Jedro

Nepričvrščene stopnice brez nameščenih držal niso bile varne in tudi hoja po njih ni bila varna, in je take okoliščine povzročila prav opustitev zavarovanca toženke, ki svojega obiskovalca (tožnika) ni opozoril na opisano nedokončanost in s tem bistveno pomanjkljivost stopnic, zato je s takim ravnanjem zavarovanec toženke kršil splošno prepoved povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanj OZ), za kar v skladu s 131. členom OZ odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Ker bi lahko tožnik za celotni postopek pooblastil odvetnika, mu ni mogoče odrekati pravice, da svojega pooblaščenca pooblasti za prenos pooblastila na odvetnika le za določen del postopka, v katerem so tožniku posledično nastali odvetniški stroški.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da njen izrek odslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 14.381,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2012 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 877,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 65,55 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati znesek 12.979,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je sodišče prve stopnje naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 905,55 EUR v roku 15 dni od vročitve prvostopne sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v svoji laični pritožbi zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (sporna vrednost 6.000,00 EUR) in odločitev o pravdnih stroških navaja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine pritožbene graje izhaja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj pritožnik izpostavlja prenizko odmero odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode. Tako se glede na pretrpljene in pričakovane bodoče telesne bolečine ter prestane nevšečnosti pritožnik zavzema za prisojo celotne iz tega naslova zahtevane odškodnine (8.000,00 EUR). Tudi glede na obseg ugotovljenega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti ter posledične zmerne duševne bolečine naj bi bil po prepričanju pritožbe upravičen do celotne odškodnine, ki jo je iz tega naslova zahteval (10.000,00 EUR). Pritožnik nadalje graja nepravilnost odločitve o stroških postopka, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo posameznih faz postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka prvostopno sodbo (njen obsodilni del) izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V okviru zadnjega pritožbenega razloga navaja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno presojalo temelj tožbenega zahtevka in s tem odgovornost zavarovanca toženke. Prvostopno sodišče naj bi presojalo le tiste okoliščine, ki so govorile v prid podanemu temelju, čeprav po prepričanju toženke v konkretnem primeru ne gre za nevarne stopnice, kljub temu, da na njih ni bilo protizdrsnih trakov oz. stopnice niso bile pritrjene. Po mnenju toženke je vzrok škodnega dogodka dejstvo, da tožnik pri hoji po stopnicah ni bil zadosti pazljiv. Izpostavlja, da se izjave tožnika in priče razlikujejo glede okoliščine nastanka škodnega dogodka, tudi glede tega, kaj je imel tožnik obuto v trenutku njegovega nastanka. Po prepričanju toženke je bil tožnik seznanjen s stanjem stopnic, kar bi lahko ugotovil tudi kot del svoje „poklicne profesije“. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženka nadalje izpostavlja, da je odškodnina odmerjena previsoko in povsem v neskladju s poškodbami, ki jih je utrpel tožnik. Glede na čas zdravljenja, obdobje trajanja telesnih bolečin različne intenzitete ter prestane nevšečnosti naj bi prvostopno sodišče tožniku odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo previsoko, saj bi iz tega naslova tožniku lahko prisodilo največ 3.000,00 EUR. Bistveno previsoko naj bi bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, za kar bi tožniku pripadalo največ 4.000,00 EUR. Prvostopno sodišče pri odmerjanju višine odškodnine tudi ni upoštevalo nesporno dogovorjene odbitne franšize v višini 10% od odškodnine oz. minimalno 25,00 EUR, ki bi jo moralo od prisojenega zneska odškodnine odšteti. Napačno naj bi bili odmerjeni tudi pravdni stroški, v okviru katerih je sodišče neupravičeno priznalo odvetniške stroške, čeprav tožnik za pooblaščenca ni imel odvetnika. Toženka predlaga razveljavitev oz. spremembo izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke je vložil le tožnik. Navaja, da je prvostopno sodišče temelj tožbenega zahtevka ugotovilo pravilno, glede višine prisojene odškodnine pa se sklicuje na svojo pritožbo. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi toženke le pavšalno izpostavljenih bistvenih kršitev procesnih določb. Za odločitev pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno. Utemeljena pa so pritožbena izvajanja, da je prvostopno sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odškodnino po posameznih postavkah odmerilo nekoliko prenizko, isti pritožbeni razlog pa je prvostopno sodišče zagrešilo tudi s tem, ko pri višini odškodnine, ki jo je toženki naložilo v plačilo, ni upoštevalo nesporno dogovorjene odbitne franšize. Določene nepravilnosti je nadalje zaslediti pri prvostopni odmeri pravdnih stroškov, kar bo vse podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke, pri kateri je imel imetnik stanovanja v okviru zavarovanja nepremičnin sklenjeno polico zavarovanja stanovanjske odgovornosti (in s tem zavarovano tudi odgovornost za škode, ki jih povzroči tretjim osebam kot imetnik stanovanja), terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici padca po stopnicah. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da so bile stopnice nepričvrščene in brez nameščenih držal, česar tožnik ni vedel, saj ga na to zavarovanec toženke ni opozoril. Prvostopno sodišče je na taki dejanski podlagi pravilno zaključilo, da toženka tožniku odgovarja za škodo, ki jo je utrpel, ko se mu je ob spuščanju po stopnicah stopnica dvignila, zaradi česar je padel in si poškodoval desni komolec. Sodišče je odgovornost toženke utemeljilo tako na podlagi objektivne odgovornosti kakor tudi na podlagi krivdne odgovornosti, pri čemer sodišče druge stopnje dodaja, da že ena oblika odgovornosti za odškodninsko obveznost toženke povsem zadošča. Čeprav je pritrditi smiselnemu prvostopnemu stališču, da v konkretnem primeru nepričvrščene stopnice brez nameščenih držal niso bile varne in tudi hoja po njih ni bila varna, je po presoji sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje take okoliščine povzročila prav opustitev zavarovanca toženke, ki svojega obiskovalca (tožnika) ni opozoril na opisano nedokončanost in s tem bistveno pomanjkljivost stopnic preden ga je (samega!) napotil na njihovo uporabo. Pravilno je prvostopno stališče, da je s takim ravnanjem - malomarno opustitvijo skrbi za varnost svojega obiskovalca - zavarovanec toženke kršil splošno prepoved povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanj OZ), za kar v skladu s 131. členom OZ odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.(1) Toženka v obravnavani zadevi ni uspela dokazati, da bi tožnikova škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca.

9. Glede na obrazloženo je neutemeljena toženkina pritožbena graja nepravilnosti prvostopne odločitve v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. Načeloma sicer ni mogoče oporekati pritožbenemu stališču, da v konkretnem primeru ne gre za stopnice, ki bi bile same po sebi nevarne (torej nevarna stvar), kar pa glede na zgoraj pojasnjeno krivdno odgovornost toženke zaradi že opisanih opustitev, ki jo je prvostopno sodišče dovolj natančno obrazložilo (12. točka obrazložitve prvostopne sodbe) na pravilnost prvostopne odločitve nima nobenega vpliva. V pritožbi ponovljenih zatrjevanj, da naj bi bil vzrok škodnega dogodka v tožnikovi nezadostni pazljivosti pri hoji, toženka v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati, sicer pa niti ni pojasnila, v čem naj bi se tožnikova opustitev skrbi za lastno varnost sploh izražala. Toženkina predvidevanja, da naj bi bil tožnik s stanjem stopnic seznanjen, so ostala zgolj na ravni njenih zatrjevanj, saj sta tako tožnik kot zavarovanec toženke izrecno izpovedala nasprotno. Tudi v pritožbi izpostavljena dokazno nepodprta domnevanja, da bi moral tožnik stanje stopnic poznati kot del svoje „poklicne profesije“ (ker je po poklicu mizar - parketar), za drugačen zaključek od sprejetega ne zadoščajo. Pravno pomembne okoliščine nastanka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedbe tožnika in zavarovanca toženke dovolj natančno raziskalo, v nasprotju s podatki v spisu pa so pritožbene trditve, da naj bi ostale nerazčiščene nasprotujoče si okoliščine glede obutve tožnika v času škodnega dogodka. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obut v hišne copate, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pravno relevantno, saj do tožnikovega padca ni prišlo v posledici njegovega zdrsa po stopnicah, temveč zaradi tega, ker se mu je dvignila stopnica sama, ki ni bila pričvrščena.

10. Delno utemeljena pa je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel takrat 31-letni tožnik v posledici škodnega dogodka in v njem pretrpljenega večkomadnega zloma glavice desne koželjnice. Za pretrpljene in pričakovane bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje od zahtevanih 8.000,00 EUR prisodilo 5.000,00 EUR, kar tožnik graja kot prenizko odškodnino, medtem ko bi tožniku po prepričanju toženke iz tega naslova pripadalo le 3.000,00 EUR odškodnine. Glede na sicer pritožbeno nesporen obseg nepremoženjske škode iz tega naslova (hude telesne bolečine 2 dni, srednje hude telesne bolečine občasno 3 tedne, pogoste lahke telesne bolečine 3 mesece in občasne 5 mesecev, še vedno prisotne pretežno lahke telesne bolečine, ki se pričakujejo tudi v bodoče, številne nevšečnosti med zdravljenjem: namestitev mavčeve longete, 2 operaciji v splošni anesteziji in posledična hospitalizacija skupaj 11 dni, 50 fizikalnih terapij, 7 mesecev bolniškega staleža, rentgensko slikanje in CT preiskave desnega komolca,... - obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 16 do 18) je tožnik iz tega naslova po presoji sodišča druge stopnje upravičen do denarne odškodnine v višini 6.500,00 EUR. Šele navedeni znesek v skladu s 179. členom OZ predstavlja pravično denarno satisfakcijo za iz tega naslova pretrpljeno nepremoženjsko škodo, upoštevaje tako načelo individualizacije odškodnine glede konkretnega oškodovanca kakor tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in s tem v zvezi ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih.(2) Navedeno je narekovalo delno ugoditev pritožbi tožnika in spremembo izpodbijane prvostopne sodbe v opisani smeri.

11 Nekoliko prenizko je prvostopno sodišče tožniku odmerilo denarno odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko mu je od zahtevanih 10.000,00 EUR prisodilo 7.000,00 EUR. Neutemeljena je toženkina pritožbena graja, da naj bi bila iz tega naslova odmerjena odškodnina previsoka. V pritožbah ni bil grajan obseg ugotovljenega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Tožnik ima tako funkcionalne trajne okvare zaradi posttravmatske artroze, ki se kažejo z omejeno gibljivostjo desnega komolca in prisotnostjo kroničnega bolečinskega sindroma; okvare so takšne narave, da ne dopuščajo ekstremnih fizičnih naporov, tožnik je omejen tudi pri opravljanju dela v svojem poklicu mizar-parketar, ko mora med delom večkrat počivati in komolec razgibavati, s tem se zmanjša njegova storilnost in mora vložiti pomembno več truda za doseganje rezultatov dela; zmanjšana je njegova možnost predhodnega rekreativnega športnega udejstvovanja v košarki in odbojki (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21.) Upoštevaje vse navedeno in posledične občasne zmerne duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi opisanih življenjskih omejitev s tem v zvezi trpi, je po presoji sodišča druge stopnje utemeljena tožnikova pritožbena graja, da je iz tega naslova upravičen do prisoje nekoliko višje denarne odškodnine. Le-ta ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ) in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih(3) znaša 8.500,00 EUR, kar je bilo potrebno upoštevati ob spremembi izpodbijane prvostopne sodbe.

12. V zvezi z na prvi stopnji prisojeno odškodnino za strah, ki ga je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel (kratkotrajen in zmeren primarni strah, sekundarni strah v intenzivni obliki 2 dni in v zmerni obliki pogosto 3 mesece), je ob odsotnosti izrecne pritožbene graje zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki je pokazal, da je bila tožniku iz tega naslova s prisojo 600,00 EUR odmerjena pravična denarna odškodnina.

13. Pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo tako glede na vse zgoraj obrazloženo skupaj znaša 15.600,00 EUR, upoštevaje še odškodnino za premoženjsko škodo, ki ni bila predmet pritožbene graje (379,69 EUR - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 31) pa bi tožniku iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadala odškodnina v skupni višini 15.979,69 EUR. Utemeljena je toženkina pritožbena graja, da je potrebno od navedenega zneska odbiti sicer med pravdnima strankama nesporno med toženko in njenim zavarovancem dogovorjeno odbitno franšizo v višini 10% od škode oziroma minimalno 25,00 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 7), ki jo je prvostopno sodišče očitno pomotoma pozabilo upoštevati. Ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) tako znaša pravična denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka, upoštevaje 10% odbitno franšizo 14.381,72 EUR, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v tej smeri. Od prisojenega zneska odškodnine gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti, kot so bile prisojene v postopku na prvi stopnji in niso bile pritožbeno sporne.

14. Opisana sprememba prvostopne sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče stroške postopka odmerjati glede na faze postopka upoštevaje spreminjanje vrednosti spornega predmeta med postopkom. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) glede vrednosti predmeta v prvem odstavku 21. člena napotuje na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), slednji pa v tretjem odstavku 32. člena določa, da v primeru, če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se vzame kot vrednost za plačilo takse (torej tudi odvetniške nagrade) povečana vrednost. Odvetniška nagrada se tako odmerja od povečane vrednosti predmeta postopka, enako posledično velja tudi za ugotavljanje uspeha pravdnih strank - pomemben je končni uspeh glede na končno - povečano vrednost predmeta. Za odmerjanje stroškov postopka po posameznih fazah postopka tako ni zakonske podlage. Po zgoraj opisani spremembi izpodbijane sodbe na drugi stopnji znaša končni uspeh tožnika 72 %, toženke pa 28 %.

15. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o stroških postopka izhajalo iz na prvi stopnji priznanih pravdnih stroškov. Čeprav tožnik za pooblaščenca ni imel odvetnika, je svojega pooblaščenca izrecno pooblastil, da lahko za zastopanje na naroku dne 16. 12. 2013 pooblasti določeno odvetniško pisarno (priloga A45), čemur je njegov pooblaščenec sledil. Ker bi lahko tožnik za celotni postopek pooblastil odvetnika, mu ni mogoče odrekati pravice, da svojega pooblaščenca pooblasti za prenos pooblastila na odvetnika le za določen del postopka, v katerem so tožniku posledično nastali odvetniški stroški. Prvostopno sodišče je zato tožniku utemeljeno priznalo odvetniške stroške v obliki nagrade za postopek, le-da bi jih moralo glede na to, da na odvetnika sicer ni bilo preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, v skladu s 5. poglavjem, Tar. št. 3500 priznati le v višini polovice nagrade za postopek, ki bi jo sicer dobil za zastopanje stranke v celotnem postopku, torej le 272,35 EUR. Posledično je tožnik upravičen tudi do pavšalnega zneska materialnih stroškov po Tar. št. 6002, katerih nastanka ni potrebno izkazovati. Ob upoštevanju v ostalem na prvi stopnji tožniku pravilno priznanih in v pritožbah negrajanih pravdnih stroškov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 36) znašajo le-ti skupaj 1.226,65 EUR. Glede na 72% uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 883,19 EUR pravdnih stroškov.

16. Toženki pa je upoštevaje njen 28% pravdni uspeh tožnik v tem obsegu dolžan povrniti njene na prvi stopnji odmerjene in v pritožbah negrajane pravdne stroške. Le-ti znašajo 18,88 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 37), toženka je tako upravičena do povrnitve 5,29 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti 877,90 EUR pravdnih stroškov.

17. Čeprav sta se zoper prvostopno sodbo pritožili obe pravdni stranki in je sodišče druge stopnje obema pritožbama delno ugodilo, je sodišče druge stopnje v končni posledici na prvi stopnji prisojeno odškodnino nekoliko zvišalo (za 1.402,03 EUR). V skladu z načelom končnega uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tako do povrnitve dela pritožbenih stroškov upravičen le tožnik, katerega pritožbeni uspeh glede na sporno vrednost v njegovi pritožbi (6.000,00 EUR) znaša 23%. V tem obsegu mu je dolžna toženka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona povrniti njegove utemeljeno priglašene pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo (285,00 EUR), torej 65,55 EUR.

Op.št.(1): Hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. V določenih okoliščinah lahko sicer (nenevarna) stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne - tako odločba Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 z dne 10. 7. 2008. Podobno tudi VSL sklep I Cp 4634/2008 z dne 25. 2. 2009: V določenih okoliščinah lahko sicer nenevarna stvar postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

Op.št.(2): Npr. povzetki negmotnih škod VS002159 z dne 2. 11. 2010, VS001897 z dne 6. 11. 2008. Op.št.(3): Op. 2.