Jedro

Upnik mora poleg verjetno izkazane terjatve hkrati izkazati nevarnost, da dolžnik svoje premoženje odtujuje, skriva ali z njim kako drugače razpolaga na način, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se X banki d.d., Poslovalnici B., L. prepovedalo, da bi dolžnici izplačala denarna sredstva, vezana po večih pogodbah, do višine 6.000.000,00 SIT. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je upnik terjatev sicer verjetno izkazal, ni pa kot verjetno izkazal, da bi dolžnica z izdano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil upnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi. V obrazložitvi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni verjetno izkazal nastanka neznatne škode za dolžnico, napačen in ne izhaja iz listinskih dokazov in navedb upnika. Iz predloženih listin - pogodb o vezavi sredstev tolarskega depozita izhaja, da je dolžnica tolarska sredstva, ki so skupno premoženje obeh strank tega postopka, vezala pri dolžnikovemu dolžniku za različno obdobje. Upnik je v predlogu navedel, da dolžnica namerava sredstva odsvojiti. Kot je upniku znano, je dolžnica za to pooblastila svojega sina. Navedena dejstva dokazujejo nastanek neznatne škode za dolžnico. Odsvojitev sredstev po logični pravni razlagi pomeni zmanjšanje premoženja, konkretno torej zmanjšanje skupnega premoženja obeh strank tega postopka.

Dolžnica denar namerava podariti enemu od svojih otrok brez upnikove privolitve oziroma soglasja. Preprečitev takega ravnanja dolžnice z izdano začasno odredbo pa nikakor ne more biti v škodo dolžnice, saj so sredstva v hrambi pri dolžnikovem dolžniku, kjer se z obrestovanjem še povečujejo. Pomeni, da dolžnica z izdano začasno odredbo pridobi kvečjemu korist. Nasprotno pa pomeni odsvojitev navedenih sredstev za upnika nepopravljivo škodo, saj dolžnica ne more s svojim premoženjem nadomestiti odsvojenih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter nanj tudi napačno uporabilo določilo 3. odstavka 270. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Prvi pogoj je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Za ta pogoj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je upnik izkazal kot verjetnega. Hkrati pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, da upnik verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe ta predlog utemeljil le z enim stavkom, ki se glasi: "Ker se stranki ne moreta sporazumeti o skupni uporabi navedenih sredstev, dolžnica jih namreč namerava odsvojiti, upnik zaradi zavarovanja svojega deleža na skupnem premoženju predlaga izdajo začasne odredbe, s katero dolžnica ne bo utrpela nobene škode." Gre torej le za trditev brez ponudbe kakršnegakoli dokaza. Upnik v predlogu ni niti zatrjeval, kaj šele kot verjetno izkazal, da bi dolžnica sredstva, naložena pri banki, odtujevala, skrivala ali z njimi kako drugače razpolagala. Postavil je le golo trditev, da namerava ta sredstva odtujiti, kar pa seveda še zdaleč ne zadostuje za to, da bi se lahko štelo, da je takšno ravnanje dolžnice upnik izkazal kot verjetno (2. odstavek 270. člena ZIZ). Isto pa velja tudi za navedbo upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, da dolžnica z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode. Prav nič takega ni navedel upnik v predlogu, kar bi kazalo na to, oziroma izkazalo kot verjetno njegovo trditev, da dolžnica ne bi utrpela nobene škode. Ljudje imamo denarna sredstva za to, da z njimi razpolagamo, lahko z njimi kaj kupimo, lahko jih podarimo ali kam naložimo in podobno. V kolikor dolžnica s sredstvi nebi mogla razpolagati, bi s tem seveda utrpela določeno škodo. Tudi pritožbena izvajanja tega ne morejo spremeniti, češ da bi bilo dolžnici kvečjemu v njeno korist, če bi na v banki naložena sredstva dobivala obresti. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, na katerem temelji izpodbijani sklep, da upnik ni izkazal za verjetno, da bi dolžnica s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, povsem pravilen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 270. člena ZIZ. V pritožbi zatrjevana pritožbena razloga torej nista podana, sodišče prve stopnje pa pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, ker se je prepričalo, da je povsem pravilen in zakonit. Upnik je v pritožbi zahteval tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega, glede na načelo uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), nima pravice, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi upnikovega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.