Jedro

Položaj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po 1. odstavku 117. člena SZ ima tudi uporabnik stanovanja, ki je ob pogojih 18. člena ZSR po smrti predhodnega imetnika stanovanjske pravice ohranil svoj status, čeprav ni bil izveden postopek po 20. členu ZSR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - dne 19.10.1991) bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju št. 9 na N. v L. in nadaljnji zahtevek, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za navedeno stanovanje v skladu z določbo 1. odstavka 117. člena stanovanjskega zakona. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči nista upoštevali določil 4. in 5. odstavka 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82). V roku dveh let tožena stranka po smrti dotedanje imetnice stanovanjske pravice ni zahtevala izselitve tožeče stranke iz spornega stanovanja. Navedena zakonska določba tudi ne postavlja roka, v katerem bi moral uporabnik po smrti imetnika stanovanjske pravice stanodajalcu predlagati, da ga določi za imetnika stanovanjske pravice. Tožba na izselitev proti vnuku tožeče stranke, ki je tudi ostal v stanovanju, ni bila uspešna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

V dosedanjem postopku so bile ugotovljene (deloma kot nesporne) nekatere, za pravno presojo odločilne okoliščine. Od leta 1979 dalje je tožnica živela s hčerko N. G. v spornem stanovanju do vključno leta 1984, ko sta se druga za drugo nastanili v domu za ostarele občane, ne da bi podali izjavo, da imata tam namen stalno prebivati (64. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljnjem besedilu ZSR). Stanovanje je bilo dodeljeno tožničini hčeri, ki pa je umrla v letu 1988. Po njeni smrti tožnica ni postopala po določbi 18. člena ZSR, niti ni po tej določbi postopala tožena stranka kot stanodajalec, kar je imelo za posledico, da uporabniški status tožnice v smeri določitve imetništva stanovanjske pravice ni bil formalno urejen. Nižji sodišči sta šteli, da je tožnica sicer bila uporabnica stanovanja tudi po hčerini smrti, vendar pa ni imela interesa, da bi pridobila na njem stanovanjsko pravico. Takšen status ji tudi ni bil priznan v pravdi za izselitev, ki jo je tožena stranka - sicer brez uspeha - vodila proti njenemu vnuku, ki je po smrti N.G. ostal v stanovanju. Tožnico nižji sodišči štejeta kot potencialno imetnico stanovanjske pravice, ki pa ni pokrenila ustreznega postopka po določbi 20. člena ZSR. Ker naj bi ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) formalno ne bila imetnica stanovanjske pravice, tudi ni izpolnjevala z zakonom predpisanega pogoja za odkup spornega stanovanja po določbi 1. odstavka 117. člena SZ.

Navedeno pravno sklepanje pa ni pravilno. Stanovanjska pravica po določbah ZSR je bila posebna pravica, izvedena iz celotnega sklopa upravljalskih upravičenj (1. člen ZSR). Res je, da je način njene pridobitve opisan v določbi 10. in 11. člena ZSR (zakonita vselitev na podlagi pravnomočne odločbe), vendar pa je omenjeno pravilo načelne narave. Že sodišče prve stopnje kot podlago za njeno pridobitev omenja sam zakon (16. člen), pri tem pa ne upošteva situacij, ki imajo zaradi pasivnosti stanodajalca v določenih primerih za posledico pridobitev statusa, ki je imetništvu stanovanjske pravice enak tudi s stališča pravnih posledic. Celo dalj časa trajajoče dejansko razmerje, ki je v svojem nastanku nezakonito, se s potekom časa sanira (50. člen ZSR). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za položaj tožnice kot uporabnice stanovanja (5. člen ZSR) po smrti imetnice stanovanjske pravice. Ob izostanku dejanske podlage v smeri uporabe določbe 64. člena ZSR je tožnica po smrti N. G. imela pravico neovirano osebno uporabljati sporno stanovanje (1. odstavek 18. člena ZSR). Okoliščina, da ni postopala po 4. odstavku navedene zakonske določbe, ji te pravice ni vzela. Nasprotno, tožena stranka kot stanodajalec je zaradi svoje pasivnosti (zamuda dvoletnega prekluzivnega roka za vložitev izpraznitvene zahteve - 5. odstavek 18. člena ZSR) ustvarila stanje, ki je po svoji naravi tožnici omogočilo pridobitev stanovanjske pravice mimo določb 10. in 11. člena ZSR in brez upoštevanja vsebine določbe 20. člena ZSR. Upravljalska upravičenja tožnice na spornem stanovanju (pravica trajne in neovirane uporabe) so dejansko in pravno prerasla v status imetništva stanovanjske pravice. V tem obsegu je pravno stališče nižjih sodišč, da bi tožnica lahko postala imetnica stanovanjske pravice, če bi bila aktivna, notranje protislovno, ker se ne ukvarja s pravno posledico, ki je nastopila zaradi pasivnosti tožene stranke, ki je zamudila dvoletni rok za izpodbijanje tožničinih upravičenj v smeri pridobitve stanovanjske zaščite. Izostanek tožničine aktivnosti ni povzročil izgube njene stanovanjske zaščite, pasivnost stanodajalca pa je tudi po "formalni" plati ustvarila med strankama pravno razmerje, kakršno obstoji med stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice. V tem obsegu pa je izid pravde med toženo stranko in tožničinim vnukom glede vprašanja tožničinega statusa pravno irelevanten.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi torej tožnici ni mogoče odreči položaja prejšnje imetnice stanovanjske pravice (1. odstavek 117. člena SZ), ki ima pravico zahtevati od tožene stranke kot lastnika spornega stanovanja njegov odkup. Tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe ob nadaljnjih pogojih 117. člena SZ ima torej svojo utemeljitev. Ker pa gre za dajatveni zahtevek, pri katerem je njegova utemeljitev odvisna od ugotovitve obstoja okolnosti, ki opredeljujejo pravni standard "prejšnji imetnik stanovanjske pravice", torej za rešitev predhodnega vprašanja, o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka posebej ni moč odločati. Zato je revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavilo v celoti (2. odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti dejansko stanje, ki se nanaša na vsebino zahtevane kupoprodajne pogodbe (preostala določila 117. člena SZ).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).