Jedro

Ker naj bi po ugotovitvah v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke prav karies dovzetnost zob za poškodbe zobne krone (tudi v konkretnem primeru) bistveno povečal, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je k nastanku ugotovljene (in sicer tako premoženjske kot nepremoženjske) škode (v pomembnem deležu) prispeval tudi tožnik sam.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vse svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.3.2016: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati 2.637,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.580,00 EUR od 5.5.2011 do plačila in od zneska 57,96 EUR od 23.10.2012 do plačila (I. točka izreka), - v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe povrne pravdne stroške v višini 1.427,37 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se zoper sodbo v zavrnilnem delu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v (pritožbeno) izpodbijanem delu, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Ne soglaša z oceno sodišča, da je zaradi osebnih lastnosti oziroma stanja zobovja v času obravnavanega škodnega dogodka do 40 % soodgovoren za škodne posledice poškodbe zobovja (oziroma da je podana toženkina odgovornost le do 60 %). Poudarja, da je prišlo do kritičnega poškodovanja zobovja izključno zaradi posledic obravnavane prometne nesreče. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva določbo 179. člena OZ, katerega drugi odstavek določa metodološki napotek za presojo pravične denarne odškodnine. V odškodninskem pravu in sodni praksi je splošno sprejeto načelo, da je potrebno glede obsega škode oškodovanca sprejeti, takšnega kakršen je, in da so njegove osebnostne lastnosti ter stanje pravno relevanten sovzrok le, če je ugotovljeno, da je imel ta zaradi njih zdravstvene težave že pred škodnim dogodkom. Sam pred obravnavano prometno nesrečo in posledično škodo ni imel nikakršnih funkcionalnih težav s prednjima zgornjima sekalcema, poškodovanima v obravnavani prometni nesreči. Pritožba se sklicuje se na odločbe II Ips 716/2006 z dne 26.2.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1107/2004, II Ips 594/2008, II Ips 597/2008, II Ips 948/2006, II Ips 1198/2008 in II Ips 625/2008. Enako velja posledično tudi za premoženjsko škodo. Tudi v tem oziru tožniku po logiki načel odškodninskega prava pripada polna odškodnina za vtoževano škodo. Navaja, da uveljavlja še preostali znesek do 100 % priznane škode, to je nadaljnjih 40 % priznane škode oziroma znesek 1.720,00 EUR.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožniku prisodi 327,96 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi ter stroške v skladu z dejanskim uspehom v postopku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Glede načina poškodovanja zob oziroma vzroka za zanj izpostavlja, da je izvedenec dr. M. V. podal mnenje, da je tožnik ob udarcu zoba najverjetneje zadel le en zob, to je zob 21, zaradi česar je v njem nastala poka. Da se je kasneje zlomila še zobna krona zoba 12, je moč po mnenju izvedenca pripisati izključno poškodovanosti zoba zaradi kariesa in preobremenjenosti med žvečenjem. Z ozirom na te ugotovitve so zaključki sodišča, da je gre poškodbo obeh zob podrediti udarcu z roko (uro), ker je potrebno za v prometni nesreči utrpele poškodbe šteti tudi tiste poledice, ki so nastale po prometni nesreči vendar zaradi nesreče, zmotni. Vzročne zveze med prometno nesrečo in poškodbo zoba 12 ni. Tožnikov soprispevek, še posebej glede na izdelano izvedeniško mnenje, ki škodo slednjega gradi pretežno na njegovi opustitvi zdravljenja zob, bi moral biti višji, in sicer najmanj 80 %. Napačno in mimo ugotovitev izvedenca je sodišče ocenilo tudi višino premoženjske škode, ki se nanaša na sanacijo tožnikovega zobovja. Glede na obračun škode, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja, bi bil tožnik, v kolikor bi v prometni nesreči utrpel poškodbo obeh zob, upravičen kvečjemu do odškodnine v višini 700,00 EUR. Izvedenec je namreč po pregledu zdravniških storitev na Hrvaškem (izračun na strani 11 izvedeniškega mnenja) ocenil, da stane izdelava polnokeramične prevleke za en zob od 300,00 do 350,00 EUR oziroma strošek stomatoprotetične rehabilitacije s celotno povrnitvijo funkcije in estetike za 12 zob, 3.600,00 EUR (največ 4.200,00 EUR). Ker pa je moč glede na mnenje izvedenca posledicam prometne nesreče pripisati poškodovanje enega zoba in ne dveh, znesek iz tega naslova ne sme presegati 350,00 EUR oziroma ob upoštevanju tožnikovega soprispevka zaradi opustitve zdravljenja zob (v višini 80 %) 70,00 EUR. Napačna naj bi bila tudi odmera za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Tožnik ni utrpel takih bolečin, da bi jih bilo mogoče tako visoko ovrednotiti. Sodišče ne bi smelo začasne skaženosti upoštevati pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Ker tožnik za svoje zobovje ni skrbel, da zaradi izgleda v posledici izdrtja zob ni trpel. Zato odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja ne smela presegati 1.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju soprispevka 200,00 EUR. Dejansko stanje naj bi bilo ugotovljeno nepravilno oziroma nepopolno, prav tako zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje tožnikovega prispevka k nastanku škode (upoštevaje 171. člen OZ(1)) ne utemeljuje z njegovimi osebnostnimi lastnosti, ampak z ugotovitvijo o njegovem (neustreznem) postopanju oziroma opustitvi. V 9. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno obrazložilo, da naj bi k nastanku kariesa z izpustitvijo (nekaj) obiskov pri zobozdravniku (zaradi česar ni moglo priti do končne ozdravitve zob)(2) in slabo ustno higieno, pripomogel tožnik.(3) Ker pa naj bi po ugotovitvah v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke dr. M. V. prav karies dovzetnost zob za poškodbe zobne krone (tudi v konkretnem primeru) bistveno povečal,(4) je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je k nastanku ugotovljene (in sicer tako premoženjske kot nepremoženjske) škode (v pomembnem deležu) prispeval tudi tožnik sam. Upoštevaje, da razlog za obstoj tožnikovega prispevka k nastanku škode, niso njegove osebne lastnosti (ali obstoj degenerativnih sprememb), je pritožbeno sklicevanje na odločbe (Vrhovnega sodišča RS oziroma Višjega sodišča v Mariboru), ki naj bi potrjevale stališče, da so oškodovančeve osebne lastnosti (stanje) pravno relevanten sovzrok le, če je imel ta zaradi njih težave že pred škodnim dogodkom, brezpredmetno.

V zvezi s toženkino pritožbo:

9. Pritožbenemu zatrjevanju, da naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med prometno nezgodo in poškodbo obeh zob (oziroma tudi zoba 12) v nasprotju z ugotovitvami v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke dr. M. V., ni moč slediti. Izvedenčeve ugotovitve podane v mnenju z dne 10.10.2015 (kot to v obrazložitvi navaja tudi sodišče prve stopnje) je moč razumeti tako, da naj bi se krona drugega zoba (ki je bil sicer tudi kariozno destruiran) odlomila zaradi preobremenitve med žvečenjem. Do te preobremenitve pa naj bi prišlo zaradi odloma krone prvega zoba (ki naj bi bil ob nezgodi zadet z ročno uro), posledično porušene oporne cone transkanino in prenosa bremena žvečenja. Spričo teh izvedenčevih ugotovitev je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je tudi poškodba drugega zoba v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Res je izvedenec navedel, da naj bi karies dovzetnost zob za poškodbe zobne krone bistveno povečal, ni pa iz njegovega mnenja razvidno, da naj bi tožnikovo škodo (kot to zatrjuje pritožba) pretežno gradil na njegovi opustitvi zdravljenja zob. Poleg tega predstavlja iskanje odgovora na vprašanje obstoja vzročne zveze oziroma relevantnosti oškodovančevega prispevka (v končni fazi) zmeraj materialno-pravno (in vrednostno) presojo,(5) kar pa je v domeni sodišča (in ne izvedenca). Da naj bi bila (z zaključkom o 40% tožnikovem prispevku k nastanku škode) ta presoja sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačna, pa pritožba ne uspe prepričati.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ter mimo izvedenčevih ugotovitev ocenilo višino zaradi sanacije tožnikovega zobovja nastale premoženjske škode (ki naj bi glede na izvedenčeve ugotovitve za oba zoba po pritožbenem naziranju znašala kvečjemu 700,00 EUR). Izvedenec V. je v mnenju z dne 10.10.2015 pojasnil (glej 11. in 12. stran), da naj bi izdelava polnokeramične prevleke (na Hrvaškem) stala med 300,00 in 350,00 EUR. A je pred pred tem navedel, da sta bila pri tožniku manjkajoča zoba nadomeščena s členoma v vezani fiksni stomatoprotetični konstrukciji (katere obseg je pri tem opredelil). V skladu z navedenim pa je na koncu mnenja izrecno poudaril, da je strošek tožnikove stomatoprotetične rehabilitacije s celotno povrnitvijo funkcije in estetike znašal med 3.600,00 EUR in 4.200,00 EUR. Iz tega razloga je lahko sodišče prve stopnje glede obsega omenjene škode upravičeno sledilo tožnikovim trditvam.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev (upoštevajoč določbo 179. člena OZ) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožniku iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti v času zdravljenja), svoje zaključke pa je tudi natančno (konkretno) obrazložilo. Pritožba z omenjanjem ugotovitev v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke(6) in poudarjanjem, da naj bi bila prisojena višina previsoka, v pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega dvoma. Prav tako je sodišče prve stopnje prve stopnje začasno skaženost, ki je bila pri tožniku podana en mesec (do vstavitve provizorija), upravičeno obravnavalo kot eno od nevšečnosti v času zdravljenja.(7) Okoliščina, da sanacija tožnikovih zob zaradi njegovega nerednega obiskovanja zobozdravnika ni bila končana, pa nima relevantne povezave z vprašanjem, ali je slednji zaradi omenjene nevšečnosti trpel duševne bolečine. Iz vseh omenjenih razlogov pritožbeni očitki o nepravilno (nepopolno) ugotovljenem dejanskem stanju in zmotno uporabljenem materialnem pravu niso utemeljeni.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami nosita z njuno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik pa sam krije tudi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o toženkini pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Oziroma zaradi nerednega obiska zobozdravnika, čeprav je bil naročen (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Na nesaniranost tožnikovega zobovja pred poškodbo je v odgovoru na pritožbo opozarjala že toženka.

Op. št. (3): Tem ugotovitvam pritožba ustrezno (jasno) ne oporeka.

Op. št. (4): Glej mnenje z dne 10.10.2015 in njegovo dopolnitev z dne 5.2.2016. Op. št. (5): Glej npr. VSRS sodbo II Ips 183/2015 z dne 3.12.2015. Op. št. (6): Pri čemer je izvedenec kot (upoštevne) nelagodnosti (nevšečnosti) v obdobju 25.11. - 23.12.2010 navedel več okoliščin (glej str. 11 mnenja z dne 10.10.2015) in ne le težave pri hranjenju, ki jih omenja pritožba.

Op. št. (7): Glej VSL sodbo II Cp 3219/2013 z dne 5.3.2014.