Jedro

Izpolnjevanje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (zagotovljeno stanovanje) se dokazuje z listinami v skladu s 3. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Ur.l. RS, št. 47/94).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1680/96-10 z dne 4.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 27.8.1996. S to odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS).

Ugotovila je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker izpolnjevanje tega pogoja ni izkazala v skladu s 3. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po 10. členu ZDRS pristojni organ lahko po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki prosi za pridobitev z naturalizacijo, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Vendar pa mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, kumulativno izpolnjevati več pogojev, med njimi tudi pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, in sicer, da ima zagotovljeno stanovanje. Po 3. členu uredbe se šteje, da prosilec izpolnjuje ta zakonski pogoj če: je lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše ali je lastnik njegov zakonec; če je najemnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, pri čemer mora biti najemna pogodba sklenjena v skladu s stanovanjskim zakonom in odplačna ter prijavljena pri pristojnem organu za stanovanjske zadeve; če mu lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše s pisno izjavo, overjeno na sodišču, neodplačno odda stanovanjske prostore. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka prošnji priložila odločbo delodajalca z dne 23.10.1985, s katero ji je bilo dodeljeno enosobno stanovanje. Ker je upravni organ ugotovil, da navedena odločba ne more izkazovati izpolnjevanja pogoja zagotovljenega stanovanja v smislu 3. člena uredbe, je tožečo stranko z dopisom dvakrat pozval, da predloži dokaz o zagotovljenem stanovanju v smislu določb 3. člena uredbe in jo z drugim dopisom tudi opozoril na posledice opustitve zahtevanih ravnanj. Tožeča stranka ni ravnala po pozivih upravnega organa, ki sta ji bila vročena dne 10.4.1996 in 25.7.1996, niti ni sporočila razlogov, s katerimi bi opravičila zamudo. Glede na navedeno je bil postopek pred izdajo odločbe tožene stranke pravilen, odločba je pravilna in temelji na zakonu.

V pritožbi navaja tožeča stranka, da je najemno pogodbo za stanovanje uspela pridobiti šele po vročitvi odločbe tožene stranke. Zato je ni mogla predložiti upravnemu organu, predložila pa jo je sodišču prve stopnje, hkrati s tožbo. Da je s tem izpolnila pogoj iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožena stranka ni pravilno odločila, saj bi s svojo odločitvijo lahko počakala še nekaj dni. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi njeni prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V upravnem sporu presoja sodišče zakonitost izpodbijanega upravnega akta na podlagi dejanskega stanja v času njegove izdaje. Iz upravnih spisov izhaja, da v tem času tožeča stranka ni predložila dokaza o izpolnjevanju pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, čeprav jo je k temu tožena stranka prej dvakrat pravilno pozvala in ji za predložitev manjkajoče listine dala primeren rok treh mesecev in pol ter jo z drugim dopisom tudi opozorila na posledice takšne opustitve. Najemna pogodba, ki je predložena hkrati s tožbo v upravnem sporu, zato ne more vplivati na presojo odločbe tožene stranke. Pritožbeni ugovor, da bi se sodišče prve stopnje moralo do nje opredeliti, je zato neupošteven. Neupošteven pa je tudi pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka s svojo odločitvijo lahko počakala še nekaj dni. V upravnem postopku je bil tožeči stranki za predložitev manjkajočih dokazov dan primerno dolg rok. Dejstvo, da ni ravnala po uradnih pozivih, je šteti zato v njeno škodo.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.