno razlagalo določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Toženka meni, da ji ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z zahtevami profesionalne skrbnosti oziroma ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Opozarja, da nedovoljenosti pogodbenega pogoja ni mogoče presojati za nazaj v luči tega, kar je v zvezi s CHF krediti znano danes. Opozarja na odločitev VSRS II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024, iz katere izhaja, da je za presojo pojasnilne dolžnosti odločilna stopnja in intenzivnost informiranja, ne pa točno določen način izvajanja pojasnilne dolžnosti. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje graja tudi po višini. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je po mnenju pritožbe zmotna tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnika sta odgovorila na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP)

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradno upoštevnih niti pritožbeno uveljavljanih kršitev postopka, je pa delno zmotno ugotovilo dejansko stanje in delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Tožnika v predmetni zadevi uveljavljata ničnost potrošniške kreditne pogodbe za kredit v tuji valuti (CHF oz. švicarskem franku) in pogodbe o zastavi nepremičnine, sklenjene v letu 2005, zaradi kršitve pojasnile dolžnosti banke (toženke) glede valutnega tveganja in s tem vzpostavjenega znatnega neravnotežja pogodbenih strank, posledično pa tudi vrnitveni zahtevek v višini 73.654,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo (delno je zavrnilo zgolj zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti). Pritožbeno sporno je, ali je tudi v predmetni zadevi glede na položaj in znanja tožnikov treba izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ali je toženka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, ali je lahko prvo tožnica sprejela poučeno (informirano) odločitev o sklenitvi sporne pogodbe ter ali je pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF nepošten. Prav tako pa sta pritožbeno sporni višina kondikcijskega zahtevka in odločitev o ugovoru zastaranja ter neizvedba nekaterih dokazov.

Glede procesnih graj

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine izvedenskega mnenja ter dokaznega predloga zaslišanja izvedenca (v tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na kršitev 22. člena Ustave RS). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ti pritožbeni razlogi predstavljajo sklicevanje na kršitev pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka), ne pa kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.V predmetni zadevi tudi sicer ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.2 Sodbo sodišča prve stopnje pa je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje navedlo pravno podlago za sprejem svoje odločitve (14. do 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in kot nosilen razlog za ničnost sporne kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF štelo pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost toženke, ker je prvi tožnici podala zgolj obvestilo o splošnih značilnostih kredita, vezanega na CHF,3 ne pa dodatnih podrobnejših pojasnil o načinu delovanja mehanizma valutne klavzule, zaradi česar prva tožnica ni mogla sprejeti poučene in preudarne odločitve o najemu kredita v CHF (19. in 26. do 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da se prva tožnica ob prejemu ustreznih pojasnil s strani banke za najem kredita, vezanega na tujo valuto CHF, ne bi odločila (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Štelo je, da toženka s tem, ko ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, ni ravnala v dobri veri, s tem pa se je vzpostavilo znatno neravnovesje med pogodbenima strankama, zaradi česar je kreditna pogodba z valutno klavzulo na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot nična (31. do 38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) pojasnilo tako, zakaj je ugovor zastaranja neutemeljen (39. do 43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kakor tudi, zakaj je v okviru kondikcijskega zahtevka toženka dolžna tožnici vrniti zneske, ki presegajo glavnico skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva opomina (8. 12. 2023) dalje (44. do 53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato sodišče druge stopnje toženkine očitke o tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, zavrača kot neutemeljene.

10.Sodišče prve stopnje prav tako ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do vsebine izvedenskega mnenja. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni del uradnega pritožbenega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Navedbe v pritožbi o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskega mnenja, pri čemer pritožba ne konkretizira, o katerih delih izvida oziroma mnenja izvedenca bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti in zakaj je to pravno pomembno, pa ne ustrezajo zahtevanim procesnim predpostavkam in zato vsebinski preizkus ni dopusten.

11.Sodišče prve stopnje prav tako ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave RS, ker ni zaslišalo izvedenca in s strani toženke predlaganih prič (A. A. in B. B.). Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da navedenih prič ni zaslišalo, ker sta poslovno prakso toženke pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF pojasnili v svojih pisnih izjavah (v skladu z 236.a členom ZPP) in ker se priča A. A., kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo v drugi pravdni zadevi, konkretnih okoliščin sklepanja kreditnih pogodb v CHF ne spomni več.

12.Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da to ni upravičen razloga za zavrnitve zaslišanja navedenih prič,6 vendar pa to ne pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti navedene dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka po predložitvi pisnih izjav navedenih prič zahtevala zaslišanje obeh navedenih prič,7

potem, ko je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 5. 2. 2024 (l. št. 619) zavrnilo predlagana dokaza kot nepotrebna, pa je tudi takoj uveljavljala glede tega procesno kršitev. Vendar toženka spregleda, da je sama pozneje, in sicer na poziv sodišča prve stopnje z dne 26. 2. 2024, ali se strinja, da sodišče o zadevi odloči brez nadaljnjega razpisa naroka zgolj na podlagi listin in prilog v spisu ter izvedenih dokazov po 279.a členu ZPP, v deseti pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2024 odgovorila, da se v skladu s prvim odstavkom 279.a člena ZPP odpoveduje pravici do izvedbe glavne obravnave in soglaša, da sodišče ne razpiše novega naroka za glavno obravnavo, ki je bila preložena za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče meni, da se je toženka s tem, ko se je odpovedala pravici do izvedbe nadaljnjega naroka za glavno obravnavo, odpovedala tudi neposrednemu zaslišanju predlaganih prič in izvedenca. Zato je njena pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati navedene priče in izvedenca, neutemeljena (pa tudi sicer protislovna).

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

13.Pritožba graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot napačne in meni, da je pravilno opravila pojasnilno dolžnosti in da sta se tožnika valutnega tveganja v celoti zavedala, vključno s tem, da se lahko tečaj CHF nasproti domači valuti znatno spremeni in da ima lahko to potencialno znatne posledice na obseg njunih obveznosti.

14.Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnikov ter listinskih dokazov v spisu (12., 13. in 19. do 28. točka izpodbijane sodbe) ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- prvo tožnica (letnik 19**) kot kreditojemalka in drugi tožnik (letnik 19**) kot zastavitelj sta s toženko (banko) sklenila kreditno pogodbo št. 170781/0 dne 26. 10. 2005, katere predmet je bil stanovanjski kredit za nakup stanovanja v X v višini 26.500.000,00 SIT, skupaj z interkalarnimi obrestmi v znesku 7.907,90 SIT oziroma 171.334,69 CHF, z dobo vračanja 240 mesecev (20 let), višina mesečne anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 156.462,00 SIT (652,90 EUR), efektivna obrestna mera je takrat znašala 3,79% na letni ravni in je bila enaka 6 -mesečnemu LIBOR-ju, povečanem za 3%,

- s kreditom sta kupila nepremičnino (stanovanje) v X za lastne potrebe, za čas, ko bosta v pokoju (tožnika sicer ves čas bivata v Y, in sicer tako v času sklenitve sporne kreditne pogodbe kot v času obravnavane pravde),

- na podlagi notarskega zapisa sporazuma je bila za zavarovanje denarne terjatve toženke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na kupljenem stanovanju v X,

- toženka je tožnikoma podala zgolj splošna obvestila o značilnostih kredita, vezanega na CHF, in sicer, da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF, ne pa dodatnih podrobnejših pojasnil o načinu delovanja mehanizma valutne klavzule, zaradi česar prva tožnica ni mogla sprejeti poučene in preudarne odločitve o najemu kredita v CHF,

- tožnika sta prejela 171.334,69 CHF oziroma 110.645,60 EUR, kredit pa predčasno odplačala v 16 letih v skupni višini 184.300,16 EUR.

15.Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka pomanjkljivo izpolnila pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja, zaradi česar tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe nista imela zadostnih informacij in sta ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe v tuji valuti, in zaključilo, da je zato podana slaba vera toženke in vzpostavljeno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank (po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot) ter posledično ničnost celotne kreditne pogodbe (23. člen ZVPot) zaradi nepoštenega pogoja vezanosti na tujo valuto CHF.

16.Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje

17.Sodišču druge stopnje se je na podlagi pritožbenih navedb porodil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero izpovedi obeh tožnikov in ocenilo, da prva tožnica v času sklepanja sporne pogodbe ni imela zadostnih informacij o ponujenem produktu (kreditu v CHF) in ni mogla sprejeti poučene (informirane) odločitev o sklenitvi sporne pogodbe (19. točka obrazložitve). Sodišču druge stopnje se je dvom porodil zlasti zato, ker je prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe opravljala funkcijo izvršne direktorice banke (pravne prednice toženke), in sicer na nivoju B1 (to je en nivo pod upravo - board), ker je do leta 2011 sklenila 5 aneksov h kreditni pogodbi, s katerimi je ohranila oziroma povišala znesek anuitete in skrajšala ročnost kredita, in ker se je tekom odplačevanja kredita potegovala za funkcijo viceguvernerke banke Slovenije in namestnice predsednika Računskega sodišča RS, medtem ko je pred sodiščem prve stopnje zaslišana kot stranka izpovedala, da je niti na banki niti pred notarjem niso opozorili na valutno tveganje in da v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (leta 2005) ni vedela niti, kaj je to valutna klavzula (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), niti da se lahko tečaj CHF skozi čas spremeni in da je to izvedela šele po letu 2015, ker jo "je zadelo" (zapisnik naroka za glavno obravnavo 2. 12. 2019, l. št. 427 sodnega spisa).

18.Senat Višjega sodišča v Mariboru je pritožbo toženke obravnaval na seji dne 25. 2. 2025 in ugotovil, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in temu posledično pravilno uporabo materialnega prava potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izveden dokaz z zaslišanjem tožečih strank (to sta bila edina personalna dokaza, ki sta bila pred sodiščem prve stopnje izvedena neposredno). V ta namen je senat s sklepom z dne 25. 2. 2025 ob razpisu pritožbene obravnave v skladu s četrtim odstavkom 347. člena ZPP odločil, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnika poročevalca, da pa bo končno odločitev sprejel senat pritožbenega sodišča, ker gre za zapleteno zadevo.

19.Na pritožbeno obravnavo je pristopila zgolj prva tožnica, zato je sodišče prve stopnje ponovilo zgolj dokaz z njenim zaslišanjem, dokaza z dodatnim zaslišanjem drugo tožnika pa v skladu z določbo drugega odstavka 258. člena ZPP ni izvedlo, saj drugi tožnik v vlogi z dne 22. 5. 2025, v kateri je sodišče druge stopnje obvestil o svoji neudeležbi na pritožbeni obravnavi, ni podal upravičenih razlogov za svoj izostanek s pritožbene obravnave. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP, ki se na podlagi 349. člena ZPP smiselno uporablja tudi v pritožbenih postopkih, glede na vse okoliščine primera presodilo, kakšen pomen ima to, da drugo tožnik ni prišel na zaslišanje ali da ni hotel izpovedati. V skladu s stališči pravne teorije je dejstvo, da se stranka neopravičljivo ni odzvala vabilu na zaslišanje, močan indic, na podlagi katerega sme sodišče, upoštevaje vse okoliščine primera in ostale izvedene dokaze, sklepati, da niso resnične trditve stranke, ki je izostala z naroka, temveč so resnične trditve nasprotne stranke.

20.Prva tožnica je zaslišana kot stranka na pritožbeni obravnavi izpovedala:

- da sta se takrat z možem odločila za kredit za nakup nepremičnine. Poklicala je bančno uslužbenko C. C., želela je najeti kredit v EUR. Dogovorili sta se za termin, na tem terminu pa ji je gospa C. C. povedala, da za željen znesek okoli 26.000.000,00 SIT ni sposobna za najetje kredita v EUR, je pa kreditno sposobna za izposojo tega zneska, če najame kredit v CHF. Ona je sicer sprva želela najeti kredit v EUR. Posvetovala se je z možem, nato pa sta sklenila sporno kreditno pogodbo iz leta 2005. V valutno tveganje in v valuto CHF se takrat ni poglabljala, C. C. pa je rekla, da je kredit v CHF dober, da je anuiteta nižja, zato se je odločila za najetje kredita v CHF;

- da je načeloma poznala mehanizem valutne pretvorbe iz CHF v domačo valuto za potrebe obračuna kredita, ni pa se spuščala v podrobnosti, ker je banki, pri kateri je bila zaposlena, popolnoma zaupala. Potrebovala je kredit za nakup nepremičnine na morju, ker je mož bolehal za psoriazo, močno luskavico, zdravniki pa so svetovali, da se več časa zadržuje na morju;

- da se je zavedala, da se zaradi spremembe tečaja CHF lahko spremeni tudi višina anuitete kredita. Vedela je, da se lahko spremeni obrestna mera LIBOR, zato je tudi sklepala dodatke h kreditni pogodbi, in sicer je sklenila skupno pet dodatkov h kreditni pogodbi. Ni pričakovala tako velikega valutnega nihanja. Po sklenjenih dodatkih (aneksih) se je njena anuiteta zvišala za okoli 50,00 EUR;

- da se je za sklepanje dodatkov h kreditni pogodbi odločila zato, da bi šla "čista" v pokoj. Pojasnila je, da je v obdobju sklepanja dodatkov h pogodbi nameravala iti v pokoj leta 2021 in je želela, da v času odhoda v pokoj ne bi več imela kreditnih obveznosti.

21.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, saj je pred sodiščem druge stopnje potrdila, da je že v času sklepanja sporne kreditne pogodbe poznala delovanje mehanizem valutne klavzule pri kreditu v tuji valuti in da je se je zavedala, da se zaradi spremembe tečaja CHF lahko spremeni tudi višina njene mesečne anuitete.

22.Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).

23.Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila (21., 26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.

24.Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.

Materialnopravna izhodišča

25.Kot rečeno, tožnika (prvotožnica kot kreditojemalka, drugo tožnik kot zastavitelj) v predmetni zadevi uveljavljata ničnost sporne kreditne pogodbe iz leta 2005, vezane na tujo valuto CHF, iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in znatnega neravnotežja.

26.Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker bi morale biti predpostavke za nepoštenost pogodbenega pogoja iz 24. člena Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) izpolnjene kumulativno, ne pa alternativno (kot je štelo prvostopenjsko sodišče). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta materijo potrošniških kreditnih pogodb v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (konec leta 2005) v prvi vrsti urejala Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) in ZVPot. Z njima je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki je od vstopa Slovenije v EU maja 2004 zavezovala tudi našo državo.

27.ZPotK je kot posebni zakon (lex specialis) v prvem odstavku 7. člena določal, da mora biti kreditna potrošniška pogodba v pisni obliki in mora v enostavnem in razumljivem besedilu določati ključne sestavine pogodbe, na podlagi katerih se potrošnik odloča za najem kredita, med drugim pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (9. točka prvega odstavka navedenega člena). V 7.a členu ZVPotK je bilo nadalje določeno, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in da je notar dolžan izpolniti pojasnilno dolžnost. V 21. členu ZVPotK je bila določena kogentnost določb navedenega zakona (prvi odstavek) in da se ne glede na določbe ZVPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika (drugi odstavek). Med te druge predpise, ki so ugodnejši za potrošnika, pa spadajo določbe ZVPot.

28.V času sklenitve sporne potrošniške kreditne pogodbe je takrat veljavni ZVPot v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika; če takšne pogoje postavi, so ti nični. Nadalje je v 24. členu določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da morajo biti ti razlogi kumulativno izpolnjeni.

29.Prav tako so neutemeljena toženkina pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati poštenosti oziroma nepoštenosti valutne klavzule v sporni kreditni pogodbi, ker je bilo navedeno pogodbeno določilo (1. člen sporne kreditne pogodbe, priloga A3) v jasnem in razumljivem jeziku (pri tem se je toženka sklicevala na drugi odstavek 4. člena Direktive). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v preteklosti v sodni praksi res sporno, ali se določbe ZVPot uporabljajo zgolj za postranske pogodbene pogoje, običajno vsebovane v splošnih pogojih poslovanja, ali tudi za glavni predmet pogodbe, t.j. posamično dogovorjene pogodbene pogoje. Vrhovno sodišče RS je sprva zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (pri kreditih v tuji valuti med glavne predmete pogodbe spada tudi valutni klavzula) dopustna le, če pogodbena določba ni dovolj jasna in razumljiva (pregledna oz. transparentna), pri čemer je pomembno, da banka izpolni pojasnilno dolžnost. Vendar je pozneje Ustavno sodišče v prelomni odločbi Up-14/21-31 z dne 26. 1. 2022 zavrnilo navedeno stališče Vrhovnega sodišča. Navedlo je, da Direktiva 93/13/EGS ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse SEU dopušča strožje nacionalno varstvo (kakršno je v skladu z 8. členom Direktive uveljavljeno tudi v Sloveniji, in sicer v določbah ZVPot), in sicer tako, da se presoja nedovoljenosti (nepoštenosti) pogodbenih pogojev lahko razteza tudi na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe, zato načelo skladne (lojalne) razlage Direktive 93/13/EGS ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev. To pomeni, da je dopustno presojati tudi poštenost ali nepoštenost glavnega pogodbene pogoja, ki je v jasnem in razumljivem jeziku. Pritožbeno sodišče v tej zvezi dodaja, da lahko države članice v skladu z 8. členom direktive zagotovijo višji nivo pravnega varstva, kot ga zagotavlja direktiva (kar pomeni, da lahko razširijo pravno varstvo po direktivi tudi na posamično dogovorjene pogoje in na glavni predmet pogodbe, četudi je ta v jasnem in razumljivem jeziku), in da določbe 24. člena ZVPot predstavljajo takšen nivo višjega pravnega varstva. Zatorej lahko sodišče presoja tudi poštenost pogodbenega pogoja glede glavnega predmeta pogodbe, četudi je pogodbeno določilo v jasnem in razumljivem jeziku. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

30.Prav tako so neutemeljena pritožbena sklicevanja na možnost konverzije kredita v CHF v kredit v EUR, ki je bila prvi tožnici ponujena tekom odplačevanja kredita. Res je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo in so lahko pravno odločilni. Vendar pritožnica (toženka) spregleda, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 62/2023 štelo možnost konverzijo za pravno odločilno zgolj, če je bila le-ta pogodbeno predvidena, v obravnavani zadevi pa možnost konverzije ni bila predvidena v sporni pogodbi, zato ne more uspeti s sklicevanjem na konverzijo.

31.Po izdaji zgoraj navedene Ustavne odločbe in na podlagi novejše sodne prakse SEU, zlasti sodbe SEU v zadevi Paribas, je Vrhovno sodišče je v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, odstopilo od svoje dotedanje sodne prakse ter izoblikovalo nova izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost in pod kakšnimi pogoji so pogodbeni pogoji v tovrstnih zadevah nepošteni. Vrhovno sodišče RS je materialnopravna izhodišča za presojo veljavnosti tovrstnih pogodb nazorno strnilo v 22. do 26. točki obrazložitve sklepa II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, kot bo predstavljeno v nadaljevanju:

- Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so, kot že pojasnjeno zgoraj, določeni alternativno. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog, vendar je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022);

- Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja;

- Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer;

- Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju;

- Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje;

- Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

32.Nadalje velja izpostaviti, da je Ustavno sodišče za pravno odločilno štelo tudi okoliščino, ali je kreditojemalec vzel stanovanjski kredit v tuji valuti za nakup osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj njegove družine.

33.Glede na to, da je bila z ZVPot v slovenski pravni red implementirana direktiva, pritožbeno sodišče na kratko pojasnjuje tudi njen namen. In sicer sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive.

34.Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Pri pravu EU pa je treba po eni strani razlikovati primarno pravo (pogodbe, npr. Pogodba o Evropski uniji - PEU, Pogodba o delovanju Evropske unije - PDEU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah) in sekundarno pravo EU (uredbe in direktive). Po drugi strani pa je treba razlikovati med pravnimi akti EU, ki so neposredno uporabljivi v razmerju do posameznikov (horizontalen neposredni učinek) in imajo v primeru konflikta z nacionalnim pravom prednost (načelo primarnosti oziroma nadrejenosti prava EU - nem. Vorrang des EU-Rechts), in sicer pogodbami ter uredbami, in direktivami, ki pa niso neposredno uporabljive v razmerju do posameznikov, kar pomeni, da nimajo horizontalnega neposrednega učinka. Cilj uredb je enotna uporaba prava EU v državah članicah (poenotenje prava), cilj direktiv pa je drugačen, in sicer to ni enotna uporaba prava EU v vseh državah članicah, temveč harmonizacija (približevanje) nacionalnih pravnih redov držav članic. Tako tretji odstavek 288. člena PDEU določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča (le) glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (nacionalna procesna avtonomija). To pomeni, da so naslovniki direktiv države članice, ne pa posamezniki (kot v primeru uredb, ki se uporabljajo neposredno in imajo horizontalen neposredni učinek), zaradi česar imajo direktive v prvi vrsti neposredni zavezujoč učinek le za države članice, ki so dolžne v predpisanem roku direktivo ustrezno implementirati v nacionalni pravni red. Sodna praksa SEU je direktivam zgolj izjemoma priznala neposredni učinek, in sicer gre za vertikalni neposredni učinek v razmerju med posameznikom in državo, ki ni (pravočasno ali ustrezno) implementirala direktive, v primerih, če je določba direktive določna, jasna in nepogojna ter ne potrebuje nobenih izvedbenih ukrepov in državam članicam ne prepušča nobene diskrecijske pravice. V takem primeru v skladu z doktrino v zadevi Francovich država posameznikom odškodninsko odgovarja. V nobenem primeru pa nima direktiva neposrednih horizontalnih učinkov, kar pomeni, da ni neposredno uporabljiva v razmerjih med posamezniki.

35.Nadalje je treba pri uporabi direktiv ločevati med minimalno in maksimalno harmonizacijo. Direktiva 97/13 o nepoštenih pogodbenih pogojih ne temelji na načelu popolne (maksimalne) harmonizacije, temveč na načelu t.i. minimalne harmonizacije, kar pomeni, da državam članicam nalaga, da uvedejo določene minimalne standarde (cilje), države članice pa so proste pri odločanju, ali bodo uvedle višje standarde pravnega varstva. Višji nivo pravnega varstva potrošnikov, kot ga zagotavlja direktiva, pa lahko države članice določijo na podlagi 8. člena direktive, pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V sodni praksi je sprejeto stališče, da določba 24. člen ZVPot predstavlja tovrsten višji nivo pravnega varstva potrošnikov.

36.Vprašanje je, ali je treba za ta višji nivo varstva potrošnikov, ki torej presega minimalno harmonizacijo in je za države članice opcijski, uporabiti ista merila, kot za primer minimalne harmonizacije, ki je za države članice obvezna. Po mnenju pritožbenega sodišča se opravi presoja nepoštenosti pogojev, ki zagotavljajo višji nivo pravnega varstva, kot ga terja direktiva, na podlagi načela nacionalne procesne avtonomije v skladu z nacionalno ureditvijo posamezne države članice, upoštevajoč pri tem načelo skladne (lojalne) razlage, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pri čemer se avtonomni pravni pojmi pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, razlagajo enotno, in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. V vsakem primeru je treba pri razlagi nacionalnih določb zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.

37.Glede na to, da direktive, za razliko od uredb, niso neposredno uporabljive (nimajo horizontalnih neposrednih učinkov), zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek), temveč je treba uporabiti določila nacionalne zakonodaje, s katerimi je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red. Vendar pa je treba v horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) na podlagi načela skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation) pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in se dosežejo rešitve, ki so v skladu z njenim ciljem, pri čemer mora nacionalno sodišče v okviru metode skladne razlage (ne pa "mehanicistično" neposredno) upoštevati tudi tolmačenje direktiv, ki ga v postopku predhodnega odločanja poda SEU.

38.V skladu z načelom skladne (lojalne) razlage je nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse. Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive, vendar nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem. Mejo lojalni razlagi postavljajo tudi splošna pravna načela EU: načelo pravne varnosti, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu in načelo pravnomočnosti.

39.V obravnavani zadevi pritožbeno ni sporno, da ima prva tožnica status potrošnice. Pritožbeno sporno je, če se pri presoji, ali je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, lahko upoštevajo tudi okoliščine posameznega primera, zlasti višji nivo strokovnega znanja prve tožnice. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 137/2018 ob sklicevanju na sodbo SEU C-110/14 v zadevi Costea štelo, da je pojasnilna dolžnost banke vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja, ker je pojem potrošnik v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga, kar je SEU ponovilo tudi v zadevi C-139/22 mBank S.A.

40.V slednji zadevi je SEU zavzelo stališče, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 v povezavi z njenim členom 2(b) razlagati tako, da mora prodajalec ali ponudnik zadevnega potrošnika obvestiti o bistvenih značilnostih pogodbe, sklenjene s tem potrošnikom, in tveganjih, povezanih s to pogodbo, tudi če je ta potrošnik njegov zaposleni in ima ustrezno znanje s področja navedene pogodbe (v tisti zadevi je SEU kot potrošnico štelo tudi zaposleno na banki, pri kateri je najela kredit v tuji valuti). Poudarilo je, da zahteva po preglednosti pogodbenega pogoja (pojasnilna dolžnost), ne terja le, da mora biti zadevni pogoj za potrošnika formalno in slovnično razumljiv, ampak tudi, da povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko razume, kako ta pogoj deluje v praksi in tako na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni morebitne znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti; informacije, ki jih sporoči podjetje, morajo povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto, razume dejansko tveganje, ki mu je ta potrošnik izpostavljen v celotnem obdobju trajanja te kreditne pogodbe, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.

41.Nadalje je SEU v sklepu C-227/18 z dne 8. 11. 2018 zavzelo stališče, da je člen 4(2) in člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS treba razlagati tako, da kreditna pogodba, izražena v tuji valuti, ki vsebuje klavzulo, ki potrošniku nalaga tečajno tveganje, ne da bi ga izrecno opozorila, da za nihanje menjalnega tečaja ne velja nobena zgornja meja, in ki omenja znesek posojila, denominiranega v tuji valuti in zneske odplačilnih rokov v domači valuti le informativno, zadosti zahtevi po jasnem in razumljivem pogodbenem pogoju (zahteva po preglednosti), kadar: (a) po eni strani potrošnik ni le obveščen o možnostih zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je najeto posojilo, temveč lahko oceni tudi morebitne pomembne ekonomske posledice tečajnega tveganja na njegove finančne obveznosti, in (b) je po drugi strani mogoče jasno določiti skupni znesek zneska, ki je na razpolago kreditojemalcu, in višino odplačilnih rokov. V obsegu, v katerem so ti odvisni od veljavnega menjalnega tečaja oziroma na datum sprostitve sredstev in datume zapadlosti odplačil, zahteva po jasni in razumljivi sestavi zahteva, da se mehanizem za izračun teh zneskov in veljavni menjalni tečaj pojasnita na pregleden način.

42.Vrhovno sodišče je stališče, ki ga je zavzelo v zadevi II Ips 137/2018, kasneje preseglo in pojasnilo, da je vse odvisno od presoje okoliščin konkretnega primera. Tako je v sodbi II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024 navedlo: "Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti." Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil ustavno pritožbo, ki pa ni bila sprejeta v obravnavo.

43.Po mnenju sodišča druge stopnje, je razlaga, ki jo je podalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 74/2023, tudi evro skladna. Pojasnilna dolžnost (t.j. zahteva po preglednosti pogodbenega pogoja) ni namenjena sama sebi (ni sama sebi namen), temveč služi temu, da bo potrošnik lahko sprejel poučeno (informirano) odločitev o tem, ali bo sklenil pogodbo.

44.Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da noben potrošnik, ki bi bil ustrezno informiran o valutnem tveganju in bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Kot je Vrhovno sodišče nazorno pojasnilo v zadevi II Ips 8/2022, krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni oziroma škodljivi, prav tako pa ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo, ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, takšnega kredita ne bi bil sklenil. Za marsikoga je devizni kredit lahko koristen, zlasti če prejema plačo ali honorar v tuji valuti ali je ob informiranem razmisleku glede obrestnih in valutnih tveganj prišel do zaključka, da morebitne koristi pretehtajo nad riziki in si lahko tudi privošči znatno povišanje mesečnega obroka, pri čemer se upoštevajo vse okoliščine primera. Ni cilj Direktive 93/13 in ZVPot, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik, na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumem posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (informirano soglasje oziroma avtonomijo).

Presoja materialnopravnih izhodišč na okoliščinah obravnavane zadeve

45.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnika zakonca, ki leta 2005 z najemom kredita v tuji valuti nista niti reševal svojega stanovanjskega problema (kupovala sta namreč stanovanje - vikend v X za čas v pokoju in zaradi lajšanja bolezenskih simptomov luskavice pri drugem tožniku) niti njuni prihodki niso bili tako nizki, da bi ju že rahla sprememba valutnega razmerja eksistenčno ogrožala (prva tožnica kot kreditojemalka in potrošnica je zasedala visok položaj na banki, saj je bila njena izvršna direktorica na nivoju B1, njen mož (drugo tožnik in zastavitelj) pa je bil direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je to pomembna okoliščina, ki vpliva na intenziteto podane pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja. Če bi tožnika najela stanovanjski kredit, ki služi zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine, bi morala biti skrb banke za interese potrošnika večja in pojasnilna dolžnost banke bolj intenzivna kot v primeru nakupa vikenda na morju.

46.Nadalje, prva tožnica se za najem kredita ni odločila takoj, ko ji je bančna uslužbenka, ki je bila hierarhično pod njo (C. C.), predstavila značilnosti produkta (kredita v CHF), temveč šele po premisleku, in sicer potem, ko se je doma pogovorila z možem (drugim tožnikom) in pretehtala tveganja in prednosti ponujenega produkta. Za najem kredita v višini 26.500.000,00 SIT sta se odločila, ker je približno toliko znašala kupnina za nakup stanovanja

(vikenda) na morju, ki sta ga kupila za čas v pokoju in zaradi njegove bolezni (luskavice).

47.Toženka je prvi tožnici kot kreditojemalki podala splošna obvestila o značilnostih kredita, vezanega na CHF, in sicer, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF, da se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer toženka prvi tožnici ni zagotavljala, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila (21., 26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

48.Prva tožnica je na zaslišanju na pritožbeni obravnavi izpovedala, da je v času sklepanja sporne kreditne pogodbe poznala delovanje mehanizma valutne klavzule pri kreditu v tuji valuti in da se je zavedala, da se zaradi spremembe tečaja CHF lahko spremeni tudi višina njene mesečne anuitete. Tožnica je anekse h kreditni pogodbi (5 aneksov), s katerimi je skrajšala ročnost kredita in ohranila oziroma rahlo povečala višino anuitete, sklepala, da bi čim prej odplačala kredit in leta 2021 šla v pokoj "čista", t.j. brez dolgov do banke (kot izhaja iz njene izpovedbe na pritožbeni obravnavi), kar ji je tudi uspelo, saj je sicer 20-letni kredit odplačala predčasno, in sicer v 16-letih.

49.Tožnika sta bila tudi s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju.

50.Sodišče druge stopnje glede na navedeno ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera meni, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je prva tožnica tako s strani banke (toženke) kakor tudi s strani notarke, pred katero je sklenila potrošniško kreditno pogodbo in skupaj z možen zastavila stanovanje v X, prejela dovolj informacij o kreditu v CHF, katere bi pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudile pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tudi sicer je izpovedala, da je poznala delovanje valutne klavzule in se zavedala, da se lahko ob spremembi tečaja CHF spremeni tudi višina mesečne anuitete, pri čemer je toženka ni zagotavljala, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spreminjala. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita. Glede na okoliščine primera je banka pojasnilno dolžnost pravilno izpolnila, kar pomeni, da ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Na podlagi danih pojasnil bi se lahko prva tožnica zavedala, da valutno tveganje, ki ga je prevzela, ni omejeno, in da se lahko zaradi spremembe tečaja CHF v primerjavi z valuto, v kateri prejema plačo, tudi znatno spremeni višina anuitete.

51.Neutemeljena so izvajanja tožnikov v odgovoru na pritožbo, da bi ju banka morala seznaniti s poročilom Banke Slovenije iz junija 2005, ki je opozarjalo, da je lahko izpostavljenost potrošnikov tečajnemu tveganju zelo velika, ker je CHF na relativno nizkih ravneh in je v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo (priloga A4). Res je to pomembna sestavina informiranja, ki jo zahteva tudi načelo vestnosti in poštenja, vendar se od banke ne zahteva, da bi morala napovedati bodoče dogodke, temveč da ustrezno pojasni lastnosti glavnega predmeta obveznosti. Vendar je bilo v zadevi II Ips 8/2022, kjer je bilo zavzeto navedeno stališče, drugačno dejansko stanje, saj je tam potrošnik najel kredit za financiranje nakupa stanovanja, ki predstavlja njegov dom, v obravnavani zadevi pa ni šlo za nakup doma, temveč vikenda na morju, obenem pa sta bila tožnika (kot je sklepati na podlagi njunih zaposlitev) dobro situirana, zato ju manjša do znatnejša valutna nihanja ne bi mogla eksistenčno prizadeti. To pa je pomembna okoliščina, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od okoliščin v zadevi II Ips 8/2022. Po oceni pritožbenega sodišča je prva tožnica ustrezna pojasnila glede kredita v CHF, upoštevajoč na zgoraj izpostavljene okoliščine primera, tudi prejela in se je, kot je sama izpovedala, ob sklenitvi pogodbe zavedala delovanja mehanizma valutne klavzule in da se lahko višini anuitete spremeni, če se spremeni tečaj CHF. Izpovedala je tudi, da je odločitev o kreditu sprejela po premisleku, saj ji je bilo važno, da pridobi kredit v višini 26.000.000,00 SIT, kolikor je znašala kupnina za nakup vikenda v X, ki sta ga z možem kupila za čas v pokoju in zaradi njegove bolezni (luskavice). Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje meni, da je lahko sprejela poučeno odločitev o najemu kredita, četudi ni bila izrecno opozorjena na (zgoraj omenjeno) poročilo Banke Slovenije iz junija 2005.

52.Po oceni sodišča druge stopnje tudi ni podan noben od zakonskih dejanskih stanov iz prve do tretje alineje prvega od stavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so namreč naštete alternativno). Kajti prva tožnica je kot kreditojemalka 26. 10. 2005 najela stanovanjski kredit v CHF za nakup stanovanja v X v višini 26.500.000,00 SIT (171.334,69 CHF oz. 110,582,54 EUR) z dobo vračanja 240 mesecev (20 let), višina mesečne anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 156.462,00 SIT (652,90 EUR), kredit pa je vsled 5 sklenjenih aneksov, s katerimi je ohranila oziroma povečala višino anuitete tudi v času, ko bi se le-ta znižala, in skrajšala ročnost kredita, odplačala v 16 letih, pri čemer je skupno odplačala 184.300,16 EUR. Če bi anuiteta in ročnost kredita ostala vso dobo odplačevanja kredita nespremenjena, bi tožnica skupno odplačala banki (toženki) 156.696,00 EUR. To pomeni, da je tožnica toženki odplačala za 17,62 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, ki je še sprejemljivo in ga ni mogoče opredeliti kot znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, niti ni mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, zlasti z ozirom na to, da toženka prve tožnice z ničemer ni zavezovala k temu, da ostane komitentka banke ali jo omejevala pri najemanju novih kreditov pri drugih bankah.

53.Glede na pojasnjeno tožnika nista dokazala, da so izpolnjeni pogoji za ničnost valutne klavzule v sporni kreditni pogodbi, kot so določeni v 24. v zvezi s 23. členom ZVPot. Posledično je neutemeljen tudi kondikcijski zahtevek prve tožnice na vrnitev plačanega zneska, ki presega glavnico.

54.Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP). Glede na to, da je bilo pritožbi ugodeno iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbenemu sodišču do drugih pritožbenih razlogov (npr. do ugovora zastaranja) ni bilo treba opredeliti.

55.Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Sodišče druge stopnje se je enako kot sodišče prve stopnje odločilo za uporabo pooblastila iz petega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče odloči zgolj o temelju stroškov prvostopenjskega postopka, odločitev o višini pa si pridrži za čas po pravnomočnosti sodbe. Glede na to, da sta tožnika v pravdi v celoti propadla, sta dolžna toženki v celoti povrniti stroške prvostopenjskega postopka (154. člen ZPP), o katerih bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje (peti odstavek 163. člena ZPP).

56.Toženka je v celoti uspela s pritožbo, zato sta ji tožnika dolžna povrniti pritožbene stroške, sama pa nosita svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo: 1.625 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), 1.625 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi 26.5.2025 (tar. št. 22/1 OT), urnino za odsotnost iz pisarne 26.5.2025 v višini 160 točk (za 3,5 ure, četrti odstavek 6. člena OT), urnino za zastopanje na pritožbeni obravnavi v višini 100 točk (od 13.00 do 14.49 ure po prvem odstavku 6. člena OT), kar skupaj znese 3.510 točk, upoštevaje materialne stroške v deležu 2 % (20 točk) oziroma 1 % nad 1.000 točk (25 točk) po tretjem odstavku 11. člena OT, pa 3.555 točk, to pa upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV znese 2.602,26 EUR, upoštevajoč kilometrino v višini 122,40 EUR (za 272 km na razdalji Z) pa 2.724,66 EUR, k čemur je treba prišteti še 1.449,00 EUR sodne takse za pritožbo, kar pomeni, da njeni pritožbeni stroški skupno znašajo 4.173,66 EUR. Ostali priglašeni stroški toženke se ne priznajo, saj so že zajeti v nagradi za pritožbo in pritožbeno obravnavo.

57.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP tožnikoma naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

44Sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56, sodba SEU v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004; J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

45Sodbe, ki jih SEU poda v postopku predhodnega odločanja po 267. členu PDEU, imajo glede razlage določb pravnih aktov EU učinek erga omnes, torej so zavezujoča za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih (glej 267. člen PDEU, 113.a člen Zakona o sodiščih; Trstenjak, Verica in Brkan, Maja, Pravo EU - ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 278, 280 ter npr. sodbi SEU: 44. točka obrazložitve C-347/00 (Barreira Perez) in 58. točka obrazložitve v združenih zadevah od C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset Management SGIIC SA. Glej tudi Avbelj, Matej, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023, priloga, str. III), kar pomeni, da mora nacionalno sodišče, ko uporabi skladno (lojalno) razlago, poleg določb direktive upoštevati tudi razlago, ki jo glede določb direktive v postopku predhodnega odločanja poda SEU.

46Glej (med drugim) sodba SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. junija 2023, Getin Noble Bank S.A., tč. 56 in 57; sodbe C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.

47Tako tudi 56. točka sodbe SEU v zadevi C-287/22.

48J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83., M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023.

49Povzeto po: M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, dostopno na: < https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724&lang=slv >

50SEU je pojasnilo, da je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati. Zaradi tega po sodni praksi SEU tudi varstvo potrošnika ni absolutno. Natančneje, SEU je menilo, da pravo Unije nacionalnega sodišča načeloma ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo (glej zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, točka 37, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, točka 68), vendar le, če spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti (sodba SEU z dne 17. maja 2022 v zadevi C‑600/19, MA proti Ibercaja Banco SA, točka 41 in 42).

51Sklep VS RS II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea, sodba in sklep VS RS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VS RS sodba II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

52Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 61, kjer se SEU sklicuje na sodbo z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, točka 24 (navedeno sodbo izpostavljata tožnika v odgovoru na pritožbo).

53Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 60 in 63, ob sklicevanju na sodbo SEU z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, točka 72.

54Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 64 in 66.

55Tako izrecno VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VS RS sodba II Ips 74/2023 z dne 20. 3. 2024, implicitno pa to izhaja tudi iz odločbe US RS Up-14/21-31 z dne 26. 1. 2022, in sicer iz evidenčnega stavka in iz 30. točke obrazložitve, kjer zapiše: "Naloga sodnega odločanja je, da v pravi meri, a vselej ustavno skladno, napolni vsebino pojasnilne dolžnosti ob upoštevanju vseh okoliščin primera." Pri tem je Ustavno sodišče za pravno odločilno štelo tudi okoliščino, da sta kreditojemalca navajala, da je šlo za stanovanjski kredit za nakup osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj njune družine.

56Sklep US RS Up-567/24—16 z dne 7.4.2025.

57VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 75. točka obrazložitve.

58US RS Up-14/21-31 z dne 26. 1. 2022, VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

59Dejansko je kupnina znašala 500.000,00 SIT manj, t.j. 26.000.000,00 SIT.

60Prva tožnica je v času sklepanja sporne kreditne pogodbe opravljala funkcijo izvršne direktorice banke (pravne prednice toženke), in sicer na nivoju B1 (tj. en nivo pod upravo - board), do leta 2011 sklenila 5 aneksov h kreditni pogodbi, s katerimi je ohranila ali celo rahlo zvišala višino mesečne anuitete, ki bi sicer znižala, z namenom, da kredit čim prej poplača, tekom odplačevanja kredita se je dvakrat potegovala za funkcijo viceguvernerke banke Slovenije in namestnice predsednika Računskega sodišča RS, v času sklepanja sporne pogodbe pa je imela visoko strokovno znanje iz področja bančništva in ekonomije, saj je magistrica ekonomskih ved, leta 1995 je na ... fakulteti napisala specialistično delo "Metodika notranjega revidiranja bank s poudarkom na deviznem poslovanju", ima specialistična znanja s področja notranje revizije poslovanja bank in deviznega poslovanja, pred sklenitvijo pogodbe se je na delovnem mestu na banki ukvarjala tudi z deviznim poslovanjem itd., kot izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo, ki jih tožnika nista obrazloženo prerekala in so povzete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva tožnica visoko usposobljena bančna uslužbenka (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

61VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 71. in 72. točka obrazložitve.

62VS RS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 55. točka obrazložitve.

62Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.

63V skladu z navedeno določbo lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu; v takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Slednjo odločitev sprejme sodišče prve stopnje.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1, 24/1-4