Jedro

Za presojo višine deleža na premoženju je potrebno upoštevati celotno obdobje skupnega življenja pravdnih strank. Izločitev le enega časovnega obdobja utegne imeti za posledico napačno razsojo, čeprav gre za obdobje, ko sta stranki pridobivali najpomembnejši del skupnega premoženja (stanovanjsko hišo).

Pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju po 2. odstavku 59. člena ZZZDR je potrebno globalno ocenjevati vse prispevke v času trajanja zakonske zveze. To pomeni, da se po eni strani ni mogoče opreti zgolj na računsko operacijo, ki pokaže razliko v dohodku enega in drugega zakonca, po drugi strani pa tudi ni mogoče v celoti opustiti vsakršno dokazovanje o višini prispevkov.

Darila sorodnikov in njihovo pomoč pri delu je potrebno praviloma presojati po enakih merilih. Če je sodišče darilo parcele toženkine stare matere štelo kot prispevek obema zakoncema, potem v primeru, ko ni dokazano, da so bili drugi prispevki dani izključno le enemu zakoncu, teh potem ni mogoče šteti le njemu v prid. Tudi te prispevke je potrebno obravnavati kot prispevke obema zakoncema.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, potem ko je ugotovilo, kaj vse sodi v skupno premoženje pravdnih strank, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razsodilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 60%, delež toženke pa 40%. Ustrezno temu je odločilo tudi o stroških prvostopnega in drugostopnega postopka. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je ločeno obravnavalo obdobje 1972 - 1974 in obdobje odtlej dalje do leta 1986, ko sta se začeli stranki razhajati. V tem delu je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je potrebno obravnavati skupno premoženje za celotno obdobje zakonske skupnosti. Sicer pa je tudi nasprotje v sodbi sodišča druge stopnje glede razlogov, zaradi katerih je sodišče ugotovilo večji delež tožnika. Zmotno je ugotovljena razlika v dohodkih med pravdnima strankama (med drugim ni bilo upoštevano, da je toženka že v letu 1975 zaslužila 95% tožnikove plače), zmotno so ugotovljeni posebni prispevki s strani tožnika ter zmotno ocenjeni prispevki toženke. Še posebej pomembno je dejstvo, da sodišče za čas, ko je upoštevalo višji tožnikov prispevek, ni upoštevalo dejstva, da se jima je tedaj rodil otrok ter da je zato toženka kot mati in gospodinja morala skrbeti za otroka in dom. Poudarja še, da je skupno življenje šlo po zlu zgolj zaradi tožnikove pijače ter da je bil otrok po razvezi dodeljen tožniku zgolj zato, ker je bil že skoraj polnoleten in je tam živel že ves čas. Zaradi vsega navedenega tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi drugostopno sodbo in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje ali pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 51. in 59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89-preč.b.). Po 51. členu ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Tožena stranka v reviziji upravičeno opozarja, da je za presojo višine deleža na tem premoženju potrebno upoštevati celotno obdobje skupnega življenja pravdnih strank. Izločitev le enega časovnega obdobja utegne imeti za posledico napačno razsojo, čeprav gre za obdobje, ko sta stranki pridobivali najpomembnejši del skupnega premoženja (stanovanjsko hišo). Toženka upravičeno opozarja, da je sodišče druge stopnje pri tem upoštevalo zgolj razliko v dohodkih med pravdnima strankama, ne pa njenih prispevkov kot matere in gospodinje, kakor tudi, da ni upoštevalo obdobja po zaključeni gradnji do leta 1986. Sodišče druge stopnje po mnenju revizijskega sodišča na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni imelo dovolj podlage za spremembo prvostopne sodbe v korist tožeče stranke. Tega se je očitno zavedal tudi sam tožnik, saj je v pritožbi predlagal nove dokaze.

Revizijsko sodišče poudarja, da je treba pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju po 2. odstavku 59. člena ZZZDR globalno ocenjevati vse prispevke v času trajanja zakonske zveze. To pomeni, da se po eni strani ni mogoče opreti zgolj na računsko operacijo, ki pokaže razliko v dohodku enega in drugega zakonca, po drugi strani pa tudi ni mogoče v celoti opustiti vsakršno dokazovanje o višini prispevkov. Tako sodišče druge stopnje navaja, da je bil "vsaj del" od 1500 zidakov uporabljen za hišo ter da je tožnik dobil "precej" lesa za ostrešje itd., pri čemer sploh ni mogoče ugotoviti, kaj to vrednostno pomeni glede na vrednost premoženja, ki je nastalo med trajanjem zakonske zveze. Sodišče prve stopnje namreč teh prispevkov ni štelo za bistvene ("splošno znana vrednost podarjenih stvari je v bistvu neprimerljiva z vrednostjo gradnje", str. 6 prvostopne sodbe). Po mnenju tega sodišča s tema prispevkoma in kupnino za dediščino tožnik ni uspel ovreči domnevne enakosti deležev strank na skupnem premoženju. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da stanovanjska hiša kot glavni del tega premoženja ni bila ocenjena in tudi sicer ni razvidno, kako se je sodišče druge stopnje do vrednosti tega premoženja opredelilo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je darila sorodnikov in njihovo pomoč pri delu potrebno praviloma presojati po enakih merilih. Če je sodišče darilo parcele toženkine stare matere štelo kot prispevek obema zakoncema, potem v primeru, ko ni dokazano, da so bili drugi prispevki dani izključno le enemu zakoncu, teh potem ni mogoče šteti le njemu v prid. Tudi te prispevke je potrebno obravnavati kot prispevke obema zakoncema.

Navedeni drugačen pristop sodišča druge stopnje k ugotavljanju večjega deleža tožnika na skupnem premoženju pomeni kršitev 51. in 59. člena ZZZDR. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ni imelo na razpolago dovolj odločilnih dejstev za takšno odločitev, je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče druge stopnje ponovno prouči pritožbo tožeče stranke in ugotovi, ali ima ob obrazloženem materialnopravnem izhodišču v prvostopni sodbi dovolj dejanske podlage za spremembo odločitve na prvi stopnji.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.