Up-181/97

23.1.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe L. von V. iz L., N., ki jo zastopa A. K., odvetnik v M. na seji senata dne 23. januarja 1998

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba L. von V. zoper sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1658/94 z dne 15.1.1997 in št. U 7/95 z dne 10.4.1997 se ne sprejme v obravnavo.

2.V tem postopku pritožnica nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica navaja, da je dedinja po pokojnem V. V., ki je bil delničar delniške družbe B. d.d., V.-Z. Tej delniški družbi pa je bilo leta 1946 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS št. 62/45) podržavljeno zemljiško posestvo, ki je v naravi predstavljalo grad B. in zemljišča, ki so pripadala gradu. Kasneje je bila v V. podržavljena tudi sama delniška družba. Ker torej pravna oseba, kateri je bilo navedeno posestvo podržavljeno ne obstaja več, je pritožnica kot pravna naslednica po pokojnem V. V. vložila zahtevo za denacionalizacijo zemljišč pri prvostopnem občinskem upravnem organu, zahtevo za denacionalizacijo gradu B. pa pri Ministrstvu za kulturo. V obeh postopkih so pristojni upravni organi menili, da ni izkazana aktivna legitimacija za uveljavljani zahtevek, ker je imela pravna oseba sedež izven Republike Slovenije.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 26. in 33. člena Ustave. Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnica nima aktivne legitimacije, je po njenem mnenju posledica dejstva, da je prišlo do razdelitve nekdaj enotne države, kar jo postavlja v neenak položaj pred zakonom. V skladu s 13. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju: ZDen) pa naj bi imeli položaj upravičenca samo delničarji in ne pravne osebe. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in posledično tudi razveljavitev vseh navedenih upravnih aktov. Pritožnica zahteva tudi sodno odmerjene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila in priglaša 1500 točk.

B.

3.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. S sodbo št. U 1658/94 z dne 15.1.1997 je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-06-97/94 z dne 19.10.1994, s katero je Ministrstvo zavrnilo pritožbo pritožnice zoper sklep prvostopnega upravnega organa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo. S sodbo št. U 7/95 z dne 1997 pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnice zoper sklep št. 464-179/92 o zavrženju zahteve za denacionalizacijo gradu B., ki ga je izdalo Ministrstvo za kulturo dne 19.12.1994. Vrhovno sodišče je v obeh primerih presodilo, da sta odločitvi o zavrženju pritožničinih vlog in o zavrnitvi njene pritožbe pravilni, vendar je navedlo drugačen pravni razlog. Po mnenju Vrhovnega sodišča aktivna legitimacija v teh dveh primerih ni podana, ker gre za nacionalizirano premoženje delniške družbe in ne za podržavljenje delniške družbe.

4.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-25/92 z dne 4.3.1993 (OdlUS II/23) razveljavilo besedo "fizične" (v ustreznem sklonu) v prvem odstavku 3. člena, v 4. in 5. členu in v drugem odstavku 10. člena ZDen. Razveljavilo je tudi drugi odstavek 3. in drugi odstavek 13. člena ZDen. Ustavno sodišče je navedene določbe zakona razveljavilo, da bi na ta način izenačilo kot denacionalizacijske upravičence vse subjekte, tako fizične kot pravne osebe. Pravna oseba pa mora v postopku denacionalizacije dokazati svojo pravno kontinuiteto in analogno kriterijem iz določb 9. in 14. člena ZDen imeti status domače pravne osebe, ki je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju Republike Slovenije.

5.V obeh obravnavanih primerih je šlo za nacionalizacijo premoženja delniške družbe in ne za nacionalizacijo delniške družbe kot pravne osebe. V primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi, je upravičena do denacionalizacije pravna oseba, ki izpolnjuje v prejšnji točki navedene pogoje. V primeru, da bi bila v Sloveniji podržavljena delniška družba, bi imeli položaj upravičenca v skladu s 13. členom ZDen delničarji. V prvem primeru, t.j. v primeru, na katerega se nanašata tudi izpodbijani sodbi, torej sploh ni mogoče uporabiti 13. člena ZDen. Vračanje premoženja iz tega člena namreč urejata 37. in 38. člen ZDen, ki se, sklicujoč se na 13. člen, nanašata na vračanje podržavljenih podjetij in kapitala. Zato je pravilno stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v obeh izpodbijanih sodbah, da so po 3. členu ZDen upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in da zato delničarji (oziroma njihovi pravni nasledniki) ne morejo biti upravičenci v primeru, ko so bile posamezne stvari podržavljene delniški družbi. Če pa bi bilo podržavljeno podjetje oziroma kapital, bi bili upravičenci delničarji oziroma družbeniki podržavljenih podjetij oziroma kapitala.

6.Glede na to, da je urejanje vračanja podržavljenega premoženja v suvereni pristojnosti vsake države zase, je nerazumljivo zatrjevanje kršitve neenakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije, ker naj pritožnica ne bi mogla uveljavljati zahteve za denacionalizacijo v Republiki Hrvaški podržavljenega podjetja.

7.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za tako drugačno odločitev bi morali obstajati neki posebni razlogi, ki pa jih pritožnica ne navaja.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena ZUstS v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek