Jedro

Ker obsojenec pritožbe ni napovedal ne ob razglasitvi sodbe in tudi ne kasneje, je sodišče utemeljeno štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal (2. odstavek 368. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po čl. 98 a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 70.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je spoznalo obsojenega F.V. za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 215. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Zoper takšno sodbo je dne 18.11.2002 vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da mu je bila kršena z ustavo zagotovljena pravica do pritožbe (razlog iz 2. odstavka 371. člena ZKP).

V odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj obsojenec ni bil prikrajšan v pravici do pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravico do pritožbe (ne pa tudi do izrednih pravnih sredstev) pri nas ureja že ustava, oziroma uvršča pravico do pravnega sredstva (25. člen) med človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakon o kazenskem postopku pa to tematiko ureja v 23. poglavju, pri čemer je pravica do pritožbe zastavljena razmeroma široko. Praviloma je namreč mogoče izpodbijati vsako sodbo in to v celoti (gre za popoln priziv), pri čemer so formalne zahteve, ki jih mora pri tem izpolniti pritožnik, minimalne, še posebej, če je pritožba vložena v korist obdolženca. Bistveni pogoj, da steče pritožbeni postopek je le, da je izdana odločba, zoper katero je dopustna pritožba ter da so pritožbo vložile osebe, ki imajo pravico do pritožbe glede na svoj procesni položaj ali razmerje do obdolženca (1. in 2. odstavek 367. člena ZKP).

Pritožbeni postopek je torej predpisan oziroma možen del kazenskega postopka, vendar pa ni obvezen. Novela Zakona o kazenskem postopku, ki je začela veljati novembra 1998, je namreč uzakonila institut napovedi pritožbe (1. odstavek 368. člena ZKP), 2. odstavek istega člena pa je uvedel tudi zakonsko domnevo, da se je upravičenec do pritožbe pritožbi odpovedal, če je v zakonskem roku ni napovedal. To se pravi, da je od upravičenca do pritožbe oziroma njegove volje odvisno, ali bo pritožbeni postopek stekel ali ne. Dolžnost sodišča pa je, da po razglasitvi sodbe predsednik senata pouči upravičence o pravici do pritožbe ter dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, opozoriti pa je upravičence potrebno tudi o tem, da se bo štelo, da so se pravici do pritožbe odpovedali, če najkasneje v roku 8 dni od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napovejo. Pouk se vnese v zapisnik o glavni obravnavi (1. odstavek 362. člena ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je zoper obsojenca stekel skrajšani postopek, kjer je bil obsojenec na glavno obravnavo, opravljeno dne 17.10.2002, pravilno vabljen oziroma v skladu z določbo 2. odstavka 439. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 111 - 5492/01 z dne 29.12.2001) že v vabilu opozorjen, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZKP pa ga je sodišče o dolžnosti napovedi pritožbe in posledicah, če tega ne bo storil, opozorilo tudi po razglasitvi sodbe dne 17.10.2002. Ne glede na navedeno, pa obsojenec pritožbe ni napovedal ne ob razglasitvi sodbe in tudi ne kasneje, zaradi česar je sodišče utemeljeno štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal. Nadaljnje obsojenčeve trditve v zahtevi, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo njegovih pisnih navedb ter njegovega zagovora, pa pomenijo le izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo tudi trajanje in zamotanost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.