Jedro

Dolžnost staršev, da preživljajo otroka ni le moralna, marveč tudi zakonsko utemeljena (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Res je sicer obveznost staršev za preživljanje polnoletnega otroka, ki študira, manj stroga, saj je podana le v primeru, če se redno šola in res mora mladoletnik, ki je dopolnil 15 let in ki je zaposlen, prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje (112. člen ZZZDR). Vendar v obravnavanem primeru tožnik ni zaposlen, marveč si s priložnostnimi deli očitno na račun svojega prostega časa zboljšuje svoj standard, ki bi bil glede na skromen toženčev prisojeni preživninski prispevek na zelo nizki ravni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati svojemu sinu tožniku od 1.4. do 31.6.1993 po 15.000,00 SIT na mesec, od 1.7.1993 dalje pa na 8.000,00 SIT znižano preživnino, ki se bo povečevala v skladu z odločbami Centra za socialno delo ..., v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi; tožnici pa mora plačati 344.000,00 SIT iz naslova verzije za stroške neplačevanja preživnine za tožnika za obdobje od 1.7. do 18.9.1989 in od 8.9.1990 do 1.4.1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1994 dalje; tožnikoma mora še solidarno povrniti njune pravdne stroške. Kar sta tožnika zahtevala več in drugače, je zavrnilo.

Na toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje spremenilo izrek izpodbijane sodbe tako, da je določilo preživnino za čas od 1.7.1993 dalje na 5.000,00 SIT na mesec, medtem ko jo je v ostalem potrdilo. Zavzelo je stališče, da sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je prisodilo terjatvi v domači valuti, in to v bistveno nižjih zneskih, kot so bili zahtevani. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi samo sklepa, da toženec ni v materialno slabšem položaju kot tožnica, toženec pa mora prispevati nekaj več, ker ima tožnica s tožnikom delo, ki je tožencu prihranjeno. Ko ima tožnik poleg študija priložnostno delo in tako zaslužek, ne razbremenjuje s tem v celoti toženca preživninskih obveznosti. V zvezi z verzijskim zahtevkom je ugotovilo, da tožničin mož s pol manjšimi dohodki ni mogel zalagati za tožnikovo preživljanje.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in novo sojenje na prvi stopnji. Vztraja pri stališču, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, da mu je ugodilo v SIT, čeprav je bil postavljen v protivrednosti DEM. Obresti od zahtevka v SIT so namreč bistveno višje od deviznih. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so tožnikovi stroški preživljanja od 30.6.1993 (verjetno je mišljen datum 1.4.1993) do 1.7.1993 znašali 28.000,00 SIT, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora oče kriti večji del stroškov in tako tudi, da mora kriti manjkajočih 5.000,00 SIT kot razliko med tožnikovim zaslužkom in pravilno ugotovljenimi njegovimi potrebami v času od 1.7. do 21.12.1993. Ob pravilno ugotovljenih mesečnih potrebah toženca (verjetno je mišljen tožnik) glede na njegov lastni zaslužek 33.430,00 SIT v letu 1994, ki je te potrebe presegel, je sodišče neutemeljeno naložilo tožencu, naj plačuje tudi v tem letu po 5.000,00 SIT. Tožnik s svojim zaslužkom ni razbremenil le toženca marveč tudi mater. Pri verzijskem zahtevku ni upoštevana tožnikova štipendija. Tožnica ni aktivno legitimirana, saj je za tožnikovo preživljanje prispeval njen sedanji mož iz svojega posebnega premoženja. Pravdni stroški so odmerjeni previsoko.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi postavil zahtevek za plačevanje preživnine v SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa za plačilo založene preživnine prav tako v SIT z enakimi obrestmi. Tožnika sta svoja zahtevka spremenila na naroku za glavno obravnavo tako, da vtožujeta namesto glavnice v SIT glavnico v tolarski vrednosti DEM, pri čemer obrestnega zahtevka nista spremenila. Ne vtožujeta torej deviznih obresti marveč zakonite zamudne obresti. Slednje so seveda višje kot devizne, kar pravilno ugotavlja revizija, moti pa se v tem, da gre za prekoračitev postavljenega zahtevka, saj so s sodbo priznane zakonite zamudne obresti, kakršne so bile vtoževane, ob glavnici v domači valuti - torej očitno manj, kot je bilo toženo: tolarska vrednost tuje valute plus zakonite zamudne obresti. Za prekoračitev tožbenega zahtevka oziroma odločitev v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) gre le takrat, če odločitev presega tisto, kar je upnik postavil kot zahtevek, ne pa če presega tisto, kar gre upniku po materialnem pravu. Za prekoračitev tožbenega zahtevka (tretji odstavek 365. člena ZPP) torej ne gre.

Ob nespornih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna odločitev, da mora toženec prispevati k preživljanju tožnika v denarju več kot tožnica, in to ne le zaradi višjih prejemkov, ki jih dobiva (129. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo v Uradnem listu SRS, št. 14/89 - ZZZDR), marveč tudi zato, ker tožnica nudi tožniku vse gospodinjske usluge. Zmotno je nadaljnje revizijsko stališče, češ da so starši razbremenjeni preživninske obveznosti za otroke, ki se šolajo, če ti zaslužijo več, kot znašajo njihove potrebe. Dolžnost staršev, da preživljajo otroka ni le moralna, marveč tudi zakonsko utemeljena (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Res je sicer obveznost staršev za preživljanje polnoletnega otroka, ki študira, manj stroga, saj je podana le v primeru, če se redno šola (pravkar navedeni predpis) in res mora mladoletnik, ki je dopolnil 15 let in ki je zaposlen, prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje (112. člen ZZZDR). Vendar v obravnavanem primeru tožnik ni zaposlen, marveč si s priložnostnimi deli očitno na račun svojega prostega časa zboljšuje svoj standard, ki bi bil glede na skromen toženčev prisojeni preživninski prispevek na zelo nizki ravni. Sodišči sta sicer ugotovili in denarno ocenili tožnikove potrebe, vendar le v najnujnejšem obsegu glede njegovih vsakdanjih življenjskih, študijskih in obštudijskih stroškov. Stališči nižjih sodišč, da starši niso razbremenjeni sleherne preživninske obveznosti, ker njun otrok kaj zasluži s priložnostnim delom, se tako pokaže kot povsem utemeljeno. Starši so namreč dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobraževanje svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje (drugi odstavek 103. člena ZZZDR) in te obveznosti nikakor ne presega prisojeni toženčev prispevek 5.000,00 SIT k tožnikovemu preživljanju. Revizijski očitek, češ da verzijski zahtevek ni utemeljen, ker ni bila upoštevana tožnikova štipendija, je zgrešen. Sodišči sta upoštevali štipendijo in to tudi obrazložili v spornih odločbah (na 7. strani prvostopne in na 5. strani drugostopne sodbe). Pravkar povedano velja tudi za ugovor tožničine aktivne legitimacije, saj ta ni izjavila, da bi njen mož prispeval za tožnikovo preživljanje iz svojega posebnega premoženja. Zelo določno je povedala, da je sredstva za to preživljanje jemala iz skupnih družinskih sredstev, da ni dolžnost njenega moža preživljati tožnika in da njen mož zasluži skoraj pol manj kot sama.

Odločba o pravdnih stroških je po svoji naravi sklep (peti odstavek 129. člena ZPP) in z njo se pravdni postopek (razen če ne gre za skrčitev tožbenega zahtevka samo na pravdne stroške) ne konča, kar pomeni, da revizija zoper njo ni dovoljena (prvi odstavek 400. člena ZPP). Zato se sodišče s sicer splošno revizijsko trditvijo o previsokih pravdnih stroških ni smelo ukvarjati.

Reviziji torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, saj nista podana ne neposredno ne posredno uveljavljana revizijska razloga in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).