Jedro

Direktor podjetja, ki je zaradi zavarovanja svoje lastnine na služnostni poti namestilo vrata, ni pasivno legitimiran v pravdi zaradi motenja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja toženčeve pasivne legitimacije zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev, da jo je toženec - lastnik firme motil v mirni posesti pravice hoje in vožnje po poti na parceli 2598/3 s tem, da je preko te poti postavil dvoje železnih vrat in ji s tem preprečil prost dostop in dovoz do njene parcele št. 2598/3 in na njej stoječe hiše. Zavrnilo je zato tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved bodočih posegov, tožnici pa naložilo, da tožencu povrne 78.005,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnica se proti odločitvi pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se njenem zahtevku ugodi, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Poudarja, da je z zemljiškoknjižnimi podatki ter skicami dovolj jasno opredelila, kje in v škodo katere parcele so bila vrata postavljena. Sodišče že predlaganega ogleda ni opravilo, čeprav ga je sprva ocenilo kot potrebnega, na kraju samem pa ne bi bilo dvoma, da postavljena vrata predstavljajo motenje. Tožnica ni nikoli trdila, da ona osebno in peš kljub vratom ne bi mogla do svoje hiše, vztraja pa na tem, da je njena posest pravice hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili bistveno okrnjena in motena. Pred vrati mora vsakokrat izstopiti iz avta, jih odkleniti, nato zapeljati skozi ter spet izstopiti in jih zakleniti.

Poleg tega je motena tudi v družabnem smislu, saj obiskovalci, sorodniki, poštar, zdravnik ne morejo nemoteno pripeljati na njeno dvorišče. Nobenega dvoma pa tudi ni o tem, da je motitelj toženec, saj ji je on osebno povedal, da bo svoje zemljišča zagradil, čemur se je takoj uprla. On sam ji je tudi prinesel ključe spornih vrat, zato je jasno, da je on tisti, ki je kot lastnik firme naročil izdelavo in postavitev vrat, s kasnejšimi dopisi pa je tožnici tudi jasno pokazal, svoj motitveni namen s tem, da je vztrajal, da vrata tam ostanejo "za vedno".

Pritožba ni utemeljena.

Iz izvedenih dokazov jasno sledi, da so bila sporna vrata nameščena zaradi zavarovanja premoženja firme, ki je bila naročnica njihove izdelave in postavitve. Čeprav je toženec njen direktor in je kot tak očitno kontaktiral s tožnico v zvezi z vrati, pa to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za njegovo pasivno legitimacijo kot motilca tožničine posesti. Sama namestitev vrat na traso prej odprte poti za tožnico sicer brez dvoma ni nemoteča, saj v določeni meri gotovo posega v prejšnji način njene uporabe poti. Vendar pa je treba v tej zvezi poudariti, da tak poseg še ne pomeni motitvenega dejanja, če ni tudi protipraven. Takega svojstva posega pa v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti glede na to, da je podjetje (ki sicer ni toženo) z namestitvijo vrat zaščitilo svojo lsatnino, do česar je vsekakor upravičeno, obenem pa so bili tožnici nesporno takoj zročeni ključi, prehod pešcev pa je ostal stalno mogoč.

Po povedanem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (čl. 380. tč. 2 ZPP).