Jedro

Tožeča stranka je družinsko podjetje, ki toženi stranki ne more biti enakovredna niti s stališča kadrovske strukture zaposlenih v obeh podjetjih, saj kadrovska struktura tožnice obsega zgolj tehnični in administrativni kader, kot je ob zaslišanju pojasnila zakonita zastopnica tožeče stranke. Teh zaključkov pritožba ne napada, nasprotno, smiselno jim celo pritrjuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka močnejša stranka pogodbenega razmerja. To je tudi eden od argumentov sodišča prve stopnje za uporabo 83. člena OZ.

Sodišče se je pri razlagi dogovora tudi pravilno oprlo na določbo 83. člena OZ, ki predstavlja obvezno razlagalno pravilo za razlago nejasnih pogodbenih določil. Pritožnica ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sama pripravila besedilo dogovora o poslovnem sodelovanju, ki ga je sklenila s tremi družbami kot podizvajalci. Nihče ne trdi, kar poudarja pritožnica, da tožeča stranka ni bila prisiljena v sklenitev dogovora. Glede na vse okoliščine primera pa je treba nejasna določila Dogovora razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 597,31 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna skladno s 1. in 3. členom dogovora o poslovnem sodelovanju z dne 2. 12. 2016 tožečo stranko pozvati k podaji svoje ponudbe za namene prijave na javni razpis „Dobava ... 2017 - 2020“ za leto 2020, na katerem tožeča stranka nastopa kot ponudnik, tožena stranka pa kot podizvajalec, in kot enega izmed svojih podizvajalcev za oddajo ponudbe naročniku na javnem razpisu za leto 2020 izbrati tožečo stranko. Obenem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 2.075,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne vse stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

4. Tožena stranka je nato po prejemu odgovora na pritožbo vložila še pripravljalno vlogo, s katero je nasprotovala navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki pa jo je treba šteti kot dopolnitev pritožbe, vloženo po izteku pritožbenega roka, ki je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker je prepozna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je navajala, da je kot podizvajalec s toženo stranko sklenila dogovor o poslovnem sodelovanju z dne 2. 12. 2016 (v nadaljevanju: Dogovor, priloga A2) za namene priprave ponudbe, ki bi jo dolžnik kot ponudnik podal naročniku A., d. o. o., za izvedbo javnega naročila: „Dobava ... 2017 - 2020“, objavljenega na portalu javnih naročil dne ... 10. 2016. Po navedbah tožeče stranke se je tožena stranka z Dogovorom zavezala, da bo v svojo ponudbo vključila izključno podizvajalce, ki so podpisniki tega Dogovora, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. V skladu z navedenim Dogovorom je bila obveznost podizvajalcev sodelovati s ponudnikom pri sestavi ponudbe za razpisana dela tako, da izdelajo ponudbo za svoja dela in predložijo zahtevano dokumentacijo v skladu z razpisno dokumentacijo naročnika. Tožeča stranka je svojo obveznost v celoti izpolnila, tožena pa se svoje obveznosti ni držala in je v svojo ponudbo vključila druge podizvajalce, med drugim družbo B. iz Romunije, da bo zanjo dobavila impregnirane bukove pragove. Kot izhaja iz odločitve o oddaji naročila št. 001 z dne 5. 1. 2018, je bila tožena stranka kot najugodnejši ponudnik izbrana za dobavo prvega sklopa javnega naročila, tj. 21500 kosov bukovih pragov, pri čemer je cena enega kosa znašala 52,89 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki že v okviru pogajanj ponudila končno ceno za dobavo enega kosa impregniranega bukovega pragu za 49,20 EUR, nakar si je tožena stranka izpogajala še dodaten popust na ceno - 47,72 EUR. Ne glede na to se je tožena stranka na ponudbo prijavila s ponudbo tretje družbe. Tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene stranke izpolnitev pogodbene obveznosti, in sicer da tožena stranka kot enega izmed svojih podizvajalcev za leto 2020 izbere tožečo stranko.

7. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku protivila in navajala, da je svoje obveznosti iz Dogovora do tožeče stranke v celoti izpolnila s tem, ko je tožečo stranko vključila v svojo ponudbo št. 002 z dne 6. 12. 2016 kot enega izmed svojih podizvajalcev, saj se je obveznost po Dogovoru nanašala zgolj na leto 2017. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je bilo naročilo razdeljeno na dva dela, in sicer na dobavo za leto 2017 in na sklenitev okvirnega sporazuma za dobave v letih od 2018 do 2020, za katere je naročnik tudi določil, da bo vsem izbranim ponudnikom, ki bodo imeli z njim sklenjen okvirni sporazum, poslal povpraševanje. Za leto 2017 pa je razpisna dokumentacija določala, da bo naročnik na podlagi prejetih ponudb in edinega merila najugodnejšega ponudnika izbral dobavitelja in mu oddal naročilo za dobavo v tem letu. Da se Dogovor med toženo in tožečo stranko nanaša zgolj na leto 2017, je po mnenju tožene stranke razvidno tudi iz 4. člena Dogovora, ki določa obseg posla, saj se količine iz 4. člena Dogovora povsem ujemajo s količinami, ki jih je naročnik predvidel za leto 2017. Medtem ko je razpisna dokumentacija na 3. strani določala le okvirne količine za leto 2018, 2019 in 2020, so bile količine točno opredeljene zgolj za leto 2017. V zvezi s ceno za kos 52,89 EUR, ki jo je tožena stranka dosegla na razpisu za leto 2018, pa je tožena stranka navedla, da nima nobene zveze z izbiro podizvajalca, saj gre za ceno, ki jo je tožena stranka dosegla na razpisu, izvedenem na podlagi okvirnega sporazuma št. 003 za leto 2018, na katerem je tožena stranka nastopala sama, brez nominiranih podizvajalcev. Tožena stranka je šele po uspešno oddani ponudbi v postopku javnega razpisa za leto 2018 pozvala tožečo stranko in še štiri ponudnike k oddaji ponudbe, vendar pa tožeča stranka ni bila izbrana kot najugodnejši ponudnik.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno izhaja, da se je v tretjem odstavku 3. člena Dogovora tožena stranka izrecno zavezala, da bo v svojo ponudbo vključila izključno podizvajalce, podpisnike Dogovora, med drugim tudi tožečo stranko, sporno pa je bilo, ali sta pravdni stranki sklenili predmetni dogovor za celotno obdobje javnega razpisa (2017 do 2020) ali zgolj za leto 2017. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bilo iz prvega dela Dogovora mogoče sklepati, da sta pravdni stranki imeli v mislih sodelovanje v celotnem obdobju javnega naročila, to je od leta 2017 do 2020, saj iz 1. člena Dogovora jasno izhaja, da se Dogovor pravdnih strank nanaša na ponudbo za izvedbo javnega naročila „Dobava ... 2017 - 2020“, objavljenem na portalu javnih naročil dne ... 10. 2016, ki so ga stranke Dogovora poimenovale projekt. Da so stranke imele v mislih celotno štiriletno obdobje javnega naročila, je nadalje mogoče zaključiti tudi na podlagi 2. člena Dogovora, ki pripravo in oddajo ponudbe ter skupno izvedbo del v primeru uspešnosti ponudbe tožene stranke pri naročniku javnega naročila veže na izvedbo projekta iz prejšnje, torej 1. točke Dogovora, iz katere jasno izhaja, da gre za štiriletni projekt. Dejstvo, da sta stranki v 4. členu določili obseg posla za količine, ki so bile v točki 1.4. javnega razpisa predvidene za leto 2017, bi sicer res lahko nakazovalo, da sta stranki vezali Dogovor zgolj na leto 2017. Vendar navedeno po oceni prvostopenjskega sodišča ni verjetno, saj je dokazni postopek pokazal, da se v zvezi s količinami s podizvajalci podpisujejo vsako leto posebne pogodbe, kar pomeni, da količine, določene za nadaljnja leta v predmetnem Dogovoru ne bi igrale nobene bistvene vloge. V sam Dogovor stranke ob podpisu niso vnašale količin, ki so bile iz javnega razpisa (priloga B15) sicer razvidne tudi za leto 2018, 2019 in 2020. Obseg posla, ki je izhajal iz razpisne dokumentacije javnega naročila, je bil zgolj okviren in ga je imel naročnik A. d. o. o. možnost vsako leto sproti spremeniti glede na svoje potrebe, saj je v konkretnem primeru razpisna dokumentacija na 3. strani določala le okvirne količine za leta 2018, 2019 in 2020, medtem ko so bile količine za leto 2017 že znane in je naročnik že objavil konkretno javno naročilo, zaradi česar je bil obseg posla za to leto med strankama ob sklenitvi Dogovora vnaprej znan in ga je bilo zato mogoče vključiti v Dogovor že ob njegovi sklenitvi.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo vse listine v spisu in zaslišalo zakonito zastopnico tožeče stranke ter predlagane priče, predstavnike treh podizvajalcev, ki so pristopili k Dogovoru, ter predstavnika tožene stranke, in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega postopka pritrdilo tožeči stranki, da se je Dogovor nanašal na štiriletno poslovno sodelovanje med pravdnima strankama.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo z doseženim ustreznim dokaznim standardom prepričanja, z ustreznimi metodami ugotavljanja dejanskega stanja in s prepričljivo argumentacijo. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično sintetična, sodišče prve stopnje je spoštovalo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

11. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo izpovedbi prič C. C. (P. d. o. o.) in D. D. (Gozdno gospodarstvo ...), kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Iz celotne izpovedbe priče D. D. jasno izhaja, da so podpisniki sklenili dogovor za 4 leta in ne le za leto 2017, pritožnica pa na način, da eno poved izvzame iz konteksta celotne izpovedbe, pritožbenega sodišča ne more prepričati o nasprotnem.

12. Prav tako je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo izpovedbo C. C. Čeprav se je slednji izogibal direktnim odgovorom, je iz izpovedbe vendarle mogoče razbrati, da se je Dogovor nanašal na 4 leta. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obširno obrazložitev prvostopenjskega sodišča na strani 9 izpodbijane sodbe.

13. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke in priče E. E., ki je z njo sorodstveno povezan, ni pa sledilo izpovedbi priče F. F., ki je bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da sta izpovedbi G. G. in E. E. prepričljivejši, ker sta skladni z izpovedbami ostalih prič, medtem ko izpovedba F. F. od njih odstopa. Ne glede na navedeno pa je tudi F. F. izjavil, da je v bistvu šlo samo za en razpis. Tudi ta izjava utemeljuje zaključek sodišča, da se je Dogovor nanašal na štiriletno poslovno sodelovanje, znotraj njega pa so se sklepale posebne pogodbe s posameznimi izvajalci. Iz navedenega sledi, da je razpis, omenjen že v samem začetku Dogovora tisti, za prijavo na katerega so se združili podpisniki tega Dogovora. Glede na to ni mogoče zaključiti, da bi bil razpis za leto 2017 poseben razpis, (zgolj) v zvezi s katerim bi bil sklenjen Dogovor.

14. Pritožba izpostavlja dejstvo, da obseg poslovanja med toženo stranko in podjetjem P. d. o. o. ni tako velik, da bi vplival na pričo C. C., da ne bi želel izpovedati v škodo svojega pogodbenega partnerja. Iz izpovedbe C. C. je razvidno, da s toženo stranko sodelujejo, obseg ni življenjskega pomena, vendar na nek način čakajo na prave razmere, da bodo lahko takrat sodelovali v večjih količinah. Pritožbeni očitek v tej smeri zato ne vzdrži logične presoje. Prav tako ne vzdržijo logične presoje nadaljnja izvajanja pritožnice v zvezi s to pričo, da ni želela izpovedati glede trajanja Dogovora zato, da se v pravdi ugotovi, da je bil Dogovor sklenjen za obdobje 4 let, saj bi imela korist, ker bi potem tožena stranka morala vključiti tudi podizvajalca P. d. o. o. kot enega izmed podpisnikov Dogovora za vsa 4 leta. Vendar je kot rečeno podizvajalec P. d. o. o. že itak vključen v poslovno sodelovanje s toženo stranko, zato je prepričljivejša razlaga, da poslov ne želi izgubiti zaradi kršenja zaupnosti med strankama.

15. Pritožnica navaja, da je tudi tožečo stranko pozvala k predložitvi ponudbe za leto 2018, a njena ponudba ni bila najugodnejša, zato je izbrala ugodnejšo ponudbo družbe B. (s ceno 46,40 EUR na kos). Vendar je po presoji pritožbenega sodišča odločilno, da je bila ponudba tožeče stranke še vedno ugodnejša od ponudbe tožene stranke napram naročniku, s katero je tožena stranka uspela, torej od končne cene. Zato tožeče stranke kot podpisnice Dogovora ne bi smela izključiti.

16. Pritožnica napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka težko uspe s svojo storitvijo na tujih trgih, ker ne drži, da imajo vse sosednje države uveljavljene ukrepe za zaščito domačih proizvajalcev podobnih storitev, ter da bi v nasprotnem primeru tožeča stranka sama nastopila na zadevnem javnem razpisu kot ponudnik in ne kot podizvajalec in samo za leto 2017. Opozarja, da je javna železniška infrastruktura v vseh sosednjih državah v državni lasti (t. i. javna železniška infrastruktura), kar med drugim pomeni, da morajo subjekti, ki upravljajo s to infrastrukturo, postopati skladno z javno naročniško zakonodajo in upoštevati Direktivo 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. februarja 2014, skladno s katero je kakršnokoli razlikovanje na podlagi kraja inkorporacije prepovedano. Vendar pritožnica s tem očitkom ne more uspeti. Splošno znano je, da je posel iz mnogih razlogov dejansko enostavneje pridobiti doma kot v tujini, čeprav je razlikovanje z omenjeno direktivo prepovedano. Pa tudi če bi pritožnica uspela prepričati sodišče o nasprotnem, bi izpodbila zgolj indic, ki pa sam po sebi nima dokazne moči, da bi potrdil pravno odločilno dejstvo. Če tožeča stranka ni bila sposobna samostojno podati ponudbe za nastopanje na zadevnem javnem naročilu, kot trdi pritožnica, pa to še ne pomeni, da ne bi mogla oddati ponudbe v sodelovanju z drugimi ponudniki, kot je izpovedala priča E. E., pa tudi priča C. C. 17. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj naj bi bila tožena stranka v razmerju do tožeče stranke močnejša stranka, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje to pojasni v točki 18 obrazložitve. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopenjskega sodišča strinja. Pritožnica navaja, da ni odločilno dejstvo, da je tožena stranka podjetje z večinsko (75 %) državno lastniško strukturo kapitala, ki nastopa na ogromno javnih naročilih. Pri tem pa prezre, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo tudi, da je tožeča stranka družinsko podjetje, ki toženi stranki ne more biti enakovredna niti s stališča kadrovske strukture zaposlenih v obeh podjetjih, saj kadrovska struktura tožnice obsega zgolj tehnični in administrativni kader, kot je ob zaslišanju pojasnila zakonita zastopnica tožeče stranke. Teh zaključkov pritožba ne napada, nasprotno, smiselno jim celo pritrjuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka močnejša stranka pogodbenega razmerja. To je tudi eden od argumentov sodišča prve stopnje za uporabo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Dogovor ni jasen do te mere, da bi njegovo vsebino enopomensko lahko določili zgolj na podlagi jezikovnih znakov. Člen 1 in 2 Dogovora govorita v prid razumevanju Dogovora, kot ga podaja tožeča stranka, medtem ko tudi tolmačenje tožene stranke ni povsem brez osnove glede na 4. člen Dogovora. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z uporabo razlagalnih metod prišlo do pravilnega zaključka, da je bil namen poslovnega sodelovanja pri dobavah za vsa 4 leta 2017 - 2020. Sodišče se je pri razlagi Dogovora tudi pravilno oprlo na določbo 83. člena OZ, ki predstavlja obvezno razlagalno pravilo za razlago nejasnih pogodbenih določil. Pritožnica ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sama pripravila besedilo Dogovora o poslovnem sodelovanju, ki ga je sklenila s tremi družbami kot podizvajalci, kar je potrdila tudi priča F. F. Nihče ne trdi, kar poudarja pritožnica, da tožeča stranka ni bila prisiljena v sklenitev Dogovora. Glede na vse okoliščine primera pa je treba nejasna določila Dogovora razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke. Zgrešeno je sklicevanje pritožnice na sodno prakso, in sicer sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 87/2009 z dne 23. 10. 2012, saj ne gre za primerljivo zadevo. Nanaša se namreč na primer, kjer pogodbeno določilo ni nejasno. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega dogovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.2

20. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Tožeči stranki je priznalo nagrado za odgovor na pravno sredstvo in končno poročilo stranki, skupno 800 točk po OT, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 597,31 EUR. V primeru zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Po določilu 83. člena OZ če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. 2 Prim. US RS sklep Up-492/01-5 in VS RS sklep III Ips 84/2017.