Jedro

Napačna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v fazi odločanja o ugovoru dolžnic sklep o izvršbi razveljavilo in predlog upnika zavrnilo. Po prejemu ugovorov dolžnic bi moralo prvostopenjsko sodišče postopati po določbah 61. in 62. člena ZIZ. Citirani določbi predpisujeta možne odločitve izvršilnega sodišča v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer pa take odločitve, kot sta jo sprejeli nižji sodišči, ne omogočata.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 3. 2006 na predlog upnika zoper dolžnici dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 1.753,61 EUR (prej 420.235,20 SIT). Zoper sklep sta dolžnici vložili ugovora. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 9. 2006 sklep o izvršbi razveljavilo in predlog upnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je v verodostojni listini, ki jo prilaga upnik, navedena izbrisana družba G. d.o.o., medtem ko je predlog za izvršbo vložen zoper družbenici izbrisane družbe. Po presoji prvostopenjskega sodišča je izvršbo na podlagi verodostojne listine mogoče dovoliti le proti osebi, ki je v verodostojni listini navedena kot dolžnik.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da je sodišče v izpodbijanih sklepih nepravilno uporabilo 23., 24. ter prvi odstavek 40. člena ZIZ, ni pa uporabilo 61. in 62. člena ZIZ, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov. V zahtevi opozarja, da sta dolžnici z ugovori izpodbijali sklep o izvršbi v celoti, torej tudi v delu, v katerem jima je bilo naloženo, da poravnata terjatev. Če dolžnik izpodbija kondemnatorni del sklepa o izvršbi, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in razveljavi opravljena izvršilna dejanja, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (61. in 62. člen ZIZ). Po mnenju tožilstva prvostopenjsko sodišče citiranim določbam ni sledilo, temveč je po prejemu ugovorov dolžnic razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo ter s tem končalo postopek. Z izpodbijanimi sklepi je bilo tako v fazi odločanja o ugovoru dejansko odločeno o utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je presoja, ali sta dolžnici subjekt zatrjevane obveznosti, pridržana pravdnemu sodišču. Sodiščema očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sta z nezakonitim postopanjem odločili v sporu in pravnomočno končali postopek, ne da bi upniku vročili ugovor oziroma mu dali možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožilstvo vlaga zahtevo zaradi zagotovitve enotne in pravilne uporabe določb o postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku in dolžnicama, ki pa nanjo niso odgovorili (375. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

5. Zahteva je utemeljena.

6. Izvršba se praviloma dovoli in opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Za izterjavo denarne terjatve omogoča ZIZ tudi izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki jo mora upnik priložiti predlogu za izvršbo (23. člen ZIZ). Vendar pa verodostojna listina nima kvalitete izvršilnega naslova - izraža le visoko stopnjo verjetnosti obstoja upnikove terjatve. Šele s sklepom o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, sodišče naloži dolžniku, da mora plačati terjatev ter hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve (44. člen ZIZ). Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo upnikovemu predlogu ugodeno, je ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. Ob pogoju, da dolžnikov ugovor izpolnjuje formalne predpostavke in je obrazložen (peti odstavek 62. člena ZIZ), sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). To pomeni, da se v primeru dolžnikovega ugovora o dajatvenem delu sklepa o izvršbi ne odloča v izvršilnem postopku, temveč v pravdi.

7. Glede na povedano, zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v fazi odločanja o ugovoru dolžnic sklep o izvršbi razveljavilo in predlog upnika zavrnilo. Po prejemu ugovorov dolžnic bi moralo prvostopenjsko sodišče postopati po določbah 61. in 62. člena ZIZ. Citirani določbi predpisujeta možne odločitve izvršilnega sodišča v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer pa take odločitve, kot sta jo sprejeli nižji sodišči, ne omogočata.

8. Ker sodišči nižjih stopenj nista ravnali po določbah 61. in 62. člena ZIZ, le-to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Revizijsko sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijana sklepa na podlagi prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. S presojo druge zatrjevane procesne kršitve se revizijskemu sodišču tako ni bilo treba ukvarjati.