Jedro

Razloge in dokaze, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, mora stranka navesti že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pavšalno zatrjevanje tožeče stranke, da ji bi z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, ni dokaz o tem, zato začasne odredbe, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče izdati. Razloga, da tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bo mogla dobiti nazaj odvzete frekvence, ker jo bo tožena stranka oddala drugemu, pa tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti, ker ga ni navedla že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 205/2002-18 z dne 7.5.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se odložila izvršitev odločbe tožene stranke z dne 5.9.2002, s katero je tožena stranka odločila, da tožeči stranki preneha veljavnost odločbe z dne 10.4.2002, o dodelitvi radijske frekvence na oddajni točki S., na frekvenci ..., do pravnomočne odločitve o upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) izpolnjene procesne predpostavke, tožeča stranka je namreč vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in je pri toženi stranki predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe po 2. odstavku 30. člena ZUS, kar je tožena stranka zavrnila s sklepom z dne 2.4.2003, vendar pa tožeča stranka ni dokazala, da bi bili izpolnjeni nadaljnji pogoji, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadejala tožeči stranki težko popravljiva škoda in da izdaja začasne odredbe ne nasprotuje javni koristi.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da je izpodbijani sklep prvostopnega sodišča nezakonit, in predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter ugodi zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Navaja, da ZUS ne določa, da mora tožeča stranka dokazovati težko popravljivo škodo, in tudi ne da, zadržanje izvršitve ne nasprotuje javni koristi. Res je, da škoda ni samoumevna in s tem splošno znana na sploh, je pa samoumevna v konkretni zadevi. Tožeča stranka oddaja svoj program 24 ur dnevno. Če bi ji bila odvzeta frekvenca do rešitve tega spora, bi ji nastala nepopravljiva škoda in ne samo težko popravljiva škoda, saj nikoli več ne bi mogla oddajati na tej frekvenci, ker bi jo tožena stranka oddala drugemu in mu je ne bi mogla odvzeti, tudi če bi tožeča stranka s tožbo uspela.

Radiofrekvenčni spekter je namreč dragocena in omejena naravna dobrina, katere racionalna, ekonomična in učinkovita uporaba je na prvem mestu v javnem interesu. Zato izdaja začasne odredbe ne bi nikakor nasprotovala le-temu. Neizpolnitve tega pogoja pa sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni obrazložilo.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na svoj sklep z dne 2.4.2003, s katerim je zavrnila zahtevo tožeče stranke za odložitev izvršitve odločbe tožene stranke z dne 5.9.2002, in na odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 15.4.2003. Tožena stranka se strinja z obrazložitvijo sklepa prvostopnega sodišča, da mora tožeča stranka zatrjevano škodo verjetno izkazati z ustreznimi dokazili, ne pa je samo zatrjevati. Že v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, da je treba v obravnavanem primeru tehtati morebitno škodo, ki bi nastala javni koristi zaradi izdaje začasne odredbe, in škodo, ki bi nastala tožeči stranki, zaradi neizdaje te odredbe. Ker tožeči stranki preneha veljavnost odločbe o dedelitvi radijskih frekvenc po samem zakonu zato, ker v roku enega leta po izdaji ni začela uporabljati radijskih frekvenc, bi bila izdaja začasne odredbe v nasprotju z javno koristijo, saj bi pomenila neracionalno izrabo fekvenčnega prostora. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita ter da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Glede na določbo 1. odstavka 69. člena ZUS je treba že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vse razloge za njeno izdajo in predložiti tudi potrebna dokazila glede zatrjevanih razlogov in izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. V 1. odstavku 69. člean ZUS predpisani pogoji morajo biti za izdajo začasne odredbe izpolnjeni kumulatnivno.

V obravnavanem primeru pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka zahtevi za izdajo začasne odredbe ni predložila ustreznih dokazov za svoje navedbe glede težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala, če začasna odredba ne bi bila izdana. Že to je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadosten razlog, da se začasa odredba ne izda. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bilo treba navajati, zakaj meni, da bi bila izdaja začasne odredbe v nasprotju z javno koristjo.

Ker tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla, da je nastanek težko popravljive škode v obravnavanem primeru samoumeven, ker da bo tožena stranka odvzeto frekvenco takoj oddala drugemu in je tožeči stranki ne bo mogla vrniti, tudi če bi tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, po presoji pritožbenega sodišča tega razloga ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. in 69. členom ZUS pritožbo kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.