Jedro

V potrdilu z dne 6.7.1992 zapisani znesek 8.195 USD pomeni le izračun višine dolga iz naslova dogovorjenega in že izvršenega posredovanja pri pridobitvi posla v Varšavi, ki je bil nato tudi realiziran, njegova cena znana in je zato tudi bil mogoč izračun točne višine provizije. Ne pomeni pa zapis navedenega zneska v potrdilu, da naj bi bila šele takrat sklenjena pogodba o posredovanju, ki naj bi se zato nanašala na neke druge bodoče posle, kot je skušal prikazati toženec.

Tožnik se je zavezal spraviti toženčevo družbo v stik z naročnikom dela v Varšavi, to je tudi storil, saj je bila pogodba o opravi del sklenjena, zaradi česar je toženec dolžan plačati provizijo, kot se je v dogovoru s tožnikom osebno zavezal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 8.159 USD v tolarski vrednosti na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da se je toženec osebno kot fizična oseba zavezal plačati tožniku provizijo za posredovanje pri pridobitvi posla za obnovo fasade na stavbi v Varšavi za družbo, katere lastnik in direktor je bil, dogovor za posredovanje pa se je nanašal prav na pridobitev opisanega posla.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi le delno ugodilo tako, da je spremenilo višino obrestne mere za prisojeno denarno terjatev, izraženo v tuji valuti, sicer pa je pritožbo zavrnilo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija zatrjuje, da je napačno ugotovljeno dejstvo, kdo je bil v pogodbenem odnosu pri dogovoru o proviziji. Graja zatrjevane razloge prvega sodišča, da naj bi bil kot direktor in lastnik družbe A. d.o.o. toženec zainteresiran za pridobitev posla v Varšavi, češ da nikoli ni bil direktor te družbe in da od nje tudi ni bil pooblaščen za sklepanje takih poslov, temveč le družbenik, bil pa je direktor in lastnik kasnejše družbe F. d.o.o., ustanovljene šele konec februarja 1992. Takrat naj bi bil posel potrditvah revizije že realiziran. Med tožnikom in tožencem bi lahko obstajal le pogodbeni odnos iz naslova sklenjenih ali bodočih poslov. Revizija opozarja na izjavo priče Š., da pri izdelavi kalkulacije za štiri stopnišča ni bila všteta nobena provizija in da se sodišče do te izjave ni opredelilo. Ni šlo za toženčevo osebno zavezo, ker ni poslov opravljal zase, pač pa za družbo, v kateri je bil zaposlen. Revizija se sklicuje na 124. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vsebinsko pa na odškodninsko odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo je povzročil njen delavec. Revizija zatrjuje, da je nerazumljivo, zakaj naj bi za obveznosti družbe odgovarjala fizična oseba, še posebej, ker ni imela ustreznega pooblastila. Ponavlja pritožbene trditve, da bi moral tožnik, ki je tako kot toženec univerzitetno izobražen, zahtevati ob sestavi potrdila tudi zapis, da gre za zavezo družbe. Sodišče naj bi verjelo le izpovedbam tožnika in njegovih prič, ne pa tožencu in njegovim pričam. Pri tem revizija graja verodostojnost izpovedi tožnikove žene. Sodišče bi moralo upoštevati splošno znano dejstvo, da provizije ne izplačujejo fizične, pač pa pravne osebe. Na koncu revizija zaključi s trditvami, kdaj naj bi bil posel v Varšavi realiziran in poudarja, da je bil F. d.o.o. ustanovljen februarja 1992, bodoči posel pa naj bi bil predvidoma izveden v septembru 1992. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na vsebino revizije mora revizijsko sodišče uvodoma opozoriti, da je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Tako je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno določeno, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Prav v tej nedovoljeni smeri gre večina prej podrobneje povzetih revizijskih trditev. Ali je toženec pri sklepanju dogovora o posredovanju posla v Varšavi nastopal kot delavec oziroma direktor družbe in v njenem imenu, ali pa je dogovor sklenil in prevzel obveznost plačila provizije sam osebno kot fizična oseba, je stvar dokazne presoje vseh izvedenih dokazov. Dokazna presoja sodišča prve stopnje je bila, da je toženec nastopal kot fizična oseba. Pojasnjena je podrobno, natančno, s primerjavo posameznih dokazov med seboj, z upoštevanjem natančno določene višine zapisane provizije v potrdilu, z obravnavanjem nedoslednosti in spreminjanj v več toženčevih izpovedbah in z zaključkom, da sodišče ne verjame tožencu. Razlogi o tem so obrazloženi kar na štirih straneh prvostopenjske sodbe.

Sodišče druge stopnje je tako dokazno presojo potrdilo. Zaradi že omenjene prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja toženec v sedanji fazi postopka ne more uspeti z vztrajanjem, da je šlo za zavezo družbe, ne pa njega kot fizične osebe. Le če bi šlo za zavezo družbe in če bi bila ta tudi tožena, bi lahko bila pomembna v reviziji poudarjena okoliščina, ali je bil toženec direktor samo kasneje oblikovane družbe F. d.o.o. ali tudi prejšnje družbe A. d.o.o. oziroma kakšna pooblastila je sploh imel. Ker pa je ugotovljeno, da je toženec osebno kot fizična oseba sklenil dogovor o posredovanju in se zavezal plačati provizijo, so te revizijske trditve nepomembne. Graja verodostojnosti posameznih prič pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja, zato je nedovoljena. Enak odgovor velja na revizijsko opozorilo na del izpovedi priče Š. Kolikor v tem delu revizija s trditvijo, da se sodišči do te izpovedi nista opredelili, meri na procesno kršitev, revizijsko sodišče pojasnjuje, da v reviziji poudarjeni del izpovedi (da v ceni opravljenega dela ni bila upoštevana provizija) ni pomemben, saj je priča tudi pojasnila, da pri samem dogovarjanju med pravdnima strankama ni bila prisotna. Zato ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je tožnik zatrjeval, da gre za osebno zavezo toženca kot fizične osebe, ni razumljivo toženčevo revizijsko stališče, da bi moral tožnik ob sestavi potrdila zahtevati zapis, da gre za zavezo družbe, saj bi bila taka zahteva v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago tožbenega zahtevka.

Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na zatrjevano splošno znano dejstvo, da provizije izplačujejo samo pravne osebe. V današnjih družbenih in ekonomskih razmerah sklepajo dogovore o posredovanju tudi fizične osebe. Nerazumljivo pa je revizijsko sklicevanje na 124. člen ZOR, saj ta ureja razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve, kar ni ne trditvena ne pravna podlaga tega spora. Podoben odgovor velja za revizijsko sklicevanje na odškodninsko odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen delavec, torej na 170. člen ZOR.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je šlo dejansko za dogovor o posredovanju za pridobitev posla v Varšavi. Za veljavnost takega dogovora se ne zahteva pisna oblika. V kakšnem svojstvu je toženec nastopal pri sklenitvi tega posla, je pokazal dokazni postopek.

Sporno pa je bilo še, ali se je dogovor o plačilu provizije nanašal na posredovanje za pridobitev posla v Varšavi, do katerega je potem dejansko res prišlo in je bil posredovani posel spomladi 1992 tudi realiziran, ali na druge bodoče posle, do posredovanja katerih pa ni prišlo. Tudi tu je dokazna ocena obeh sodišč taka, da zapis zneska 8.195 USD v potrdilu z dne 6.7.1992 pomeni izračunano provizijo za posredovanje posla, ki je bil že realiziran in katerega cena je bila torej znana. Ali z drugimi besedami: v potrdilu z dne 6.7.1992 zapisani znesek 8.195 USD pomeni le izračun višine dolga iz naslova dogovorjenega in že izvršenega posredovanja pri pridobitvi posla v Varšavi, ki je bil nato tudi realiziran, njegova cena znana in je zato tudi bil mogoč izračun točne višine provizije. Ne pomeni pa zapis navedenega zneska v potrdilu, da naj bi bila šele takrat sklenjena pogodba o posredovanju, ki naj bi se zato nanašala na neke druge bodoče posle, kot je skušal prikazati toženec. To pa pomeni, da toženec tudi z zaključnimi trditvami v reviziji o datumu ustanovitve F. d.o.o. nedovoljeno izpodbija dejanske ugotovitve, za posredovanje katerih poslov je šlo pri posredniški pogodbi.

Odločitev obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka je materialnopravno skladna z 813. členom ZOR. Tožnik se je zavezal spraviti toženčevo družbo v stik z naročnikom dela v Varšavi, to je tudi storil, saj je bila pogodba o opravi del sklenjena, zaradi česar je toženec dolžan plačati provizijo, kot se je v dogovoru s tožnikom osebno zavezal. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki vsebuje tudi odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).