Jedro

Glede na ugotovitev, da je bila tožnica pred sklenitvijo zakonske zveze nemška državljanka, je za odločitev pomembno državljanstvo njenega moža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 68/2001-7 z dne 7.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.9.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožničine pravne prednice zoper odločbo Upravne enote M. z dne 7.6.1995, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju ZDRS), upoštevajoč tudi določila Senžermenske mirovne pogodbe, E.A.C.C., rojena 28.2.1901 v G., ni štela za jugoslovansko državljanko. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž), ki je v 1. odstavku 35. člena določal, da so za jugoslovanske državljane veljale vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani. V smislu določb navedenega zakona, pridobijo državljanstvo FLRJ vse osebe, ki so imele na dan 6.4.1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Po paragrafu 2 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije je imel državljan lahko domovinsko pravico samo v eni občini, po paragrafu 7 Zakona o ureditvi domovinske pristojnosti, pa je žena po poroki pridobila domovinsko pravico v občini, v kateri jo je imel njen zakonski mož. Na podlagi stare prijavno-odjavne kartoteke Občine M., ki je v upravnih spisih, je bilo ugotovljeno, da je E.A.C.C., rojena S., nemška državljanka, da je dne 11.7.1920 sklenila zakonsko zvezo z J.C., rojenim dne 24.6.1897, ki je imel domovinsko pravico v G. Glede na navedene ugotovitve je treba za odločitev v sporni zadevi ugotavljati državljanstvo J.C. Na podlagi stare prijavno-odjavne kartoteke Občine M. je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel J.C. domovinsko pristojnost v občini G. in da je bil na podlagi dovoljenj za bivanje za določen čas, prijavljen v M. Zadnja evidentirana zabeležka se nanaša na čas od 18.6.1940 do 30.9.1940. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno soglašalo s presojo tožene stranke, da je bila tudi E.A.C.C. domovinsko pristojna v G. in s sklenitvijo zakonske zveze ni pridobila jugoslovanskega državljanstva. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ni upošteval dejstva, da je bil J.C. s sklepom Okrajnega sodišča Maribor z dne 20.10.1953, razglašen za mrtvega, kar kaže na njegovo jugoslovansko državljanstvo. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da ugotovitve, na podlagi katerih je upravni organ odločal, izhajajo iz podatkov prijavno-odjavne evidence, ki pa jugoslovanskega državljanstva J.C. ne dokazujejo.

Tožnica uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije z dne 28.12.1928 in Uredbo za izvrševanje Zakona o državljanstvu z dne 8.12.1929, ki sta določala, da tujka pridobi državljanstvo Kraljevine Jugoslavije s sklenitvijo zakonske zveze z jugoslovanskim državljanom. Tožena stranka vprašanja ugotovitve državljanstva J.C. ni štela za bistveno za odločitev v tej zadevi, sodišče prve stopnje pa se glede tega vprašanja sklicuje na ugotovitve upravnega organa, ki temeljijo na neizvedenih dokazih. S tem je bistveno kršilo določila postopka v upravnem sporu. Nadalje navaja, da sta bila starša J.C. jugoslovanska državljana z domovinsko pravico v M. Imenovani je jugoslovansko državljanstvo pridobil po rodu. Tožena stranka je nepravilno ocenila pravnomočni sklep Okrajnega sodišča Maribor o razglasitvi J.C. za mrtvega. Zakon o razglasitvi pogrešancev za mrtve in o dokazovanju smrti (Uradni list SFRJ, št. 24/52) je namreč v 14. členu določal, da pred sodišči Federativne ljudske republike Jugoslavije ni mogoč postopek za razglasitev pogrešanega tujega državljana za mrtvega. Sodišče ni upoštevalo navedbe o jugoslovanskem državljanstvu v odločbi o zaplembi premoženja, zaradi česar je kršilo načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so se, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, z dnem uveljavitve tega zakona (28.8.1945), šteli za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Glede na ugotovitev, da je bila E.A.C.C. pred sklenitvijo zakonske zveze z J.C. nemška državljanka, čemur tožeča stranka niti ne ugovarja, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v tej zadevi pomembno državljanstvo J.C. V upravnem postopku je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi podatkov stare prijavno-odjavne kartoteke Občine Maribor, iz katere je razvidno, da je imel J.C. domovinsko pristojnost v občini G., da je sicer bival v M., vendar na podlagi dovoljenja za bivanje za določen čas, po zadnji zabeležki za čas od 18.6.1940 do 30.9.1940. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil imenovani na dan 6.4.1941 domovinsko pristojen v eno od jugoslovanskih občin. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni ugotovitvi, da se J.C. na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ni štel za jugoslovanskega državljana, je pravilno na podlagi določil Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije in Zakona o ureditvi domovinske pristojnosti pritrdilo toženi stranki, da tudi E.A.C.C. ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ. Iz navedenih razlogov na odločitev ne vpliva pritožbeni ugovor glede pridobitve jugoslovanskega državljanstva J.C. po rodu.

J.C. je bil s sklepom Okrajnega sodišča Maribor z dne 20.10.1953 proglašen za mrtvega. Okrajno sodišče v Mariboru je vodilo postopek zaradi razglasitve pogrešanega J.C. za mrtvega in ne, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, postopek zaradi ugotovitve državljanstva imenovanega. Postopek državljanstva se vodi po posebnih predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Glede na navedeno državljanstva J.C. ne dokazuje sklep Okrajnega sodišča Maribor, s katerim je sodišče razglasilo J.C. za mrtvega, prav tako ne odločba o zaplembi premoženja. Pritožbeni ugovor, da naj bi jugoslovansko državljanstvo dokazovala sklep o razglasitvi za mrtvega in odločba o zaplembi premoženja zato ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega razloga tudi ni kršeno določilo 14. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.