Jedro

Do zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe pa tudi ni moglo priti s tem, ker prvo sodišče ni pridobilo podatkov o oškodovančevi predkaznovanosti. Na podlagi teh podatkov namreč ni mogoče ocenjevati verodostojnosti oškodovanca, niti graditi zaključkov o oškodovančevem vedenju obravnavanega dne, zaradi česar je bil ta dokaz tudi predlagan. Dejstvo je, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je verodostojnost oškodovanca in njegovo vedenje potrebno ocenjevati na podlagi njegove izjave same zase in v povezavi z drugimi dokazi, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo storilo. Zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R. B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, doslej znane v znesku 691,90 EUR ter plačati sodno takso, ki pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Obdolženi je dolžan tudi povrniti potrebne izdatke oškodovanca I. V., katerega je sicer sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter ga oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred drugim sodnikom.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v vloženi pritožbi ni pojasnil katero od absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, naštetih v prvem odstavku 371. člena ZKP, naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policista S. B. in drugih policistov, ki so bili na kraju dejanja. V kolikor pa ima v mislih tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da ta ni podana. Razlogi izpodbijane sodbe, da zaslišanje predlaganih policistov, ki sta po dogodku zbirala obvestila od občanov, nista bila priče dogodka in da zato ni pričakovati, da bi njuno pričanje lahko pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, so prepričljivi. Enako velja tudi glede policista B. S., ki je na podlagi zbranih podatkov zgolj pripravil kazensko ovadbo. Sicer pa v pritožbeno navedeni smeri, zaslišanje B. S. sploh ni bilo nikoli predlagano (da bi izpovedal o psihofizičnem stanju obdolženca, o njegovi eventuelni alkoholiziranosti, o predhodnem popivanju oškodovanca v lokalu, o tem, da naj bi imel obdolženec raztrgano bundo, o prerivanju, o morebitnih sledovih krvi, o morebitnih papirnatih brisačah, s katerimi naj bi se brisala kri, o številu gostov v lokalu ob intervenciji). Zaslišanje policista B. S. je namreč obdolženec na glavni obravnavi predlagal, ker je zatrjeval, da je kazenska ovadba posledica dejstva, da se je pred leti pritožil zoper delo tega policista. Zato je zaslišanje B. S. prvo sodišče utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker se je kazenski postopek začel na predlog oškodovanca in na začetek postopka niso vplivale morebitne zamere tega policista do obdolženca. Zaslišanje B. S. iz razlogov, navedenih v pritožbi, pa tudi ne more privesti do drugačne odločitve, saj bi v pritožbi izpostavljene okoliščine lahko razjasnil le tedaj, če bi bil pri dogodku navzoč, kar pa ni bil. Zato o kršitvi pravice do obrambe z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih policistov, ni mogoče govoriti.

6. Do zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe pa tudi ni moglo priti s tem, ker prvo sodišče ni pridobilo podatkov o oškodovančevi predkaznovanosti. Na podlagi teh podatkov namreč ni mogoče ocenjevati verodostojnosti oškodovanca, niti graditi zaključkov o oškodovančevem vedenju obravnavanega dne, zaradi česar je bil ta dokaz tudi predlagan. Dejstvo je, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da je verodostojnost oškodovanca in njegovo vedenje potrebno ocenjevati na podlagi njegove izjave same zase in v povezavi z drugimi dokazi, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo storilo. Zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

7. Pritožbenega uspeha pa tudi ni mogoče priznati posplošenim pritožbenim trditvam, da je prvo sodišče pred zaslišanjem prič, le-tem predočilo njihovo prejšnjo izpoved in jim s tem omogočilo, da so svoje izjave prilagodile predhodnim izpovedbam s tem pa, da je bila kršena pravica do poštenega in nepristranskega sojenja. Po pregledu zapisnikov o glavni obravnavi sodišče druge stopnje očitanih nepravilnosti ni ugotovilo. Pritožnik pa tudi teh pritožbenih trditev ni konkretiziral tako, da bi navedel zaslišanja katerih prič ima v mislih, zato se do teh pritožbenih navedb bolj podrobno ni mogoče opredeliti.

8. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni, vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za presojo dejanskega stanja v zvezi z obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ugotovilo pravilno in popolno ter na podlagi ugotovitve vseh odločilnih dejstev sprejelo pravilne dokazne zaključke, jih v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in z gotovostjo obdolženca spoznalo za krivega, da je na način kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, storil očitano mu kaznivo dejanje, s krivdno obliko direktnega naklepa. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik utemeljuje s ponavljanjem zagovora ter z izpodbijanjem sprejete ocene zagovora in sprejetih ocen v pritožbi naštetih dokazov. Vendar pa v utemeljitev lastnih drugačnih ocen in iz njih izpeljanih zaključkov o nedokazanosti obdolžencu odločilnih dejstev, ne navaja nobenih utemeljenih razlogov za dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

9. Drugačne presoje obdolženčevega ravnanja, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožnik ne more doseči s ponavljanjem zagovora, da oškodovanca ni udaril in če je res utrpel poškodbe v tem dogodku, potem jih je tedaj, ko sta se zadela z ličnicama. Protispisne so namreč trditve, da je takšen način nastanka, v krivdoreku sodbe navedenih oškodovančevih poškodb (udarnina nosu in odrgnina kože hrbtišča nosu), potrdila tudi izvedenka S. Z. Š. V svojem pisnem mnenju z dne 10. 11. 2018 je namreč jasno navedla, da je udarnina nosu poškodba, ki bi sicer lahko nastala ob trčenju glave obdolženca v oškodovančevo glavo, vendar verjetneje tedaj, ko bi obdolženec oškodovanca zadel s čelom v predel nosu, kar pa je obdolženi odločno zanikal. Na zaslišanju 9. 11. 2017 (l. št. 55) je namreč povedal, da z glavama nista trčila čelno ampak z ličnicama, kar je zatrjeval tekom celotnega postopka. Glede na preostale možne načine nastanka udarnine nosu, ki jih je izpostavila izvedenka (aktivni udarec s pestjo, udarec z obuto nogo, s kolenom ali s komolcem ali s topim predmetom) je zato več kot očitno, da poškodba nosu kot je opisana v krivdoreku sodbe, ni mogla nastati zaradi udarca obdolženčeve ličnice v ličnico oškodovanca. Na drugi strani pa je oškodovanec tekom celotnega postopka zatrjeval, da ga je obdolženi v obraz udaril s pestjo, kar je tudi po mnenju izvedenke prvi od naštetih možnih načinov nastanka oškodovančevih poškodb v predelu nosu. Udarce obdolženca s pestjo v nos oškodovanca pa je videl tudi T. K. Da je bil oškodovanec napaden, je potrdil tudi R. T., kar v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Da pa R. T. ni mogel zanesljivo potrditi ali je obdolženi oškodovanca udaril ali odrinil, pa je povsem logično, saj je v tej fazi dogajanja opazoval dogodek iz lokala in je šele kasneje prišel do oškodovanca, kar nenazadnje sledi tudi iz zagovora obdolženca in iz izpovedi priče N. B. 10. Da je bil oškodovanec v tem dogodku močno vinjen, zatrjuje le obdolženec in njegov sin N. Tega namreč ni potrdil nihče od tam prisotnih, niti I. D., ki je oškodovanca odpeljal v bolnico in povedal zgolj to, da je bil oškodovanec povsem bled in ni bil trezen, kar pa povsem drži, saj je pred tem po lastni izpovedi, spil tri špricerje. Da je bilo teh precej več ter da je oškodovanec popival celo popoldne, pa so dokazno nepodprte trditve pritožnika. Pri tem pa je še posebej zgovorno dejstvo, da je bil oškodovanec pregledan v S. ... že eno uro po dogodku, pa vendarle v izvidu ni nobenih zapisov o oškodovančevi vinjenosti. Če bi pri oškodovancu res šlo za takšno akutno vinjenost, kot jo je opisoval obdolženec, ko naj bi se oškodovanec med hojo celo opotekal, bi bilo to v zdravstvenem izvidu prav gotovo zapisano. Tako v oškodovančevi vinjenosti gotovo ni mogoče iskati povoda za obravnavani dogodek, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik, ki izpostavlja tudi svojo slabo zdravstveno stanje in telesno šibkost, ki mu ne dopušča, da bi sploh lahko koga napadel ali udaril. 11. Kar se tiče obdolženčevega zdravstvenega stanja v času dogodka, v spisu ni nobenih zdravstvenih izvidov, zato se do teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne more opredeliti. Sodišču je znano zgolj to, da je bilo po obravnavanem dogodku in sicer v oktobru 2017 za obdolženca planirano zdravljenje s tremi do štirimi ciklusi kemoterapije in kasnejše zdravljenje z biološkimi zdravili. Da obdolženčevo zdravstveno stanje in telesna šibkost v času storitve kaznivega dejanja vendarle nista bila tako slaba, kot to poskuša prikazati sam, pa je mogoče sklepati že iz njegovega zagovora, v katerem je povedal, da je pred tem spil dve pivi ter da je med njim in oškodovancem moral posredovati njegov sin, zato da ju je spravil narazen. Povedal je tudi, da sta bila z oškodovancem jezna zaradi tega posredovanja, da sta še kar silila drug v drugega in da je sam pri tem oškodovancu iz rok izbil telefon. Glede na povedano, je navedeni zagovor v direktnem nasprotju z pritožbeno zatrjevano obdolženčevo telesno šibkost. 12. Res da je oškodovanec tekom postopka zatrjeval, da ga je obdolženi udaril s pestjo ne le enkrat ampak večkrat, kar pa še ne vzpostavlja dvoma v njegovo verodostojnost. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč državno tožilstvo v opisu kaznivega dejanja zadržalo le tiste, pri oškodovancu ugotovljene poškodbe, ki dosegajo raven lahkih telesnih poškodb, v smislu določila prvega ostavka 122. člena KZ-1 in ki so nedvomno posledica aktivnih udarcev. Ker pa je udarnina nosu in odrgnina kože hrbtišča nosu, lahko posledica zgolj enega udarca s pestjo po nosu, se obdolžencu sedaj očita le en udarec, kar vse pa ne vpliva na presojo oškodovančeve verodostojnosti. Pritožnikovo sklepanje kako hude poškodbe bi oškodovanec utrpel, če bi ga obdolženec dejansko večkrat udaril s pestjo po nosu ali v obraz, pa je za razsojo predmetne zadeve nepotrebno, saj se to obdolžencu ne očita.

13. Sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni spregledalo, da je priča T. K. dogajanje opisal drugače kot oškodovanec in sicer, da je oškodovanca s pestjo v obraz najprej udaril obdolženčev sin in šele nato obdolženec, vendar pa glede na izpoved oškodovanca in R. T. v tem delu K. izpovedi ni sledilo. Izpoved te priče je upoštevalo le toliko, kolikor je zatrjeval, da je oškodovanec tisti, ki je bil dejansko žrtev napada in ne morebiti obdolženec, kot je to zatrjeval v svojem zagovoru, kar je prvo sodišče pojasnilo v 30. točki obrazložitve sodbe. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je prvo sodišče izpodbijano sodbo oprlo na celotno izpoved T. K., verodostojnost katerega pritožnik izpodbija iz razloga, ker se ni spomnil, da bi oškodovanec krvavel in ker je zatrjeval, da je bilo v lokalu pet do šest ljudi in še nekaj za šankom, medtem, ko je oškodovanec povedal, da sta bila v lokalu zgolj še dve osebi.

14. T. K. je prvi poklical policijo in že v tem telefonskem razgovoru in tudi kasneje, ko je bil zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj povedal, da je oškodovanec krvavel iz nosu. Tega se na kasnejšem zaslišanju na glavni obravnavi sicer res ni več spomnil, kar pa je življenjsko logično utemeljil s potekom časa, vendar pa hkrati potrdil resničnost njegovih predhodnih izjav, ko se je dogodka vendarle še bolje spomnil. Zato so pritožbene trditve, da se K. ni spomnil oškodovančeve krvavitve, neutemeljene. Sicer pa oškodovančevo krvavitev iz nosu potrjujejo izvid S. ... in tudi izvedeniško mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke. Zato nedvomno izkazanega dejstva, da je oškodovanec po dogodku krvavel, ne more ovreči niti izpoved M. R., ki je zanikal, da bi oškodovancu zaradi močne krvavitve prinesel role papirja. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju oškodovanca na l. št. 56, oškodovanec ni nikoli trdil, da je bil to M. R., ampak zgolj M., ki ima leseno nogo, katerega priimka ne pozna. Tudi, ko je bil na glavni obravnavi vprašan (l. št. 112), če je to morebiti M. R., oškodovanec tega ni potrdil. Do drugačne odločitve pa tudi ne more privesti dejstvo, da se I. D., ki pri dogodku ni bil navzoč ampak je oškodovanca videl šele kasneje, po prihodu v njegov lokal, ne spomni, če je oškodovanec krvavel. 15. Prav tako ne drži, da je oškodovanec zatrjeval, da sta bili v lokalu le dve osebi, kar naj bi bilo v nasprotju z izpovedjo K. o tem, da jih je bilo pet ali šest ter še nekaj za šankom. Oškodovanec je namreč glede gostov v lokalu povedal zgolj to, da ne ve ali je bil v lokalu še kdo, ki bi kaj videl skozi okno, da pa sta zunaj na terasi sedela še dva, ki ju ni poznal. Oškodovanec je torej govoril še o dveh gostih na terasi in ne v lokalu, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sicer pa dejstvo, da je bilo v lokalu več gostov izhaja tudi iz izpovedi M. R., ki je v času dogodka, skupaj s T. K. sedel v lokalu. Zato iz navedenih razlogov ni mogoče podvomiti v verodostojnost K. izpovedi v delu kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje in sicer, da je bil oškodovanec napaden, kar je sam zatrjeval tekom celotnega postopka.

16. Kot je bilo že navedeno, se obdolžencu v modificiranem obtožnem predlogu ne očita, da naj bi oškodovanca s pestjo večkrat udaril v predel glave. Zato za presojo obravnavane zadeve ni pomembna pritožbena ugotovitev, da tega nista potrdila niti K. niti R. T. 17. Da oškodovanec poškodb ni utrpel zaradi obdolženčevega udarca, po mnenju pritožnika kaže tudi okoliščina, da ni počakal na kraju, čeprav je vedel, da je K. poklical policijo, to pa z namenom, da bi se skril, saj se je bal, ker je sam začel prepir in napad na obdolženca. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Oškodovanec namreč ob odhodu iz lokala sploh ni vedel, da pride tja policija, kar je izrecno povedal na zaslišanju na glavni obravnavi. Dejstvo pa je, da je bil obdolženčev sin N. B. tisti, ki je rekel oškodovanca naj odide domov in ko ta ni hotel, je T. naročil naj ga odpelje domov. Vendar pa razlog za to ni v močni vinjenosti oškodovanca, kot je to zatrjeval N. B., glede česar je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, pač pa v poskusu prikriti obravnavani dogodek in zaščititi očeta pred kazenskim postopkom. Drugače namreč ni mogoče razumeti ravnanja N. B., ki je kot takratni policist - kandidat (sedaj policist) najprej poskrbel, da je oškodovanec zapustil lokal, potem pa policistu V. ob njegovem prihodu na kraj dogodka in na njegovo vprašanje kaj se je zgodilo dejal, da nič ne ve kaj bi se lahko zgodilo. To je N. B. namreč povedal sam v svojem zagovoru, katerega je na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan kot priča, potrdil kot resničnega. Zato dejstvo, da je oškodovanec zapustil lokal pred prihodom policistov in da se ne spomni točno kam je najprej odšel, domov, v lokal ali k zdravniku, nima takšnega pomena, kot ga temu pripisuje pritožnik.

18. Ker poškodbe oškodovanca niso bile takšne, da bi potreboval takojšnjo zdravniško pomoč, je življenjsko razumljivo, da je želel najprej oditi domov, nakar ga je I. D. pregovoril, da gre k zdravniku, kamor ga je tudi odpeljal na prošnjo R. T., ki je povedal, da je sam preveč vinjen, da bi vozil. Kot je bilo že navedeno je D. opazil, da je oškodovanec precej bled in zdelo se mu je, da potrebuje zdravniško pomoč, zato ga je odpeljal k zdravniku. Na podlagi tega pa še ni mogoče sklepati, da se je D. zgolj želel iz lokala znebiti vinjenega oškodovanca, kot to zatrjuje pritožnik. Četudi bi to bilo res glede na to, da je D. od T. izvedel, da je bila v sosednjem lokalu ″frka″ in da je bil jezen, ker se zadeva tam ni končala, pa to še ne pomeni, da je bil oškodovanec vinjen in da je bil on tisti, ki je v lokalu K. napadel obdolženca, kar očitno poskuša pritožnik dokazati s tem pritožbenim razmišljanjem.

19. R. T. je na poziv N. B. takoj po dogodku odvedel oškodovanca iz lokala K., na kar sta šla v lokal E., kjer je D. povedal, da je bila v sosednjem lokalu ″frka″ in ga prosil, da oškodovanca odpelje v bolnico, saj je sam preveč spil tako, da ni za na cesto. Gre za razumno razmišljanje in ravnanje R. T., iz česar je po laični presoji mogoče sklepati, da njegova vinjenost vendarle ni bila tako močna, da bi pod vprašaj postavila njegovo sposobnost objektivnega zaznavanja dogodka v lokalu K., ki se je zgodil manj kot pol ure pred tem, kar v pritožbi izpostavlja pritožnik.

20. Pritožnik še zatrjuje, da so T. R., M. R. in T. K. oškodovančevi dolgoletni prijatelji, ki so pred dogodkom skupaj z njimi popivali, kar pa ne drži. M. R. in T. K. sta namreč skladno izpovedala, da sta pred dogodkom sedela za svojo mizo v lokalu in se pogovarjala, kar pomeni, da nista bila v družbi z oškodovancem. T. K. je povedal tudi to, da ne pozna niti obdolženca, niti oškodovanca, medtem ko je M. R., ki o dogodku ni vedel nobenih podrobnosti povedal, da oškodovanca pozna zgolj na videz in sicer toliko, kot se poznajo vsi, ki živijo v istem okolišu. V spisu pa ni nobenih nasprotnih dokazov, ki bi potrjevali pritožbeno tezo o medsebojnem prijateljstvu, ki s tem ostaja na ravni golega zatrjevanja, kot posledica pritožnikovih subjektivnih ocen in iz njih izpeljanih zaključkov.

21. Nobenega dvoma pa ni, da sta bila pred dogodkom oškodovanec in T. res skupaj v lokalu, kot tudi ni nobenega dvoma, da na vsebino izpovedb priče lahko vpliva njen odnos do obdolženca ali oškodovanca. Zato zakon zavezuje sodišče, da vsako izpoved take priče (enako kot vsak drug dokaz) posebej in v zvezi z drugimi dokazi, vestno pretehta in nato presodi ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Prav to pa je v izpodbijani sodbi storilo tudi sodišče prve stopnje, ki zaključka o obdolženčevi kazenski odgovornosti ni sprejelo zgolj na podlagi gole T. izpovedbe, ampak po kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji le-te in vseh ostalih dokazov, kar je argumentirano pojasnilo v izpodbijani sodbi.

22. Strinjati se je sicer s pritožnikom o življenjski sprejemljivosti dejstva, da se obdolženi s potekom časa ne bi več spomnil v katero oškodovančevo ličnico je trčil s svojo ličnico oziroma na kateri ličnici je oškodovanec imel madež krvi, vendar pa tega v svojem zagovoru ni izpostavil. Nasprotno, svoj zagovor je poskušal prilagoditi tako, da bi se zanj kazenski postopek končal čim ugodneje. Ko pa je bil opozorjen na razhajanje v njegovem zagovoru v preiskovalnih dejanjih in na glavni obravnavi, ko je po eni strani zatrjeval, da je trčil v oškodovančevo levo ličnico in na drugi strani, da je oškodovanec imel madež krvi na desni strani, pa tega ni opravičil s pozabljivostjo zaradi poteka časa, pač pa z besedami ″tu sva očitno nekaj zamočila″. Da gre za spontano pripombo, ki namiguje na medsebojno usklajevanje izjav, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma. Kako drugače je mogoče razumeti to pripombo, pa tudi pritožnik ne pojasni, kljub temu, da v pritožbi izpostavlja, da je bil s strani sodišča napačno razumljen, kar pa naj bi bila posledica tega, da govori mešanico med slovenskim in srbskim jezikom. Poleg tega pa je navedeno potrebno povezati še s pričanjem B. M., ki je kljub zatrjevanju, da je bil navzoč na kraju dogodka, glede listine, ki naj bi predstavljala njegovo izjavo o dogodku pojasnil, da je ni sestavil sam, ampak jo je prejel po pošti, nato pa jo je po navodilih obdolženca podpisal in odnesel k notarju. Nobenega dvoma ni, da navedeno kaže, da je obdolženi vplival na to pričo zato, da bi ta izpovedala v njegovo korist, kar je prvo sodišče utemeljeno zaključilo v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

23. Vse navedeno pa pomeni, da pritožnik ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi potrjevalo njegovo trditev, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni pravilno in popolno ugotovljeno.

24. Zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da prvostopenjsko odločitev izpodbija tudi iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, kar pa kasneje ne obrazloži. Zatrjevane kršitve pa ni bilo najti niti pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga sodišče druge stopnje opravi v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP.

25. Pritožnik glede pogojne obsodbe, z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje navaja, da je ta bistveno previsoka glede na njegovo starost in zdravstveno stanje ter dejstvo, da je bil s strani oškodovanca napaden. Kar se tiče slednjega, je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče v predhodnih navedbah in zato ne more vplivati na kazen izrečeno obdolžencu z izpodbijano sodbo. Obdolženčeva starost sama po sebi prav tako ne predstavlja pomembne olajševalne okoliščine, medtem, ko glede trenutnega zdravstvenega stanja obdolženca sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, razen z izvidom iz leta 2017. Tako tudi v tem delu pritožbe ni podanega nobenega utemeljenega razloga za spremembo izpodbijane sodbe v korist obdolženca.

26. Pritožnik še navaja, da nima premoženja in osebnega vozila, prejema le invalidsko pokojnino v višini 350,00 EUR, zaradi česar predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki mu jih je z izpodbijano sodbo naložilo sodišče prve stopnje. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede obdolženčevih dohodkov neresnične in v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Že na zaslišanju dne 9. 11. 2017 (l. št. 54), je obdolženi povedal, da prejema 800,00 EUR pokojnine, enako tudi na glavni obravnavi 30. 5. 2019 (l. št. 110), kar je prvo sodišče preverilo pri F. ter ugotovilo, da je obdolženi od 30. 4. 2018 do 31. 1. 2019 prejemal mesečno po 868,47 EUR pokojnine, 28. 2. 2019 pokojnino v višini 915,35 EUR in 29. 3. 2019 v višini 891,91 EUR (priloga C 2). Zato ob izkazanih obdolženčevih prihodkih sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da bo obdolženi, ne da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, zmogel povrniti oziroma plačati stroške tega kazenskega postopka, ki so mu bili naloženi v izpodbijani sodbi. Če pa se bodo pri obdolžencu morebiti izkazale spremenjene okoliščine, v smislu četrtega odstavka 95. člena ZKP, bo še vedno lahko uveljavljal oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, ali pa predlagal plačilo v obrokih.

27. Iz vseh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je sodišče druge stopnje naložilo v plačilo sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, katero bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti te sodbe. V zvezi s premoženjskimi razmerami obdolženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da bo obdolženec sodno takso zmogel plačati, ne da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje.