Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu, ko je v sanitarijah tožene stranke padla in pri tem utrpela zlom sramnice. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici, oziroma da je ta škoda posledica tožničine nepazljivosti oziroma nesrečnega slučaja. Pri tem je izhajalo iz nepravilne materialnopravne predpostavke, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotoviti obutve, ki bi preprečevala zdrs in padec. Glede vprašanja neustrezne obutve je tožnica že v tožbi podala ustrezno trditveno podlago ter predlagala angažiranje sodnega izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko podal mnenje, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila zdrs tožnice na mokrih tleh. Zagotovitev ustrezne obutve je en izmed ukrepov, ki jih mora v skladu s 5. členom ZVZD-1 zagotoviti delodajalec, da ne pride do poškodbe delavca pri delu. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila padec tožnice, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 11.235,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.205,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka), stranskemu intervenientu pa stroške postopka v znesku 52,54 EUR v roku 15 dni (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je zahtevek utemeljevala tako na podlagi objektivne kot tudi krivdne odgovornosti. Poškodovala se je pri opravljanju nevarnega dela z nevarno stvarjo, saj so mokra tla po ustaljeni praksi nevarna stvar. V okviru krivdne odgovornosti pa je izrecno izpostavila, da ni imela ustrezne delovne obutve, ki bi ji zagotavljala ustrezno protizdrsnost na mokrih tleh, zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Navajala je tudi, da njena dolžnost ni bila čiščenje in pomivanje po trgovini, ker je zaposlena kot trgovka in ne kot čistilka. Za čistilko ni imela opravljenega izpita iz varnosti in zdravja pri delu. Tla niso bila protizdrsna in so bila objektivno nevarna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tla bila mokra in da je tožnica padla zaradi mokrih tal, iz obrazložitve pa ni mogoče razbrati, kdo naj bi tla polil. Priča A.A. naj tal v sanitarijah ne bi pomivala, prav tako jih ni pomivala tožnica. Vprašanje, kdo je tla polil oziroma zakaj so bila mokra, je ostalo nepojasnjeno. Nejasno je tudi, zakaj bi tožnica mogla in morala vedeti, da so tla v sanitarijah, kamor je nesla vodo, mokra in spolzka. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opustila skrb za lastno varnost, ker je na vprašanje sodišča, če je gledala po tleh, ko je hodila po sanitarijah, odgovorila, da ni. Vsakemu povprečno skrbnemu posamezniku je jasno, da ko pride v sanitarije, primarno ne gleda v tla. Tožnica je gledala normalno predse tako, kot se gleda, ko se pride v prostor. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje povsem neživljenjska ter vzeta iz konteksta. Kar se tiče obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v smislu, da ni bila dolžnost tožene stranke kot delodajalca, da tožnici zagotovi ustrezno delovno obutev, meni, da sodba nima ustrezne podlage. Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno delovno obutev, če pa so zadolženi za čiščenje, pa še toliko bolj. Ker je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno, razlogi sodbe pa so pomanjkljivi in se jih ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je na tako nepravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je odločitev najmanj preuranjena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba je obrazložena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče preizkusiti, pritožbo pa je v tem delu mogoče razumeti kot nestrinjanje tožnice s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zaradi nepazljivosti pri hoji v sanitarijah izključno sama kriva za nastanek poškodbe oziroma da je padec mogoče pripisati nesrečnemu naključju, ki je posledica običajnega rizika, vendar to ne predstavlja uveljavljenega pritožbenega razloga.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2011 na delovnem mestu „prodajalec“ (B2). Dne 7. 2. 2012 je padla v sanitarijah tožene stranke, pri tem pa se je poškodovala, in sicer je utrpela zlom sramnice. Od tožene stranke zahteva plačilo negmotne in gmotne škode v skupnem znesku 11.235,00 EUR, ki jo utemeljuje tako na objektivni kot tudi krivdni odgovornosti tožene stranke.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnica poškodovala, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.

9. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011; ZVZD-1) mora delodajalec, zaradi zagotovitve varnosti in zdravja delavcev pri delu, izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, pri čemer je zavzelo stališče, da ne gre za stvar, ki bi bila nevarna že sama po sebi in ki je kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati, nevarnosti pa ne odvrniti. Z navedeno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ. Tla v sanitarijah niso stvar, iz katere bi v normalnih okoliščinah in ob normalni uporabi izvirala večja škodna nevarnost. Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

11. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker je štelo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnica želela iz vedra odliti vodo, pri tem pa ji je spodrsnilo in je padla. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila tla v sanitarijah obravnavanega dne mokra, vendar pa je štelo, da bi morala tožnica vedeti oziroma je vedela, da so tla mokra in spolzka, četudi je tla pred tem čistila A.A., saj je takrat skupaj z njo čistila tla v trgovini, tako kot skoraj vsak dan. Posledično bi torej po stališču sodišča prve stopnje morala pričakovati, da so tla spolzka in hoditi previdneje. V zvezi z navedbami tožnice, da bi ji morala tožena stranka zagotoviti ustrezno obutev, ki bi bila protizdrsna, pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da gre za nerazumno, pretirano in neživljenjsko trditev tožnice, pri čemer je tudi upoštevalo, da je tožnica izpovedala, da je nosila sicer svoje, a najbolj udobne delovne natikače. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve, prav tako pa tudi ne krivde, saj mokra tla niso nekaj neobičajnega ter predstavljajo običajen in pričakovan riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja in ki bi ga tožnica, ki se je v teh prostorih dnevno nahajala, lahko obvladala že z običajno skrbnostjo.

12. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni niti krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici, oziroma da je ta škoda posledica tožničine nepazljivosti oziroma nesrečnega slučaja. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nepravilne materialnopravne predpostavke, da tožena stranka ni bila dolžna tožnici zagotoviti obutve, ki bi preprečevala zdrs in padec. Glede vprašanja neustrezne obutve pa je tožnica že v tožbi podala ustrezno trditveno podlago ter predlagala angažiranje sodnega izvedenca iz varstva pri delu, ki bi lahko podal mnenje, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila zdrs tožnice na mokrih tleh. Zagotovitev ustrezne obutve je en izmed ukrepov, ki jih mora v skladu s 5. členom ZVZD-1 zagotoviti delodajalec, da ne pride do poškodbe delavca pri delu. Ker je morala tožnica tudi čistiti prostore v prodajalni, ni mogoče šteti, da je uporabljala ustrezno obutev, to je svoje najbolj udobne delovne natikače, saj ji ti očitno niso zagotavljali varstva pred zdrsom na mokrih tleh. Kot že navedeno, mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu s potrebnimi delovnimi sredstvi (5. člen ZVZD-1).

13. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, ali bi lahko tožena stranka z zagotovitvijo ustrezne obutve preprečila padec tožnice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti (dejansko stanje v zvezi s preostalimi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke in v zvezi s samo škodo, ki je tožnici v posledici nesreče pri delu nastala, bi prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče), zato je zaključilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355. ZPP).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost, angažirati sodnega izvedenca iz varstva pri delu in nato, če bo ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ugotavljati tudi ostale elemente civilnega odškodninskega delikta. Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko ponovno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških strank.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.