Jedro

Namen predhodnih odredb je res zavarovanje terjatev upnika za primer, da bi bila kasneje terjatev onemogočena, vendar je to zavarovanje vedno le pogojno, treba pa je upoštevati tudi posebno ureditev stečaja in temeljna načela, ki veljajo v stečajnem postopku, predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov. V trenutku začetka stečaja terjatev tožnika še ni bila pravnomočno ugotovljena in zato tudi še niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo (ter s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 2.058,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v točkah 3 in 4 tožbenega zahtevka ter odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 3.298,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v točkah 3 in 4 ugodi, glede stroškov pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Podrejeno pa pritožba predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Nikakor ni pravilen zaključek sodišča, da je tožnik s predhodno odredbo pridobil zgolj pogojno zastavno pravico, ki je z začetkom stečajnega postopka nad tožencem prenehala. Že na podlagi same vsebine določbe 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je moč zaključiti, da je možno na podlagi postopka zavarovanja pridobiti ločitveno pravico. Na podlagi 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se za postopek zavarovanja smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi. Ločitvena pravica na podlagi predhodnih odredb torej nastane, če do dneva začetka stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave izvršitelj zarubi premičnine in glede določenih premičnin vpiše rubež v register neposestnih zastavnih pravic, oz. če vpiše zastavno pravico v sodni register na deležu družbenika, oz. če sodišče vroči sklep klirinško-depotni družbi, da ga vpiše v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, hkrati pa z vpisom sklepa o zavarovanju vpiše še prepoved razpolaganja, oz. prepoved organizaciji za plačilni promet, da sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarni znesek, za katerega je odrejena predhodna odredba. V tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Celju, Cpg 343/2012 z dne 6.2.2013 in II Ip 179/2013 z dne 17.4.2013 ter na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, III Ip 1381/2013 in I Ip 1725/2013 z dne 24.3.2013. Pritožba opozarja, da je pomembno, da se izvrši dejanje, na podlagi katerega se na posameznem premoženju pridobi zastavna oz. ločitvena pravica, ki pa so se v konkretnem postopku izvršila, in sicer že pred začetkom stečajnega postopka. Predhodne odredbe se namreč izvršijo takoj, morebiten ugovor zoper sklep o predhodni odredbi pa nima suspenzivnega učinka. S predhodnimi odredbami, ki so bile izdane pred 7.12.2013, pa je upnik pridobil ločitveno pravico. Kot tožeča stranka je pridobila ločitveno pravico z izdajo začasne odredbe, torej pred sprejemom novele ZFPPIPP-F in je torej pridobila ločitveno pravico skladno s takrat veljavno zakonodajo in z ustaljeno sodno prakso. Sodišče je uporabilo kasnejši ZFPPIPP-F in s tem poseglo v že pridobljene pravice tožeče stranke ter ob tem kršilo prepoved retroaktivnosti, ki je ena od temeljnih konkretizacij ustavnega načela pravne države.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožba vztraja, da je že pred začetkom stečajnega postopka v postopku zavarovanja s predhodno odredbo tožeča stranka pridobila ločitveno pravico, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Razlika med postopkom izvršbe in postopkom zavarovanja s predhodno odredbo je med ostalim v tem, da gre pri predhodnih odredbah za opravo začetnih faz izvršbe, preden so izpolnjeni pogoji za izvršbo. Zato se postopek zavarovanja s pravnomočnostjo predhodne odredbe izčrpa in se ne zaključi s poplačilom terjatve (kot v izvršilnem postopku). Opravijo se le tista izvršilna dejanja, ki zavarujejo upnikov položaj, zavarovanje pa velja največ do trenutka, ko se izpolnijo pogoji za izvršbo (oz. še petnajst dni) oz. do trenutka, ko se izkaže, da se pogoji za izvršbo ne bodo izpolnili. Predhodna odredba je zgolj začasni oz. časovno omejen ukrep zavarovanja, saj po drugem odstavku 264. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče ustavi postopek zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Ločitvena pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe, tako obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh, od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom pa postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe ne bo mogel izpolniti. S tem se uresniči tudi razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena ločitvena pravica, saj upnik ne bo mogel več predlagati izvršbe. Na podlagi izdane predhodne odredbe v trenutku začetka stečaja upnik tako ne more doseči poplačila svoje terjatve iz predmeta predhodne odredbe, saj se prisilno poplačilo terjatve ne izvede na podlagi predhodne odredbe, ampak na podlagi sklepa o izvršbi. To pa kaže, da so lahko zastavne pravice, pridobljene s predhodno odredbo, le pogojne. Zato pritožba z drugačnimi navedbami ne more omajati zavzetega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje.

7. Namen predhodnih odredb je res zavarovanje terjatev upnika za primer, da bi bila kasneje terjatev onemogočena, vendar je to zavarovanje vedno le pogojno, treba pa je upoštevati tudi posebno ureditev stečaja (najbolj 50. člen ZFPPIPP) in temeljna načela, ki veljajo v stečajnem postopku, predvsem načelo enakega obravnavanja upnikov. V trenutku začetka stečaja terjatev tožnika še ni bila pravnomočno ugotovljena in zato tudi še niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo (ter s tem za spremembo pogojne zastavne pravice v nepogojno). Na podlagi izdane predhodne odredbe v trenutku začetka stečaja, tožnik zato ne bi mogel doseči poplačila svoje terjatve iz predmetov predhodne odredbe in torej še ni imel nobene pridobljene pravice. Ureditev, po kateri bi upnik prednost pred ostalimi upniki (kar bi pridobitev nepogojne zastavne pravice namesto pogojne bila) pridobi v času, ko bi bil stečaj že začet, bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli stečajnega postopka.

8. Stališče, da sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek, zagovarja večinska sodna praksa (primerjaj odločbe VSK Cpg 71/2013, VSK II Ip 388/2013, VSL III Ip 479/2012, VSL I Cpg 938/2013, VSL sklep I Cpg 285/2013, VSL sodba I Cpg 1042/2013) in del pravne teorije (glej Uvodna pojasnila k ZFPPIPP z novelami A do D, avtorice N. Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2011 in članek Pravne posledice začetka postopka zaradi insolventnosti za predhodne odredbe, Podjetje in delo št. 6-7/2013, avtorice Maje Potočnik), ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 71/2014 z dne 20.1.2015. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je bilo omenjeno pravno stališče, izraženo v večinski sodni praksi, potrjeno tudi z novelo ZFPPIPP-F (ki velja od 7.12.2013 naprej, Ur. l. RS, št. 100/2013; ki v 8. členu predpisuje, da se postopek zavarovanja z začasno odredb ali predhodno odredbo z začetkom stečaja ustavi, pri čemer se razveljavijo tudi vsa dejanja, opravljena v tem postopku), zato ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi retroaktivno uporabilo omejeno novelo ZFPPIPP-F. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno oceno, da takšna interpretacija predpisov pomeni neustaven in nezakonit poseg v že pridobljene pravice.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP, pri čemer je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 2.058,38 EUR (odgovor na pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi ZOdvT v višini 1667,20 EUR, odvetniški izdatki po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22% DDV).