Jedro

V situaciji, ko je v sporu majhne vrednosti toženec le pavšalno nasprotoval višini vtoževane terjatve, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v obrazložitvi sodbe posebej navajati vseh postavk iz vsakega posameznega računa posebej in njihove višine oziroma stroškov vsake posamezne storitve za celoten objekt, v katerem se nahaja toženčevo stanovanje, ključa njihove delitve ter zneska, ki odpade na toženca. Zadostuje obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138548/2013 z dne 4. 9. 2013 v veljavi v prvi točki izreka za znesek 925,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 44,43 EUR od dne 30. 10. 2012 do plačila, od zneska 110,34 EUR od dne 30. 11. 2012 do plačila, od zneska 119,58 EUR od dne 25. 12. 2012 do plačila, od zneska 101,55 EUR od dne 28. 1. 2013 do plačila, od zneska 71,39 EUR od dne 28. 2. 2013 do plačila, od zneska 270,48 EUR od dne 28. 3. 2013 do plačila, od zneska 92,80 EUR od dne 27. 4. 2013 do plačila in od zneska 114,73 EUR od dne 28. 5. 2013 do plačila, ter v tretji točki izreka za znesek 64,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 16. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan v roku 8 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 151,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o utemeljenosti vtoževane terjatve po višini oziroma o utemeljenosti vsakega posameznega računa v vtoževani višini, o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na stroške parkirnih mest oziroma garaže, po temelju in po višini, o odstotku etažnih lastnikov, ki so podpisali pogodbo o upravljanju ter o utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka. Glede na to, da je izrecno osporaval višini posameznih računov, bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, katere stroške in storitve zajema posamezen račun, v kakšni višini, koliko stroškov odpade na celoten objekt ter kolikšen del stroškov in v kakšni višini odpade nanj. Ker mora trditvena podlaga obsegati jasen in preverljiv način obračunavanja stroškov, velja enako za obrazložitev sodbe. Listinski dokazi v nobenem primeru ne morejo predstavljati dela trditvene podlage, zato tudi posplošeno sklicevanje sodišča prve stopnje na listinske dokaze ne zadostuje. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo vsakega posameznega stroška za vsak posamezni mesec, stroškov za celotno stavbo, numerične označbe ključa delitve ter zneska, ki odpade na njegovo stanovanje, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Če je bila pogodba o upravljanju sklenjena za celotno naselje, zavezuje le lastnike stanovanj v tistih stanovanjskih hišah, v katerih je bila sklenjena s soglasjem solastnikov, katerih deleži predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti večstanovanjske stavbe. Drugačno stališče je materialnopravno zmotno. Zatrjeval je, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo nasprotno, vendar pri tem ni navedlo, ali iz podpisne listine izhajajo podpisi etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži dosegajo zakonsko potrebno večino za njeno veljavnost. V zvezi z ugoditvijo obrestnemu delu zahtevka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti, kdaj je prišel v zamudo s plačilom denarne terjatve in razloge, ki utemeljujejo takšen zaključek. Konkretno gre za okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je bil v zamudi s plačilom denarne terjatve od dne zapadlosti posameznega vtoževanega računa dalje, in sicer dejstvo, da je prejel vtoževane račune in trenutek njihovega prejema. Dokazno breme v zvezi s temi dejstvi je na tožnici.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ugovor, da Pogodba o upravljanju ni veljavna, je sodišče prve stopnje preizkusilo v mejah navedb, s katerimi ga je toženec konkretiziral. Gre za navedbe, da so podpisi etažnih lastnikov ponarejeni. Z drugimi okoliščinami, ki jih kot relevantne za presojo veljavnosti Pogodbe o upravljanju izpostavlja toženec v pritožbi (ali iz podpisne listine izhajajo podpisi etažnih lastnikov, katerih solastniški deleži dosegajo zakonsko potrebno večino za njeno veljavnost), se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo oziroma jih pravilno ni samoiniciativno ugotavljalo. Pravdno sodišče namreč sodi v mejah trditev strank. Posledično niso utemeljeni pritožbeni očitki, da zaradi pomanjkanja razlogov o teh okoliščinah izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica je utemeljevala toženčevo obveznost plačila (vseh) vtoževanih stroškov z zatrjevanjem toženčevega lastništva (in uporabe) stanovanja v večstanovanjski hiši na naslovu S. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je toženec dolžan plačati vtoževane stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja kot etažni lastnik stanovanja v večstanovanjski hiši na naslovu S. (30. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1). S tem je obrazložilo pasivno legitimacijo toženca za plačilo stroškov v zvezi s samim stanovanjem in tudi njegovo pasivno legitimacijo za plačilo stroškov v zvezi s skupnimi deli. Mednje je tožnica uvrstila tudi stroške, ki se nanašajo na garažo. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni podal nobenih navedb, s katerimi bi nasprotoval pasivni legitimaciji za plačilo stroškov garaže. V zvezi s postavkami, ki zajemajo garažne stroške, ni podal niti drugih konkretiziranih ugovorov, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za izkazane. Navedeno je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da v njej ni razlogov glede utemeljenosti vtoževanih stroškov, ki se nanašajo na garažo. 9. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnica ponudila dovolj trditev, da bi toženec lahko višino vtoževane terjatve prerekal s substanciranimi oziroma konkretiziranimi ugovori, pa tega ni storil. V zvezi s tem velja pojasniti, da morebitne relativne bistvene kršitve določb postopka (npr. sklicevanje na priložene razdelilnike, upoštevanje prepoznih trditev) niso dovoljen pritožbeni razlog v tem postopku, absolutnih bistvenih kršitev v smislu kršitve pravice do izjave pa pritožba ne zatrjuje.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica izkazala višino vtoževane terjatve v skupnem znesku 925,30 EUR. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni v zadostni meri obrazložilo odločitve, da je tožbeni zahtevek po višini v celoti utemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je vse tožničine navedbe v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ki jih je v obrazložitvi sodbe tudi povzelo, štelo za priznane in posledično za ugotovljene, saj v zvezi s postavkami po razdelilnikih toženec ni podal konkretiziranih vsebinskih ugovorov (ni substancirano ugovarjal višini postavk iz razdelilnikov, ni konkretizirano nasprotoval ključem delitve stroškov po posameznih postavkah). V situaciji, ko je v sporu majhne vrednosti toženec le pavšalno nasprotoval višini vtoževane terjatve, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v obrazložitvi sodbe posebej navajati vseh postavk iz vsakega posameznega računa posebej in njihove višine oziroma stroškov vsake posamezne storitve za celoten objekt, v katerem se nahaja toženčevo stanovanje, ključa njihove delitve ter zneska, ki odpade na toženca. Zadostuje obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da vtoževana terjatev v skupnem znesku 925,30 EUR predstavlja seštevek neplačanih računov, pri čemer gre za terjatve iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske hiše na naslovu S. po razdelilnikih, navedenih na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so nastali v obdobju od oktobra 2012 do maja 2013. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju upravnik predmetne večstanovanjske hiše na podlagi Pogodbe o upravljanju št. 1958-026-08; da je bil toženec v vtoževanem obdobju etažni lastnik in uporabnik stanovanja št. ... v tej večstanovanjski hiši; da toženec ni podal konkretiziranih vsebinskih ugovorov glede postavk po razdelilnikih, ki zajemajo stroške blaga, storitev, energije in stanovanjske oskrbe, ki so jih zagotovili dobavitelji, ter stroške storitev, ki jih je za etažne lastnike na podlagi pogodbe opravila tožnica; da so izdani računi v celoti utemeljeni; da je tožnica plačala dobaviteljem znesek stroškov za dobavljeno blago, storitve, energijo in izvajanje stanovanjske oskrbe iz lastnih sredstev; da toženec ob zapadlosti vtoževanih računov svojega dolga ni v celoti poravnal. 12. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov po posameznih računih. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je takšno odločitev mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje trenutek zamude vezalo na potek v vtoževanih računih postavljenega roka za plačilo, pri čemer je v razlogih sodbe navedlo tudi zapadlost vsakega posameznega računa. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica redno mesečno pošilja račune za opravljene storitve in stroške, da je toženec vtoževane račune prejel in jih tudi delno poravnal. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti posameznega računa dalje, je zato materialnopravno pravilna (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

14. V pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).