Jedro

Toženkin zavarovanec je glede na postavitev tekmovalne proge opustil dolžnost namestitve zaščitnih sredstev na robu smučišča, ker je to glede na dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka bilo potrebno storiti v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZVSmuč, njegova opustitev tega dolžnega ravnanja pa je protipravno ravnanje, ki je vzrok za nastanek tožnikove škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso škodo tožeče stranke iz škodnega dogodka dne 20. 1. 2012. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških pravdnega postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 20. 1. 2012 in tožeči stranki naložilo dolžnost povrniti toženi stranki njene pravdne stroške 322,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi obstoj temelja odškodninske odgovornosti toženke in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka glede višine odškodnine. Kot podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi je navajal, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožnikovih navedb o odgovornosti toženkinega zavarovanca za sam padec tožnika in ugotovilo, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče ničesar očitati. Ni pa se ustrezno opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da je izključni vzrok za tožnikovo poškodbo in posledično škodo pri toženkinem zavarovancu, ker ta ni ravnal s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko ni ustrezno, skladno s pravili stroke, zavaroval roba smučarske proge in tudi ni imel ustrezne ekipe za organizacijo tekmovanja, zaradi česar je tožnik zdrsel z območja smučarske proge preko roba smučišča in se poškodoval na nezavarovanem skalovju ob smučišču. S tem je prezrlo, da sam vzrok njegovega padca ni bistvenega pomena, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da rob smučarske proge in skalovje ob robu smučarske proge nista bila zavarovana, celo v vplivnem območju smučarske proge, kar pa je povezano s tem, da toženkin zavarovanec tudi ni zagotovil ustrezne ekipe za izvedbo tekmovanja več sto tekmovalcev na dveh smučarskih progah, zagotovil je le šest delavcev, ki očitno niso zmogli zagotoviti varne izvedbe smučarskega tekmovanja. Tožnik se ni poškodoval zaradi samega padca, pač pa zaradi dejstva, da zavarovanec ni ustrezno opremil tekmovalne proge, ob robu tekmovalne proge bi morala biti postavljena ustrezna varovalna ograja, da smučar do skal ne bi mogel pasti, takšno zaščitno ograjo vsaj v času smučarske tekme in glede na postavitev same proge, zahteva drugi odstavek 15. člena Zakona o varnosti na smučiščih (ZVSmuč). Ta določa, da bi moral v času prireditve, kar je tudi tekma, toženkin zavarovanec, kot upravljalec in organizator zagotoviti dodatna zaščitna sredstva, takšno ravnanje pa zahtevajo tudi pravila smučarske stroke - na tekmovalni stezi morajo biti zavarovane vse potencialne nevarnosti, ki bi lahko ogrozile športnike v primeru padca, kar v konkretnem primeru ni bilo izvedeno. Do tožnikove poškodbe je prišlo zaradi opustitve toženkinega zavarovanca, ki nesporno na rob smučišča ni postavil zaščitne mreže, niti ni zavaroval skal in dreves, ki se nahajajo tik ob smučarski progi. Tožnik se je poškodoval, ko je udaril v skale v vplivnem območju smučarske proge in po tem, ko je zaradi neobstoječe zaščite roba padel s tekmovalne smučarske proge v gozd s skalami ob progi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi tekmovalna žirija, ki je toženkin zavarovanec ni imel, morala pregledati progo in odrediti zavarovanje nevarnih mest, ob tem pa upoštevati tudi postavitev tekmovalne proge. Glede na konfiguracijo terena, ki je razvidna iz fotografij, bi bila dolžnost skrbnega organizatorja smučarskega tekmovanja, ki ga veže skrbnost dobrega strokovnjaka, ob celoten rob proge postaviti vsaj eno, če ne že kar dvojno zaščitno mrežo, kar je jasno navedel izvedenec. Toženkin zavarovanec bi takšne mreže moral postaviti vsaj na mestih, kjer je bilo mogoče pričakovati možnost zdrsa smučarja, ob postavitvi proge pa bi moral predvideti, da bodo po progi smučali tekmovalci z zelo različnim smučarskim znanjem, skrb za zaščito in ustrezno postavitev tekmovalne proge bi morala biti večja. Izvedenec je posebej izpostavil, da se običajno progo postavi tako, da se tudi ob padcu in kasnejšem drsenju smučar ustavi do roba proge, to v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno, kar je nesporno. Četudi je verjeti toženki in njenemu zavarovancu, da je do tožnikovega padca prišlo, ker je tehnično napačno zapeljal v zavoj in morebiti presegel svoje smučarsko znanje, kar pa mora biti za organizatorja sindikalnega smučarskega tekmovanja pričakovana okoliščina, organizator kljub temu ne bi smel dopustiti, da bo smučar po padcu zdrsel do in preko privzdignjenega roba smučarske proge in padel na nezavarovane skale v gozd. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe povzelo ugotovitev izvedenca o tem, da se mora progo postaviti tako, da se smučar po padcu ustavi do roba smučišča, vendar ni povedalo ničesar o tem, zakaj meni, da ni bila dolžnost toženkinega zavarovanca, da bi takšne škodne dogodke preprečil. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo samo z vzrokom tožnikovega padca, ne pa z vzrokom tožnikove poškodbe. Tožnik pa nikoli ni zatrjeval, da je padel na vplivnem območju smučarske proge, pač pa da je padel na smučarski progi, nato pa ga je odneslo preko roba smučarske proge, kjer je padel na razdalji maksimalno 5 m od roba na nezavarovane skale. Torej ni padel v vplivnem območju, pač pa je padel v vplivno območje, kjer so bili nezaščiteni objekti in kjer se je poškodoval. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s kakšno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sprejelo dejanske zaključke: - da smučišče ni bilo neurejeno, ker je bilo stanje proge takšno, da je bila površina gladka, da je šlo za trd sneg, da tožnik ni dokazal, da je padel zaradi neurejenega smučišča oziroma slabo vzdrževane proge, - da tožnik ni dokazal, da je padel v vplivnem območju smučišča, ker je sam izpovedal, da je zaradi zdrsa na ledeni ploskvi drsel do roba smučišča na razdalji 5 m ter nato še po zraku nadaljnjih 5 m ter nato padel na granitne skale ob drevesu, razmere pa so mu bile znane, za robom smučišča pa ni bilo prepada.

7. Na podlagi takih dejanskih zaključkov je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po temelju iz razlogov, ker smučišče, takšno kot je bilo in z upoštevanjem vremenskih pogojev, ni predstavljalo nevarne stvari v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker ni predstavljalo nadpovprečnega tveganja za nastanek škode (da torej ni pravne podlage za objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca). Tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi iz razloga, ker toženkin zavarovanec ni opustil dolžne skrbnosti pri ureditvi proge v smislu ZVSmuč in posledično (razen obstoja škode) niso podane predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec ni opustil dolžne skrbnosti, ko ni roba smučišča zavaroval z ograjo oziroma mrežo, ker ni šlo za prepad in zato ni predstavljal nadpovprečnega tveganja za nastanek škode.

9. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo določbe 15. člena ZVSmuč in 131. člena OZ ter sprejelo pravilno stališče, da smučanje samo po sebi ni nevarna dejavnost, da pa takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil obratovalca, ter da je lahko podana le njegova krivdna odgovornost. 10. Drugi odstavek 15. člena ZVSmuč določa, da mora organizator športne prireditve (med drugim) zagotoviti zaščitna sredstva, če so ta potrebna. Po določbi 14. točke 4. člena ZVSmuč so zaščitna sredstva blazine, mreže, varovalne ograje in druga sredstva, namenjena varnosti na smučišču. 11. Glede na trditveno podlago pravdnih strank med njima niso bila sporna dejstva: - da je bil tožnik ob škodnem dogodku udeleženec sindikalne smučarske tekme (amaterskega tekmovanja), - da je bil toženkin zavarovanec organizator tekmovanja in tudi upravljalec smučišča ter je opremil, uredil in vzdrževal smučišče oziroma tekmovalno progo, da je bil ob robu postavljene smučarske proge gozd, v gozdu pa tudi skale, drevesa in skale so bili nezaščiteni, - da je pri tožnikovi vožnji na zakoličeni progi prišlo do zdrsa v zavoju, v posledici tega do tožnikovega padca in posledičnega drsenja po smučišču tako, da ga je zaneslo izven urejenega smučišča (čez rob), kjer je trčil v skalo in se telesno poškodoval, - da je tožnik utrpel škodo, in sicer zlom desnega rebra s podkožnim emfizmom in udarec v predel desnega kolka.

12. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je toženkinemu zavarovancu mogoče očitati nedopustno ravnanje s tem, ko je opustil dolžnost potrebnega zavarovanja nevarnega mesta in ali bi moral kot dober strokovnjak predvideti nevarno situacijo in veleslalomsko progo primerno zavarovati z zaščitno ograjo oziroma mrežo ter s tem preprečiti tožnikov padec in posledično poškodbo, da toženkin zavarovanec tekmovalne proge ni ustrezno postavil in je bil zavoj postavljen na nevarnem mestu in ob robu smučarske proge.

13. Sodišče prve stopnje se do teh spornih vprašanj ni opredelilo, ker ni presodilo izvedenskega mnenja izvedenca smučarske stroke. Ta dokaz je sicer pridobilo in ga v obrazložitvi svoje sodbe tudi skoraj v celotni vsebini povzelo, vendar ga ni presodilo v zvezi s temi spornimi vprašanji.

14. Iz izvedenskega mnenja izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - da za organizacijo in izvedbo sindikalnega tekmovanja v alpskem smučanju ne obstajajo posebna pravila, ki bi podrobneje opredeljevala naloge organizatorja tekmovanja, da pa organizatorji takega tekmovanja običajno po lastni presoji pravila prilagodijo nivoju tekmovanja, znanju nastopajočih, terenu in temu ustrezno postavijo veleslalomsko postavitev, - da o potrebi za zaščito in o načinu zavarovanja (z zaščitno ograjo ali mrežo) tekmovalne smučarske proge oziroma dela te proge praviloma odloča tekmovalna žirija na podlagi predhodnega ogleda terena, postavitve tekmovalne proge, glede zahtevnosti terena, zahtevnost tekmovanja in vrste smučarjev (tekmovalci otroci oziroma odrasli, rekreativni smučarji, otroci oziroma odrasli), - da se na podlagi ogleda in ocene žirije odloči, kako je potrebno zavarovati smučarsko progo v primeru, kadar so za robom gozd, skale, ta določi stopnji nevarnosti ustrezno zaščito, in sicer enojno ali dvojno B netz mrežo oziroma mrežo na posebni konstrukciji, - da se običajno tekmovalno progo postavi na takšni oddaljenosti od roba smučarske proge, da se smučar ob možnem padcu v posledici zdrsa in kasnejšega drsenja po snegu (drsenje po hrbtu, trebuhu, boku) zaustavi še pred robom smučarske proge,

15. Po presoji pritožbenega sodišča so glede na med pravdnima strankama nesporna dejstva o tožnikovem padcu na tekmovalni progi in posledičnem drsenju po progi ter čez rob proge, oziroma urejenega smučišča ter poškodovanja pri trčenju v skalo izven urejenega smučišča, odločilne ugotovitve izvedenca, povzete v obrazložitvi zgoraj pod tretjo alinejo povzetih njegovih ugotovitev. Izvedensko mnenje v tem delu po presoji pritožbenega sodišča glede na dejstvo, da so bile za robom smučišča skale in gozd, potrjuje tožnikove trditve, da bi toženkin zavarovanec moral namestiti zaščitna sredstva (ograjo ali mrežo) na rob smučišča, ki bi preprečila tožnikov zdrs na območje izven urejenega smučišča, kjer so se nahajale skale.

Izvedensko mnenje, povzeto zgoraj pod četrto alinejo, po presoji pritožbenega sodišča tudi potrjuje tožnikovo trditev, da tekmovalna veleslalomska proga ni bila ustrezno postavljena glede na nesporno dejstvo, da se tožnik v posledici padca in zdrsa po progi ni zaustavil še pred robom smučarske proge.

16. Glede na tožnikovo trditveno podlago torej ni bilo odločilno dejstvo o tem, kaj je bilo vzrok tožnikovega padca, ni bilo odločilno dejstvo, da za robom smučarske proge ni bil prepad in tudi ni bilo odločilno dejstvo, ali se je tožnik po padcu in posledičnem drsenju zaustavil na vplivnem območju smučarske proge ali celo izven tega območja. Odločilno dejstvo je, da se ni zaustavil pred robom smučišča, temveč je zdrsel preko roba, prav zdrs čez rob smučišča je vzrok za tožnikovo poškodbo.

17. Po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje potrjuje ključne tožnikove trditve, da je toženkin zavarovanec glede na postavitev tekmovalne proge opustil dolžnost namestitve zaščitnih sredstev na robu smučišča, ker je to glede na dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka bilo potrebno storiti v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZVSmuč, njegova opustitev tega dolžnega ravnanja pa je protipravno ravnanje, ki je vzrok za nastanek tožnikove škode.

18. Ker je kot vzrok za nastanek poškodbe in posledične škode tožnik zatrjeval (tudi) neustrezno zavarovanje proge ob robu smučišča, je s tem zatrjeval vzročno zvezo med svojo škodo in opustitvijo postavitve ustreznega zavarovanja za ograjo ali mrežo, kar utemeljeno poudarja pritožba.

19. Izvedensko mnenje je glede na izvedene dokaze v tem pravdnem postopku edini relevanten in objektiven dokaz za presojo, ali bi morala biti na robu smučišča zaščitna ograja oziroma mreža, ki bi preprečila zdrs izven smučišča in nalet smučarjev na nezaščitene skale. Iz v sodbi sodišča prve stopnje povzetih izpovedb zaslišanih prič namreč izhaja, da so izpovedale le o stanju oziroma urejenosti podlage na smučarski tekmovalni progi, da je ta bila pregledana pred začetkom tekme, o tožnikovem načinu vožnje in o padcu na smučarski progi, da je tožnik po padcu pristal izven smučišča, in da za robom smučišča ni bilo prepada. Ker je pisno izvedensko mnenje posreden dokaz, je pa glede na obrazloženo to ključen dokaz za presojo o utemeljenosti zahtevka po temelju, ki ga sodišče prve stopnje ni presodilo, pravdni stranki pa sta ta dokaz imeli možnost obravnavati, je to lahko storilo pritožbeno sodišča. Pritožbeno sodišče je po presoji tega dokaza sprejelo zaključek, da je tožnik dokazal, da je toženkin zavarovanec krivdno odškodninsko odgovoren za tožnikovo škodo, ker je protipravno opustil svojo dolžnost namestiti na rob smučišča potrebna zaščitna sredstva - ograjo oziroma mrežo, da bi bil tožniku, ki je padel na smučarski tekmovalni progi, onemogočen zdrs s smučišča na prostor ob smučišču, kjer so se nahajale skale in mu je ob trčenju v eno od teh nastala škoda. Tožnik je torej dokazal vse potrebne predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca (škodo, protipravno opustitev dolžnega ravnanja in vzročno zvezo med to opustitvijo) in nastalo škodo. Toženka pa glede na obrazloženo ni dokazala, da njen zavarovanec ni kriv za to opustitev.

20. Glede na obrazloženo je pritožba utemeljena in je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je s to vmesno sodbo (315. člen ZPP) razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (tretja alineja 358. člena ZPP).

21. Sodišče prve stopnje pa bo moralo v novem sojenju odločiti še o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ter o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in 164. člen ZPP).