Jedro

Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Tožbeni zahteve in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica je od toženca zahtevala preživnino v višini 220,00 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvami, (1) da je od razveze nepreskrbljena, ker nima lastnih dohodkov, dela pa ne najde, (2) da je v letu 2015 trikrat zaprosila za izredno denarno pomoč, (3) da je po poklicu trgovka, (4) da je zaradi skrbi za otroka in gospodinjstvo na toženčevo zahtevo pustila službo, (5) da je aktivna iskalka zaposlitve, (6) da njeni najnujnejši stroški znašajo 275,34 EUR mesečno, (7) da toženčevi mesečni dohodki v Avstriji skupaj z denarnim zneskom iz naslova otroškega dodatka znašajo približno 2.000,00 EUR. Toženec je zahtevku ugovarjal z navedbami, da je tožnica nezaposlena po svoji krivdi in da ni brez sredstev za življenje.

**Ugotovljeno dejansko stanje** — Zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana s sodbo IV P 157/2015, ki je postala pravnomočna 30. 6. 2015. V letu 2009 sta se pravdnima strankama rodila dva sinova dvojčka, ki sta bila ob razvezi dodeljena tožnici. Tožencu je bilo naloženo plačevanje preživnine v višini 165,00 EUR mesečno za vsakega izmed njiju.

— Tožnica je po rojstvu dvojčkov konec leta 2010 ponovno odšla v službo. 25. 3. 2013 je podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Toženec se je (vsaj molče) strinjal, da je službo pustila oziroma temu ni izrecno nasprotoval. Njena odločitev je pomenila, da je njegova obveznost v zvezi z varstvom otrok odpadla. Ker sta oba delala v dveh izmenah (tožnica pogosto tudi ob sobotah, kdaj pa tudi v nedeljo), otroka pa sta bila v vrtcu, je bil eden od njiju v službi dopoldan, drugi pa popoldan. Tožnica je službo pustila tudi iz razloga, ker sta bila otroka v tistem obdobju veliko bolna, toženec pa je bil ljubosumen na njenega delodajalca. Čeprav se z očitkom o ljubosumnosti toženec ni strinjal, mu nižji sodišči nista verjeli, ker je bil on tisti, ki je tožničinemu delodajalcu odnesel odpoved pogodbe o zaposlitvi.

— Tožnica od aprila 2016 dalje na podlagi toženčeve zaposlitve v Avstriji dobiva za oba otroka otroški dodatek v višini 368,00 EUR mesečno. Tožnica ni zaposlena in ni prejemnica redne denarne socialne pomoči. Stara je 44 let in je aktivna iskalka zaposlitve.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) presodilo, da je toženec za tožničino preživljanje dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 170,00 EUR od 30. 6. 2016 dalje. Do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke je dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, bodoče obroke pa do vsakega 15. dne za tekoči mesec. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri določitvi višine preživnine je upoštevalo, da toženec zasluži 1.800,00 EUR mesečno neto (hkrati dobi še božičnico in regres, kdaj pa dela še nadure); da plačevanje preživnine ne bo ogrozilo niti toženčevega preživljanja niti preživljanja njunih otrok; da je tožnica rojena leta 1973 in je v delovno aktivnem obdobju in nima zdravstvenih omejitev; da tožnica pogosto pomaga na kmetiji svojih staršev; da je tožničina ocena mesečnih stroškov v višini okrog 275,00 EUR realna. Ker tožnica živi v kmečkem okolju, kjer je več možnosti za priložnostna dela (tožnica je izpovedala, da pogosto pomaga na kmetiji svojih staršev, torej je vešča teh opravil), in je še vedno mlada, delovno sposobna in brez zdravstvenih omejitev, je po stališču sodišča prve stopnje prav, da si v okvirni višini 100,00 EUR sama pokrije najnujnejše mesečne potrebe.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino do 31. 10. 2019. Zavrnilo je pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, da je tožnica sama podpisala sporazumno odpoved delovnega razmerja. V tej zvezi je pojasnilo, da je tožnica sporazumno odpoved delovnega razmerja podpisala s soglasjem toženca. Zavrnilo je tudi pritožbeno navedbo, da se tožnica lahko preživlja z otroškim dodatkom in preživnino za oba otroka. V tej zvezi je pojasnilo, da niti preživnina za otroka niti otroški dodatek nista predvidena za tožničino preživljanje. Očitke o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zavrnilo z navedbo, da s tem, ko je sodišče prve stopnje drugače razumelo tožnikove izjave in ravnanja ter drugače upoštevalo njegove trditve, očitana kršitev ni podana.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 69/2018 z dne 5. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

**Revizija tožene stranke**

5. Toženec vlaga dopuščeno revizijo zaradi kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na judikate II Ips 312/2014, III Ips 42/2014 in VIII Ips 224/2010. Meni, da se sodišče druge stopnje ni soočilo z njegovimi ključnimi pritožbenimi razlogi v zvezi s temeljem in višino zahtevka. Že sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do navedbe, da je tožnica brez zaposlitve ostala po svoji krivdi na podlagi sporazumne odpovedi. Zaradi napačne presoje pravnega položaja v zvezi z naravo prenehanja pogodbe o zaposlitvi v izpodbijanih sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nerazumljivi. Poleg tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotavljanjem višine toženčeve preživninske obveznosti, in sicer glede višine tožničinih in toženčevih mesečnih stroškov, toženčeve zmožnost za plačevanje preživnine ter da tožnica ni brez sredstev za preživljanje, ker pomaga staršem na njihovi kmetiji, v zameno pa dobi hrano in stanovanje. Tožnik je pravočasno opozoril, da tožnica mesečno prejema 369,80 EUR iz naslova avstrijskega otroškega dodatka in 330.00 EUR iz naslova plačevanja preživnine za oba mladoletna otroka ter da si sredstva za preživljanje zagotavlja tudi z delom na družinski kmetiji pri svojih starših. Tožnica se z otroci veliko nahaja na kmetiji svojih staršev, za opravljeno delo pa dobi hrano ter možnost bivanja. Dejstvo je, da tožnica razpolaga s sredstvi, ki jih prejema iz naslova otroškega dodatka in preživnine. Uredil je, da tožnica poleg preživnine prejema tudi otroški dodatek. Otroški dodatek bi lahko zadržal zase in iz tako prejetih sredstev plačeval preživnino. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

6. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija (drugi odstavek 371. člena ZPP). Ker revizija ni bila dopuščena glede presoje pravilnosti stališča, da otroškega dodatka ni mogoče upoštevati pri določitvi toženčeve preživninske obveznosti v razmerju do tožnice, Vrhovno sodišče navedenega revizijskega očitka ni upoštevalo.

9. Dejansko podlago izpodbijanih sodb tvori ugotovitev, da je toženec soglašal, da tožnica opusti zaposlitev. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da dejanske ugotovitve, da je tožnica opustila zaposlitev v soglasju s tožencem, da sta imela nato razdeljene družinske obveznosti in da je tožnica ob razdoru zakona začela (neuspešno) iskati zaposlitev, utemeljujejo zaključek, da je tožnica nezaposlena brez svoje krivde.1 V okoliščinah konkretnega primera vprašanje, na kakšen način je tožnica prenehala z delovnim razmerjem, ni pravno relevantno. Posledično ni utemeljeno revizijsko stališče, da zaradi napačne presoje pravnega položaja v zvezi z načinom prenehanja pogodbe o zaposlitvi v izpodbijanih sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi nerazumljivi.

10. Prvi odstavek 81. člena ZZZDR določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. V skladu z 82a. členom ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca.

11. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.2 Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.3 Sodišču se do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke ni potrebno opredeliti.4

12. Ni utemeljena revizijska navedba, da je sodišče druge stopnje nedopustno opustilo odgovor na pritožbene navedbe, da v sodbi sodišča prve stopnje ni bilo razlogov o tožničinih mesečnih stroških, o zmožnostih toženca za plačevanje preživnine in njegovih stroških ter da ima tožnica sredstva za preživljanje, ker pomaga staršem na njihovi kmetiji. Iz argumentacije nižjih sodišč je razvidno, da je bila okoliščina, da tožnica pomaga staršem na njihovi kmetiji, ustrezno upoštevana pri delni zavrnitvi zahtevka. Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

**Odločitev o reviziji**

13. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker toženec ni priglasil revizijskih stroškov, je odločitev o stroških revizijskega postopka odpadla.

1 Sodba VS RS z dne 7. 2. 2007, opr. št. II Ips 32/2007. V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da se je toženec leta 1990 strinjal s tem, da tožnica ostane doma in skrbi za družino. 2 Sklep VS RS z dne 7. 4. 2016, opr. št. II Ips 312/2014, 8. odstavek. 3 Sklep VS RS z dne 25. 11. 2015, opr. št. III Ips 42/2014, 12. odstavek. 4 Odločba US RS z dne 22. 2. 2001, opr. št. Up 373/97.