Jedro

Šteje se, da je pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na skupni sporazum vezano.

Sodišče sme toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Zakon določa nekatere izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Takšen tožbeni je po materialnem pravu nesklepčen in zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., IV., V., VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba tožeče stranke

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na povrnitev neupravičene obogatitve zaradi javnega priobčevanja fonogramov in na plačilo civilne kazni (I. in III. točka izreka). Delno pa je oba zahtevka zavrnilo (II. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na poročanje o priobčevanju fonogramov (V. točka izreka) in na povrnitev stroškov, nastalih z iskanjem kršitelja (VI. točka izreka). Upoštevajoč uspeh v pravdi je tožeči stranki priznalo le del prijavljenih pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2. Proti vsem tistim delom prvostopenjske sodbe, s katerimi v pravdi ni uspela, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. V njej je navedla, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijanih delov sebi vprid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

K zavrnitvi pritožbe na plačilo višjega nadomestila in višje civilne kazni (II. in IV. točka izreka)

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti na 20 m2 priobčevala fonograme in tako izkoriščala sorodne avtorske pravice. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člena ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo teh del niti ni položila zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP).

6. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju Tarifa 2005). V drugem odstavku 1. čelna Tarife 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju SS 2006) na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sklenili leta 2006. Ta je sestavljen iz dveh delov, splošnega in tarifnega dela in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali / in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne ali obrti podobne dejavnosti (prvi odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005. 7. Sodišče prve stopnje je toženi stranki za obdobje uporabo 27 mesecev od oktobra 2009 dalje odmerilo nadomestilo po SS 2006. Tožeča stranka v pritožbi meni, da za toženo tarifa iz SS 2006 ne more veljati, ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom drugega odstavka 4. člena SS 2006. Določilo 4. člena SS 2006 ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni bila sklenjena. V tem primeru se (tako drugi odstavek tega člena) šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali pri notarju znesek iz (višje) Tarife 2005, znižan za 30%. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (tretji odstavek 4. člena SS 2006). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo. Le zanje se po SS 2006 uporablja tarifni del SS 2006. 8. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke iz skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe.“ Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka tretjega odstavka 157. člena ZASP. Že zato je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno.

9. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Ker to določilo menja le eno tarifo, s tem izključuje več tarif. Prav določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano. Tudi zato se sklicevanje na tretji odstavek 4. člena SS 2006, na katerega odkazuje drugi odstavek istega člena, tožeča stranka ne more doseči uporabe Tarife 2005. 10. Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke iz Skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Pritožbeno stališče, da se uporabnika, ki krši obveznost plačevanja, nagradi s tarifo iz SS 2006 (ki je nižja od Tarife 2005), je pravno zmotno. Kolektivna organizacija namreč lahko od kršitelja zahteva poleg samega plačila nadomestila še tako imenovano civilno kazen (tretji odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev nastale škode (peti odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200% nadomestila. Zahteva se lahko ne glede na to ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot bi plačali, če bi pravočasno poravnali svoje obveznosti. Če je imela tožeča stranka s toženo stranko kot kršilcem ZASP obilo stroškov, kot navaja v pritožbi, je to eden od razlogov za višji zahtevek iz naslova civilne kazni, ne pa razlog za uporabo Tarife 2005. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo maksimalno civilno kazen, saj ji je prisodilo vseh zahtevanih 200% nadomestila. Taka odločitev je sicer v nasprotju za splošno sprejeto sodno prakso (na primer I Cpg 1272/2012, I Cpg 525/2013 itd.), vendar se proti njej tožena stranka ni pritožila.

K zavrnitvi pritožbe glede zahtevka na poročanje (5. točka izreka)

12. Po določilu četrtega odstavka 159. člena ZASP so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja dispozicija (zapoved) norme, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 133). To lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda, če izpolnjuje znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane tudi škoda). Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibidum, stran 139). Vprašanje ali je neporočanje zavezancev iz četrtega odstavka 159. člena sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij (primerjaj 185. člen ZASP), za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Zato ni pomembno, ali je ta del svoje odločitve sodišče prve stopnje materialnopravno (ne)pravilno obrazložilo. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku. Odgovor na to vprašanje pa je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, negativen.

13. Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. V ilustracijo pravilnosti presoje tega dela tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče pripominja, da se v primeru, če bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, kaj lahko zgodi, da bi že dan po izdaji take sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeče stranke o ničemer ne bi obveščala (četudi bi jo sodba k temu zavezovala). Tožeča stranka bi proti njej sprožila izvršilni postopek, v tem postopku pa tožena stranka z ugovorom, da fonogramov ne predvaja več, ne bi mogla uspeti (primerja 55. člen ZIZ). Tožeča stranka pa bi jo kljub temu lahko z denarnimi kaznimi v nedogled prisiljevala (primerjaj 226. člen ZIZ), da mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja, čeprav tega že od izdaje sodbe dalje ne bi več počela. Tožbeni zahtevek na poročanje je torej po materialnem pravu nesklepčen in zato neutemeljen. Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenim zatrjevanjem, (1) da dolžnost mesečnega poročanja izhaja iz samega zakona, (2) da mora tožeča stranka tudi razdeljevati nadomestila med imetnike sorodnih pravic in zato je nujno sprotno javljanje o obsegu in načinu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, (3) da sodišče zakonodajo tolmači tako, kot da le-ta imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi vsaj deloma omilile dolžnost imetnikov pravic po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja niti (4) z zatrjevanjem, da po stališču prvostopnega sodišča lahko kaznivo dejanje stori samo nekdo, ki se ga odkrije, tisti, ki se ga ne odkrije pa ne, ne more doseči drugačne odločitve. Uspeti ne more niti s pojasnjevanjem sistema o kolektivnem uveljavljanju pravic. Prav tako pritožnik s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka VSL I Cp 3199/2011 z dne 15. 3. 2012 ne more uspeti. Gospodarski oddelek istega sodišča na drugačne odločbe civilnega oddelka ni vezano.

K zavrnitvi pritožbe glede zahtevka na plačilo stroškov (VI. točka izreka)

14. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) na povrnitev stroškov odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (prvi odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč, da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (prvi odstavek 168. člena in 169. člen OZ).

15. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (tretji odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še dvojni znesek, iz katerega lahko pokrije vse stroške odkrivanja kršitev.

K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške (VII. točka izreka)

16. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka izpodbijala le pavšalno, rekoč da odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanih delih ni pravilna. Ker s pritožbo ni uspela proti odločitvi o glavni stvari, tudi s pritožbo proti odmeri pravdnih stroškov ne more uspeti.

Zaključek

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Je pa na meji kaznivosti žaljiva pritožbena navedba, da je „prvostopno sodišče očitno zaradi nepoznavanja materije ključno poseglo v sistem ...“. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).