Jedro

Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Pravilna uporaba 99. člena SPZ terja tudi presojo, ali sporni poseg v okoliščinah konkretnega primera sploh predstavlja oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Med takšne okoliščine spada tudi časovni vidik in ravnanje stranke pred vložitvijo tožbe.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede prenehanja uporabe in prepovedi vznemirjanja z uporabo vkopane vodovodne cevi ter električnega kabla in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Opredelitev sodnega spora in dejstva, relevantna v luči dopuščenega vprašanja

1.Tožnik je uveljavljal tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Zahteval je, da toženka preneha uporabljati njegovi nepremičnini z ID znakom parcela ... 5923/1 in parcela ... 5924/6 ter iz prve odstrani del železne konstrukcije nadstreška, z druge v zračnem prostoru viseči kabel, z obeh pa še vkopano vodovodno cev, ter zemljišče vzpostavi v prvotno stanje. Vodovodno cev je po ugotovitvah nižjih sodišč pred približno štiridesetimi leti vkopala tedanja lastnica nepremičnin, mati pravdnih strank, pri čemer je sodeloval tožnik. Podobno velja za električni kabel. Pravdni stranki sta solastninsko pravico pridobili na podlagi darilne pogodbe z 2. 7. 1999, do razdružitve je prišlo s s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu N 26/2011 s 17. 11. 2011.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni toženka vgradila oziroma postavila cevi in kabla ter postavila nadstreška, ampak je to naredila pred štiridesetimi leti pravna prednica pravdnih strank kot tedanja izključna lastnica vseh nepremičnin. Po razdružitvi je tožnik nepremičnine prevzel v obstoječem stanju, toženka pri vznemirjanju lastninske pravice ni ravnala aktivno, zato protipravnost ni podana.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in toženki naložilo, da preneha vznemirjati tožnika s poseganjem v njegovo lastninsko pravico na nepremičninah z ID znakom parcela ... 5923/1 in parcela ... 5924/6 ter v ta namen na nepremičninah z ID znakom parcela ... 5923/1 in parcela ... 5924/6 preneha uporabljati vkopano vodovodno cev, na nepremičnini z ID znakom parcela ... 5924/6 preneha uporabljati preko njenega severnega dela v zračnem prostoru viseči električni kabel in z nepremičnine z ID znakom parcela ...5923/1 odstrani del železne konstrukcije nadstreška na nepremičnini z ID znakom parcela ... 5923/4, kolikor sega v nepremičnino z ID znakom parcela ... 5923/1. Toženki je prepovedalo nadaljnje vznemirjanje tožnika s poseganjem v lastninsko pravico na navedeni ali podoben način. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške.

4.Obrazložilo je, da iz samega pojma lastninske pravice kot absolutne pravice izhaja, da lahko lastnik v izvrševanju lastninskih upravičenj izključi vse druge. Ker tožnica ni dokazala pravne podlage za uporabo cevi in električnega kabla, tožnik upravičeno zahteva, da ju preneha uporabljati.

Sklep o dopustitvi revizije

5.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o vprašanju, ali pomeni toženkina uporaba vodovodne in električne napeljave, ki poteka čez parceli v lasti tožnika, vznemirjanje njegove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ob upoštevanju dejstva, da je vse napeljave predhodno zgradila mati pravdnih strank, tožnik pa je postal lastnik teh parcel šele kasneje? in 2. Ali predstavlja rok 15 dni, kot ga je toženki postavilo sodišče za prenehanje vznemirjanja tožnika, primeren rok glede na obseg del in dovoljenja, ki so potrebna za zagotovitev in izgradnjo nove vodovodne napeljave?

Navedbe strank v revizijskem postopku

6.Toženka v reviziji zastopa stališče, da lahko lastnik zahteva prenehanje vznemirjanja samo, če je to aktivno. Meni, da jezikovna in namenska razlaga 99. člena SPZ kažeta na to, da do vznemirjanja ne more priti, če obstajajo stvari oziroma dejanska bremena na stvari, še preden je tožnik postal lastnik, saj ni izpolnjena temeljna predpostavka, da kdo tretji aktivno vznemirja lastnika stvari. Po stališču sodne prakse vsako poseganje v lastninsko pravico še ni protipravno. Poseg postane takšen šele, ko preseže tolerančni prag in ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Pomembno je, da je pravna prednica pravdnih strank v letih 1979 ali 1980 postavila vodovodno napeljavo, v letu 1981 pa električni kabel. Tožnik je za to ves čas vedel in materi celo pomagal. Pred vložitvijo tožbe ni toženki nikoli odrekal te pravice. Revidentka se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2017 in VSC Cp 566/2016 ter VSK I Cp 987/2003.

Izpodbijana odločitev bi imela po revidentkinem prepričanju daljnosežne posledice za pravni promet in pravno varnost.

Revidentka še meni, da je rok petnajst dni za prenehanje uporabe vodovodne cevi nerazumno kratek. Morala bi postaviti novo napeljavo, izdelati projektno dokumentacijo, pridobiti vsa soglasja, pridobiti služnost, plačati komunalni prispevek, verjetno pridobiti gradbeno dovoljenje, saj bi nova napeljava terjala rušenje več zidov, tudi nosilnih. Ostala bi brez vodovodnega omrežja in pitne vode, kar krši 70.a člen Ustave Republike Slovenije.

Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

7.Tožnik v odgovoru predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Meni, da se prvo dopuščeno vprašanje nanaša le na to, ali je toženka pridobila pravico uporabljati vodovodno in električno napeljavo, ker ju je zgradila mati pravdnih strank, preden je tožnik postal lastnik nepremičnin, po katerih potekata. Izkazati bi morala pravico, ki bi izključevala protipravnost. Védenje tožnika, da je mati zgradila napeljavi, toženki ne daje nobene pravice in tega revidentka tudi ne trdi. Revizijsko izpostavljanje, da toženka ni ravnala aktivno in da njeno ravnanje ni preseglo tolerančnega praga, je izven dopuščenega revizijskega vprašanja.

Tožnik do razdružitve v letu 2011 ni imel v izključni uporabi nepremičnine parc. št. 5923/1 k. o. ..., na njej je izvrševal soposest kot solastnik. Sedanja parcela 5924/6 k. o. ... pa je bila do razdružitve v izključni lasti toženke, ki je na njej izvrševala izključno dejansko rabo in posest. Na lastni in tudi na solastni stvari ni mogoče pridobiti služnostne pravice.

Okoliščino, da je sporni napeljavi postavila pravna prednica pravdnih strank in ne toženka, je pritožbeno sodišče upoštevalo, ko je zavrnilo zahtevek na odstranitev napeljave. Toženkina nadaljnja uporaba napeljave pa predstavlja vznemirjanje.

Tožnik je toženko dolga leta opozarjal, naj si uredi vodovodni in električni priključek, zato rok za izpolnitev obveznosti ni prekratek.

Presoja Vrhovnega sodišča

8.Revizija je utemeljena.

9.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in z vidika tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in pravni problem, glede katerega je bila dopuščena, obravnava izhajajoč iz razlogov, ki so navedeni v reviziji. Prvo dopuščeno vprašanje je široko in od Vrhovnega sodišča terja preizkus pravilnosti uporabe 99. člena SPZ ob odločanju višjega sodišča o vprašanju, ali pomeni toženkina uporaba vodovodne in električne napeljave, ki poteka čez tožnikovi nepremičnini, vznemirjanje njegove lastninske pravice.

10.V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha, če ga kdo tretji protipravno vznemirja. Varovana dobrina je torej mirno uživanje lastninske pravice. Pasivno legitimiran za tako tožbo je vsak, ki je vznemiril lastnika, pa tudi tisti, ki je dal nalog za tako vznemirjanje, ali tisti, v korist katerega je bilo vznemirjanje storjeno, če je korist, ki mu je od vznemirjanja nastala, naknadno odobril. Negatorna tožba je izključena, kadar je tretji – toženec pooblaščen na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja itd., da vznemirja lastnika stvari, tedaj v primerih, ko je lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar. Poseg v lastninsko pravico mora biti dejanski in mora za lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske pravice.

11.Vprašanje pravilne uporabe 99. člena SPZ torej omogoča oziroma terja tudi presojo, ali sporni poseg (v tem primeru uporaba vodovodne napeljave in električnega kabla) na nepremičninah v okoliščinah konkretnega primera sploh pomeni oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Stališče tožnika v odgovoru na revizijo, da mora biti revizijski preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava glede na dopuščeno vprašanje zožen na vprašanje, ali je toženka pridobila pravico uporabljati vodovodno in električno napeljavo, torej ni pravilno.

12.Pritožbeno sodišče je kot edini pravno pomembni okoliščini štelo, ali sporni napeljavi stojita na tožnikovem zemljišču, in, ali ima toženka pravico, ki lastniku nalaga, da mora trpeti poseg. V izpodbijanem sklepu je obrazložilo, da tožnik zaradi poteka sporne napeljave na svoji nepremičnini dopušča posege, ki so po vsebini podobni stvarni služnosti, s tem pa je po oceni sodišča oviran pri rabi, posesti in uživanju lastnih nepremičnin. Z vprašanjem, kakšno oviro oziroma vznemirjanje zanj konkretno predstavljata pred štiridesetimi leti postavljena vodovodna napeljava in električni kabel, se ni ukvarjalo. Takšno stališče bi lahko pomenilo, da protipravno vznemirjanje predstavlja vsak poseg v tujo stvar, ki ga kot oviro opredeli lastnik (če ni utemeljen s stvarno pravico, zakonsko omejitvijo lastnine, sosedskim pravom ali obligacijskim razmerjem itd.), čemur Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Tako toga razlaga bi namreč omogočila negatorno varstvo celo takrat, ko bi bil namen sodnega postopka šikanozen.

13.Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, a je pod z zakonom določenimi pogoji omejena z njeno ekonomsko, socialno in ekološko funkcijo. Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Vrhovno sodišče je (sicer v drugačni situaciji) že zavzelo stališče o časovnem vidiku negatorne tožbe - enkratno protipravno vznemirjanje lastninske pravice še ne pomeni okrnjenosti ali ogrožanja varovane dobrine, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Sprejeto je bilo tudi stališče, da "dogovorjen in zgrajen skupni dovoz do nepremičnin ne more pomeniti drugega, kot da po tej poti do njih dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni; tretji, ki po sporni poti dostopajo do objektov tožnice in prve toženke, ne izvršujejo svojih pravic kot (njuni morebitni) pravni nasledniki, temveč le upravičenje, ki sta si ga medsebojno izgovorili tožnica in prva toženka"; zato ravnanja tožencev niso protipravna, saj so izvedena v okviru in na podlagi ustnega sporazuma.

14.Razloga za odstop od stališča, da presoja protipravnosti posega v lastninsko pravico terja presojo stopnje vznemirjenosti in upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera, Vrhovno sodišče ne najde. Ker pritožbeno sodišče ob odločanju o tožbenem zahtevku ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera (zanemarilo je časovni in dinamični vidik razmerja med pravdnima strankama), je odgovor na prvo dopuščeno vprašanje nikalen - sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o vprašanju, ali pomeni toženkina uporaba vodovodne in električne napeljave, ki poteka čez tožnikovi parceli, vznemirjanje njegove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ. Glede na trditve pravdnih strank bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, kakšno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice sporna posega pomenita, tudi v luči trditev toženke o tem, da je vodovodno in električno napeljavo postavila pravna prednica pravdnih strank, da ji je pomagal in napeljave uporabljal sam tožnik ter da je uporabi napeljav začel nasprotovati šele po razdružitvi solastnine oziroma tik pred vložitvijo obravnavane tožbe.

Odločitev o reviziji

15.Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje glede prenehanja in prepovedi vznemirjanja z uporabo vkopane vodovodne cevi ter električnega kabla in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo ob odločanju o tožbenem zahtevku uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank – lastnikov sosednjih nepremičnin, tudi v luči načela vestnosti in poštenja, zlasti vidika venire contra factum proprium. Pri tem ne bo smelo zanemariti v prejšnji točki izpostavljenih okoliščin, torej, da sedanje stanje nepremičnin izvira iz izključne lastninske pravice pravne prednice pravdnih strank, ki je nepremičnine podarila svojim otrokom, sosedska skupnost tožnika in toženke pa je nastala z razdružitvijo.

16.Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje bo mogoč šele, ko bo pritožbeno sodišče popolno pretehtalo vse pravno pomembne okoliščine, ki so bile predstavljene zgoraj, in potreben, če bo nanje odgovorilo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo, zato Vrhovno sodišče nanj v tej odločbi ne odgovarja.

17.Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------------

Op. št. (1)Sklep II DoR 492/2023 z 22. 5. 2024.

Op. št. (2)Frantar, T., Stvarno pravo, GV, Ljubljana, 1993, stran 64 in 65.

Op. št. (3)Prim. VS RS, sodba II Ips 300/2005 z 18. 6. 2007 in tudi dejanske ugotovitve v njej: "tožnice sporna dva napisa in kip v ničemer ne ovirata v izvrševanju njene (so)lastninske pravice. Po njenih lastnih trditvah jo sporna napisa in kip motita zgolj zato, ker gre za slovensko stavbo, napisa pa sta v francoskem jeziku, kip pa upodablja francoskega državljana."

Op. št. (4)Prim. VS RS, sodba II Ips 343/2010 z 9. 6. 2011.

Op. št. (5)Prim. VS RS, sodba II Ips 205/2015 z 2. 6. 2016.