Jedro

Ker prvotožena in drugotožena stranka tožeči stranki škode nista povzročili skupaj, temveč sta delovali neodvisno druga od druge, njun delež oz. (prispevek k) pri povzročeni škodi pa je bilo mogoče ugotoviti, je sodišče pravilno kot pravno podlago uporabilo 3. odstavek 186. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.402,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 917,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. in 2. točka izreka) ter drugotoženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.052,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 360,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. in 4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. točka izreka).

Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožeča stranka in drugotožena stranka. Tožeča stranka izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu ter v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu z določbo 4. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in v skladu z določbo 1. odstavka 186. člena OZ, odločiti, da je odgovornost toženih strank do tožeče stranke solidarna, ne glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka v času škodnega dogodka lastnica motornega vozila ter dejstvo, da odgovornost drugotožene stranke ne izhaja iz imetništva nevarnega sredstva, temveč iz naslova splošne civilne odgovornosti podjetja S. zaradi ravnanja njenih delavcev pri prevozu delovnega stroja. Po določbi 3. odstavka 186. člena OZ bi moralo sodišče ugotavljati deleže vsakega od povzročiteljev pri povzročeni škodi in ne njune medsebojne odgovornosti za povzročitev škode. Zaradi zgoraj navedene napačne uporabe materialnega prava pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper sodbo v obsodilnem delu ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so na podlagi 3. člena 6. odstavka Splošnih pogojev 0-94 iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škode, ki jo povzročijo samovozni delovni stroji. Glede na to, da se je vozilo tožeče stranke zaletelo v samovozni delovni stroj in torej škoda izhaja iz lastnosti stroja in je z njim v vzročni zvezi, ni podano zavarovalno kritje in s tem tudi ne pasivna legitimacija drugotožene stranke. Ker vozilo ni uporabljalo rumene utripajoče luči, je škoda nastala neposredno v zvezi z lastnostmi stroja, ki niso bile podane. Škoda torej vsaj delno izvira iz samega stroja, kjer pa kritja ni. Tožena stranka tudi ne sprejema ugotovitve sodišča glede neuporabe rumene luči. Predmetna kršitev pa tudi ni v vzročni zvezi s samo nezgodo, ker neuporaba luči na nastanek nezgode ni vplivala. Delavci zavarovanca tožene stranke so poskrbeli za ustrezno spremstvo. Ni namreč predpisa, ki bi določal, na kakšni razdalji je takšen prevoz potrebno spremljati in so tako izvedenčeve ocene, da je bila ta razdalja premajhna, arbitrarne in neupoštevne.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba tega pritožbenega razloga ne konkretizira. Zato sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

O pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za določitev solidarne odgovornosti prvo in drugo tožene stranke. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 4. odstavka 154. člena OZ, kjer je urejena odgovornost dveh ali več imetnikov motornih vozil v razmerju do tretjega (to je osebe, ki ni imetnik motornega vozila). V konkretnem primeru tožnik nima položaja tretjega, saj kot imetnik motornega vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, toži tako prvo kot tudi drugo toženo stranko iz naslova krivdne odgovornosti, ker sta s svojim protipravnim ravnanjem obe prispevali k nastanku škode. Po splošnih pravilih odškodninskega prava vsakdo odgovarja le za svoje ravnanje. Vprašanje krivdne odgovornosti več oseb za isto škodo ureja 3. odstavek 186. člena OZ in predvideva solidarno odgovornost povzročiteljev, ki so delali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Uporaba argumenta a contrario pripelje do zaključka, da v primeru, ko je mogoče ugotoviti delež tistih, ki so škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, le ti ne odgovarjajo solidarno (primerjaj II Ips 161/2008). Ker prvotožena in drugotožena stranka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeči stranki škode nista povzročili skupaj, temveč sta delovali neodvisno druga od druge, njun delež oz. (prispevek k ) pri povzročeni škodi pa je bilo mogoče ugotoviti, je sodišče pravilno kot pravno podlago uporabilo 3. odstavek 186. člena OZ.

Tožeča stranka pa tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče v stroškovni odločitvi ne najde kršitev, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo uspeh pravdnih strank tako po temelju kot tudi po višini.

O pritožbi drugotožene stranke Iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti drugotožene stranke (O-94) izhaja, da ta jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja v zavarovalni listini (1. odstavek 1. člena Splošnih pogojev). Po 6. odstavku 3. člena Splošnih pogojev so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst, kakor tudi kopenska motorna vozila, prikolice in samovozni delovni stroji. V konkretnem primeru škoda ni nastala zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja, temveč zaradi ravnanja oziroma opustitev delavcev, ki so delovni stroj spremljali. Zavarovalna pogodba pa nesporno pokriva škodo, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja delavcev zavarovancev (njihovo t.i. civilno odškodninsko odgovornost). Sodišče je ugotovilo naslednja protipravna ravnanja zavarovancev tožene stranke, zaradi katerih je prišlo do povzročitve škode: - vozila niso označili z rumeno utripajočo lučjo (kršitev določila 3. odstavka 115. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP,); - delavci niso nosili rumenih brezrokavnikov z odsevnimi trakovi (kršitev 11. člena ZVCP); - in ceste niso označili z oznako za ročno urejanje prometa (kršitev določbe 102. člena ZVCP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (fotografije v spisu Sodnika za prekrške, izvedeniškega mnenja ter izpovedi priče M.S. ter priče D.B.) pravilno ugotovilo, da delovni stroj ni uporabljal rumene utripajoče ali vrteče se luči. Da delovni stroj ni uporabljal rumene utripajoče ali vrteče se luči, pa je razvidno tudi iz predloga za uvedbo postopka o prekršku (4. stran). Iz izpovedi izvedenca B. K. izhaja, da rumena luč na delovnem stroju daje močno svetlobo. Izkazana možnost izvedenca, da se v primeru nizkega sonca in umazanega vetrobranskega stekla rumene luči ne bi opazilo, pa ne zadostuje za ugotovitev, ki jo zasleduje pritožba, da neuporaba luči ni v vzročni zvezi z nezgodo. Že izvedenčeva navedba, da rumena luč daje močno svetlobo, zadostuje za izkaz vzročne zveze. Dokazni standard najvišje stopnje verjetnosti pri dokazovanju vzročne zveze v konkretnem primeru ni potreben (primerjaj Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 731 do 733). Obširne pritožbene navedbe glede nepravilno ugotovljene razdalje, ki bi morala biti med delovnim strojem in delavcem, ki je hodil za strojem, pa so v konkretnem primeru nerelevantne, saj sodišče v zvezi s tem zavarovancu drugotožene stranke ni očitalo nobene kršitve predpisa.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

ZPP v 1. odstavku 165. člena določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka ter drugotožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.