Jedro

Prva toženka je kljub prvotni odločitvi (sprejeti v mesecu aprilu 2009), da zapre knjigoveznico, z obravnavano dejavnostjo nadaljevala in je tožnica svoje delo tudi še naprej opravljala. Ker prva toženka svoje odločitve, sprejete v mesecu aprilu 2009, ni realizirala, poslovni razlog za podajo v tem sporu izpodbijane odpovedi v tistem času torej še ni mogel nastati, posledično pa tudi ni mogel začeti teči objektivni rok za podajo odpovedi, ki je vezan na nastanek utemeljenega razloga za odpoved.

Za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni tudi drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto oziroma ki predstavljajo organiziran skupek virov (npr. prevzem zaposlenih, vodstvenega kadra, način in organizacija dela itd.).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke tožnice zoper prvo toženko, in sicer zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je prva toženka podala 24. 11. 2009, nezakonita, ter posledično tudi ugotovitveni zahtevek, da ji delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo in še traja, reintegracijski zahtevek ter reparacijske zahtevke, vključno z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1./1., 2., 3, 4. in 5. točka). Nadalje je zavrnilo tudi podredne tožbene zahtevke tožnice, in sicer zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je prva toženka podala 24. 11. 2009, nezakonita, ugotovitveni zahtevek, da je od 9. 1. 2010 dalje na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v delovnem razmerju pri drugi toženki, in reparacijske zahtevke, ki jih tožnica nerazdelno uveljavlja od obeh toženk, vključno z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2./1., 2., 3., 4. in 5. točka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z odločitvijo o primarnih tožbenih zahtevkih navaja, da gre pri izpodbijani odpovedi za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga (prva odpoved je bila podana že 28. 4. 2009) ter da je ta podana prepozno (glede na to, da je do odločitev prve toženke, da zapre knjigoveznico prišlo že v mesecu aprilu 2009). Ob prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica uveljavljala sodno varstvo, prva toženka je tožbene zahtevke pripoznala, tožnica pa je bila po sodbi na podlagi pripoznave reintegrirana k prvi toženki. Pri ponovni, izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prva toženka le nekoliko razširila njeno obrazložitev, dejansko pa je bil razlog zanjo enak kot pri prvi odpovedi. V zvezi s temi navedbami tožnica opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodba VIII Ips 424/2008), sodiščema druge in prve stopnje pa očita, da v sodbah nista obrazložili razlogov o teh odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi navedene kršitve pravilnosti uporabe materialnega prava v obeh sodbah glede pravočasnosti izpodbijane odpovedi sploh ni mogoče preizkusiti. Za svoje navedbe, da gre za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega razloga, ki je nastal že v mesecu aprilu 2009, je tožnica kot dokaz predlagala vpogled v sodni spis prvostopenjskega sodišča I Pd 770/2009, sodišče pa je ta dokaz neutemeljeno in nesubstancirano zavrnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi revizijsko sodišče štelo, da je bil ta dokaz izveden (to namreč izhaja iz dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pa je, ker dokaz ni bil izveden pravilno in ker so si razlogi sodbe sodišča prve stopnje v medsebojnem nasprotju, prav tako podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo je, s tem ko je sprejelo razlogovanje prvostopenjskega sodišča, ponovilo tudi sodišče druge stopnje. Tožnica nadalje graja razloge obeh nižjih sodišč, ki po eni strani ugotavljata, da obe podani odpovedi nista identični, ker ob podaji prve odpovedi poslovni razlog ukinitve knjigoveznice ni obstajal, saj se je ta dejavnost evidentno opravljala še po reintegraciji tožnice, po drugi strani pa zagovarjata stališče, da je poslovni razlog ukinitve knjigoveznice obstajal že ob (tik pred tem) podani drugi, izpodbijani odpovedi, saj od delodajalca ne gre zahtevati, da bi moral čakati na dejansko prenehanje dejavnosti (če že vnaprej ve, da bo ta z določenim dnem ukinjena). V drugem sklopu revizijskih navedb, ki se nanašajo na odločitev o podrednih tožbenih zahtevkih, tožnica graja naziranje obeh nižjih sodišč, da druga toženka ni prevzela dejavnosti knjigoveštva od prve toženke, ker je to dejavnost že prej izvajala sama. Takšno stališče po mnenju tožnice ni v skladu niti z zakonodajo niti s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Ugotovitev sodišča, da je druga toženka od prve toženke kupila le določeno premoženje in da z navedenim ni povečala svoje proizvodnje, je brez opore v izvedenih dokazih in ne drži. V zvezi s stroji je že morda druga toženka po nakupu linije mehke vezave s strani prve toženke svojo staro linijo dala v razrez, vendar pa je druga toženka zamenjala linijo zato, ker stara ni omogočala dovolj velike proizvodnje, ki pa jo je druga toženka morala zagotoviti, ker je svoje delo k njej prenesla prva toženka. Ta je na drugo toženko prenesla vse poslovne partnerje oziroma naročnike, kar je v predmetni zadevi bistvenega pomena. Teh odločilnih dejstev, ki predstavljajo bistvene elemente prevzema podjetja, toženki nista zanikali, zato se štejejo za dokazana. Dejavnost druge toženke pred samim prenosom ni vključevala vezave vrste revij, ki so se nesporno pred tem vezale pri prvi toženki, po odpovedi tožnici pa še nadalje izhajajo. Tožnica je v postopku predlagala, da toženki s predložitvijo pogodb, sklenjenih z izdajatelji, dokažeta, katera od njiju in od kdaj veže posamezne revije in kataloge. Iz teh pogodb bi bil tudi razviden način in obseg prenosa dejavnosti (vključno s poslovnimi partnerji). Toženki večine teh pogodb nista želeli predložiti, kar bi moralo sodišče ovrednotiti glede na določbo 227. člena ZPP. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje prič (zakonitih zastopnikov izdajateljev), sodišče pa teh dokazov ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišči bi morali ugotoviti, ali je med prvo in drugo toženko prišlo do prenosa naročnikov, strank, poslovnih partnerjev, vendar se s tem kriterijem prenosa dejavnosti sodišči sploh nista ukvarjali. Tožnica vlaga revizijo tudi glede odločitve o zavrnitvi primarnega in podrednega odškodninskega zahtevka zaradi trpinčenja na delovnem mestu (mobbing), vendar revizijsko sodišče zaradi narave odločitve teh revizijskih navedb ne povzema.

4. Toženki v odgovoru na revizijo prerekata revizijske navedbe in predlagata zavrnitev revizije.

5. Revizija v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR, ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. V skladu z določbami prvega odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija dovoljena po določbah ZPP.

7. Novela ZPP-D je začela veljati 1. 10. 2008. Po prehodnih določbah 130. člena novele se spremenjena ureditev revizije uporablja v tistih zadevah, v katerih se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi novele. V obravnavani zadevi to pomeni za revizijo tožene stranke uporabo spremenjenih določb, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 10. 11. 2010. Po spremenjeni ureditvi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek istega člena).

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija tožnice v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu (mobbing), ni bila dopuščena in da je tožnica vložila revizijo in ne predloga za dopustitev revizije, kar jasno izhaja tako iz same vsebine njene vloge kot iz njene oznake. Ker gre za samostojna denarna zahtevka, ki ne dosegata meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR, zaradi nedoseganja revizijskega praga kot nedovoljeno zavrglo (377. člena ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

9. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno določbo ni mogoče upoštevati vseh tistih revizijskih navedb, iz katerih izhaja le, da se tožnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 10. V obravnavani zadevi gre prvenstveno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero velja, da jo mora delodajalec podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). Gre za zakonsko določen objektivni rok, ki je vezan na nastanek utemeljenega (v obravnavanem primeru poslovnega) razloga in je prekluzivne narave, kar pomeni, da z iztekom roka pravica podati odpoved preneha.

11. Revizijske navedbe, da naj bi razlog, ki je bil podlaga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, nastal že v mesecu aprilu 2009, nasprotujejo dejanski podlagi sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano, zato jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. V zvezi z vprašanjem nastanka utemeljenega odpovednega razloga sta v obravnavani zadevi namreč ključni dve dejanski ugotovitvi, ki za tožnico v tem postopku nista bili sporni, in sicer da je prva toženka kljub prvotni odločitvi (sprejeti v mesecu aprilu 2009), da zapre knjigoveznico, z obravnavano dejavnostjo vendarle nadaljevala in da je tožnica svoje delo tudi še naprej opravljala. Pri tem ni pomembno, kaj je bil razlog za to, da je prva toženka tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga prvič sicer res odpovedala že 28. 4. 2009, nato pa v sodnem postopku glede nezakonitosti te odpovedi tožbene zahtevke tožnice pripoznala in je bila ta po sodbi na podlagi pripoznave reintegrirana k prvi toženki. Odločilno je namreč le to, da prva toženka svoje odločitve, sprejete v mesecu aprilu 2009, ni realizirala. Glede na navedeno poslovni razlog za podajo v tem sporu izpodbijane odpovedi v tistem času torej še ni mogel nastati, posledično pa tudi ni mogel začeti teči objektivni rok za podajo odpovedi, ki je vezan na nastanek utemeljenega razloga za odpoved, kar vse je bilo tožnici že pojasnjeno v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje.

12. Glede na navedeno so brezpredmetne vse revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v zvezi z (ne)izvedbo dokaza z vpogledom v sodni spis prvostopenjskega sodišča I Pd 770/2009 (revidentka zatrjuje kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ). Vsebina odpovedi z dne 28. 4. 2009 je namreč glede na to, da je tožnica svoje delo kljub tej odpovedi tudi še naprej opravljala in tako poslovni razlog takrat ni mogel nastati, za odločitev v predmetni zadevi povsem nepomembna. Gre za dokaz oziroma dokazni predlog, ki se ne nanaša na odločilno dejstvo v zadevi, z opustitvijo izvedbe takega dokaza pa stranki ne more biti odvzeta možnost dokazovanja.

13. Revidentka se v zvezi z vprašanjem pravočasnosti podaje izpodbijane odpovedi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v zadevi VIII Ips 424/2008 z dne 7. 9. 2010, saj je dejanska podlaga citirane zadeve v primerjavi z obravnavano v bistvenem drugačna. V citirani zadevi je šlo namreč za to, da pri delodajalcu delovno mesto, za katero je imela delavka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vse od reorganizacije dalje ni več obstajalo in je bilo delo delavke vse od takrat dalje za delodajalca nepotrebno. V predmetni zadevi pa prva toženka svoje odločitve o ukinitvi knjigoveznice, sprejete v mesecu aprilu 2009, kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni realizirala in je tožnica, ki je bila k prvi toženki reintegrirana po sodbi na podlagi pripoznave, svoje delo še naprej opravljala.

14. Za presojo utemeljenosti podrednih tožbenih zahtevkov, seveda v delu, v katerem je revizija dovoljena, pa je ključnega pomena vprašanje, ali je med prvo in drugo toženko prišlo do prenosa dejavnosti. V tem primeru bi prišlo do spremembe delodajalca in bi pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, prešle na delodajalca prevzemnika (prvi odstavek 73. člena ZDR).

15. Ker ZDR ne določa natančno, kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, je treba pri razlagi 73. člena ZDR uporabiti Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva) ter sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo entiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

16. Iz številnih odločitev SEU izhaja, da je treba odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, iskati v značilnih dejstvih prenosa in na podlagi teh dejstev presoditi, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-392/92 – C. Schmidt). Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C-24/85 - Spijkers).

17. V skladu s sodno prakso SEU je sodišče prve stopnje ugotavljalo okoliščine v zvezi z zatrjevanim prenosom dejavnosti med prvo in drugo toženko. Iz ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da se je prva toženka pred podajo izpodbijane odpovedi ukvarjala z dejavnostjo knjigoveštva, druga toženka pa s knjigoveško dejavnostjo, dejavnostjo tiska in embalažno dejavnostjo. Druga toženka je imela že pred obravnavano odpovedjo lastne stroje za opravljanje dejavnosti tiska in knjigoveštva in tudi zaposlene delavce, ki so navedeni dejavnosti opravljali. Druga toženka je od prve toženke, ki se je ob ukinitvi dejavnosti knjigoveštva odločila, da proda svoje stroje (z javno objavo v medijih), kupila nekaj strojev, s katerimi je zamenjala zgolj tiste stroje, ki zaradi dotrajanosti niso bili več uporabni, sicer pa sredstva ukinjene knjigoveznice prve toženke, vključno z opremo, niso bila prenesena na drugo toženko. Enako velja za delavce. Obseg knjigoveške dejavnosti pri drugi toženki se od novembra 2009 ni povečal, ampak se je celo zmanjšal. Tudi po presoji revizijskega sodišča že navedene ugotovitve omogočajo zaključek, da se entiteta ukinjene knjigoveznice ni ohranila v nobeni obliki ter da prva toženka knjigoveške dejavnosti ni prenesla na drugo toženko v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR (pravni prenos podjetja ali dela podjetja, izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve). Zato se z nadaljnjimi kriteriji (tožnica v reviziji zatrjuje, da je med prvo in drugo toženko prišlo do prenosa naročnikov, strank, poslovnih partnerjev) sodišči druge in prve stopnje nista bili dolžni ukvarjati.

18. Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je prva toženka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. V zadevi Liikenne (C-172/99) je na primer SEU odločilo, da ne gre za prenos, če med dvema podjetjema ni prišlo do prenosa znatnega dela materialnih sredstev (storitev mestnega prevoza je mestni svet prenesel na drugega izvajalca, ki od prejšnjega ni prevzel niti vozil niti nobenega drugega premoženja). Podobna je bila odločitev v zadevah Allen (C-234/98) in Hidalgo in Ziemann (združena zadeva C-173/96 in C-247/96). SEU je presodilo, da za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni tudi drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto oziroma ki predstavljajo organiziran skupek virov (npr. prevzem zaposlenih, vodstvenega kadra, način in organizacija dela itd.).

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče v delu, v katerem je dovoljena, na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.