Jedro

Vsako nepravilno ravnanje delodajalca še ne pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj protipravnosti glede odškodninske odgovornosti. Zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanja delovnega razmerja še ne pomeni, da bi sodišče iz tega naslova tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Postopanje Vlade RS v zvezi z razrešitvijo tožnika z mesta direktorja (ker ni imel možnosti sodelovanja v postopku), ne predstavlja ravnanja, za katera bi bila odgovorna toženka (javna agencija).

Zatrjevanje tožnika, da mu je škoda na ugledu nastala v posledici razrešitve in prenehanja delovnega razmerja pri toženki ter ni imel možnosti za zaposlitev v RS, ne gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, temveč morebiti le z nezakonitim odpoklicem s funkcije direktorja. Za ravnanje drugih oseb, razen za svoje delavce pri delu ali v zvezi z delom toženka ne odgovarja (prvi odstavek 147. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2015 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.267,92 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine solidarno za Republiko Slovenijo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni vsaka nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi že sama po sebi nedopustna v smislu protipravnosti, temveč to predstavljajo le hujše kršitve. Prav te hujše kršitve je tožnik zatrjeval in dokazal, in sicer, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala na tak način, da je huje zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je tožnika zavestno odpustila brez zakonskih razlogov in brez izvedbe zakonitega postopka. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi priče A.A., da se je pri razlagi pogodbe obrnil na strokovne službe toženke in zunanjo strokovno pomoč ter da o tem sam ni odločal. Meni, da bi pravni strokovnjaki morali biti seznanjeni z ustaljeno sodno prakso glede prenehanja pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev zaradi (predčasnega) prenehanja njihovega mandata. Meni, da do napačnega tolmačenja pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi zmotnega tolmačenja njenih določil, temveč je šlo za zavestno napačno tolmačenje. Glede zatrjevanja nepremoženjske škode pritožba sodišču očita bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je v tožbi in pripravljalnih vlogah tožnik določno navajal vrsto pravno priznane škode in jo vzročnoposledično povezal s protipravnim ravnanjem tožene stranke in Republike Slovenije (glede slednje je tožbo kasneje umaknil). Protipravno ravnanje tožene stranke je bilo po mnenju pritožbe zavestno usmerjeno v zasebno in profesionalno sfero tožnika, saj mu je tožena stranka želela z različnimi bolj ali manj prefinjenimi metodami onemogočiti in mu preprečiti nadaljnje delovanje na področju B.. Škoda se je pri tožniku manifestirala na več načinov, in sicer kot škoda zaradi posega v osebnostne pravice in dostojanstvo in kot škoda zaradi kršitve dobrega imena in časti. Tožnik je povzročitelja škode dejansko navedel tako Vlado RS kot toženo stranko oziroma osebe iz njene sfere, v takih primerih pa je seveda zelo težko navesti konkretne osebe, ki so škodo povzročile, saj je način povzročanja škode tak, da se odvija v zakulisji, ne v neposredni konfrontaciji. Meni, da škode ni povzročilo le ravnanje Vlade RS z razrešitvijo tožnika z mesta direktorja, temveč tudi tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za mesto direktorja, saj je pri tem ravnala protipravno. Meni, da so bili predlogi tožnika za zaslišanje prič substancirano navedeni in je bilo v posledici neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. V bistvu pritožba to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (predvsem glede izpovedi priče), kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh zatrjevanih odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Tožnik v predmetnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kot protipravno ravnanje zaradi katerega je utrpel škodo navaja hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi in samovoljno ravnanje toženke, ki je tožnika odpustila brez zakonitih razlogov in ne da bi izvedla zakonit postopek.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik z odločbo Vlade RS z dne 2. 6. 2011 imenovan za direktorja toženke za delo petih let; - da je tožena stranka s tožnikom dne 6. 6. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi v skladu z 52. členom ZDR za določen čas od 3. 6. 2011 do 2. 6. 2016, kot s poslovodno osebo zaradi ureditve medsebojnih pravic in obveznosti v skladu z 72. členom ZDR; - da je bil tožnik z odločbo Vlade RS z dne 20. 9. 2012 razrešen s funkcije direktorja Javne agencije C.; - da je tožena stranka tožnika po razrešitvi odjavila iz delovnega razmerja z dnem 20. 9. 2012; - da je bila odločba o razrešitvi tožnika s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. IU 1642/2012, odpravljena in zadeva vrnjena Vladi RS v ponovno odločanje; - da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1458/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 581/2014 ugotovljeno, da je toženka tožniku podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 20121 in je bilo zahtevku tožnika za reintegracijo in reparacijo ugodeno; - da iz izpovedi tedanjega predsednika sveta Agencije C. A.A. izhaja, da so po prejemu sklepa Vlade RS o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja pri toženki zmotno tolmačili določila pogodba o zaposlitvi. Ker je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za določen čas, delovno razmerje pa je bilo vezano na mandat, so navedeno tolmačili na način, da je delovno razmerje vezano na mandat in tako delovno razmerje preneha, če tožniku mandat preneha. Ravnanja toženke pa niso bila usmerjena zoper tožnika in ni bil namen v tem, da bi se tožnika onemogočalo ali se mu škodovalo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, predvsem pa na podlagi izpovedbe predsednika sveta Agencije C. zaključilo, da je do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi zmotnega tolmačenja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 6. 2011 in ne zaradi morebitnega šikanoznega ali arbitrarnega delovanja. Ugotovilo je, da tožena stranka ni ravnala nedopustno, da bi bila podana podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. 10. Pravna podlaga za povrnitev škode delodajalca delavcu je določena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih2, po katerem je dolžan delodajalec, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, delavcu to škodo povrniti po Splošnih pravilih odškodninskega prava. Obligacijski zakonik3 v prvem odstavku 131. člena določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti tako morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer da je tožniku nastala škoda, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

11. Vsako nepravilno ravnanje delodajalca še ne pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj protipravnosti glede odškodninske odgovornosti. Zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanja delovnega razmerja še ne pomeni, da bi sodišče iz tega naslova tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Postopanje Vlade RS v zvezi z razrešitvijo tožnika z mesta direktorja (ker ni imel možnosti sodelovanja v postopku), ne predstavlja ravnanja, za katera bi bila odgovorna toženka. Tudi navedbe tožnika, da je bil pod stalnim drobnogledom različnih državnih organov (KPK, pristojno ministrstvo, računsko sodišče), da so sodni postopki trajali določen čas in dejstvo, da so o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja toženke pisali mediji, ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke. Zatrjevanje tožnika, da mu je škoda na ugledu nastala v posledici razrešitve in prenehanja delovnega razmerja pri toženki ter ni imel možnosti za zaposlitev na področju B. v RS, ne gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, temveč morebiti le z nezakonitim odpoklicem s funkcije direktorja. Za ravnanje drugih oseb, razen za svoje delavce pri delu ali v zvezi z delom toženka ne odgovarja (prvi odstavek 147. člena OZ). Tožnik je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja res ostal brez zaposlitve in dohodkov, vendar je bila tožniku reintegracija in reparacija dosojena s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1458/2012 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 581/2014. Ker sodišče prve stopnje protipravnega ravnanja toženke, ki bi bilo v vzročni zvezi s pravno priznano nepremoženjsko škodo ni ugotovilo, je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine pravilno zavrnilo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik predlagal. Ker tožnik trditev o protipravnem ravnanju toženke, ki bi privedlo do pravno priznane nepremoženjske škode ni podal, je sodišče dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo. Pri tem je upoštevalo, da o šikanoznem oz. arbitrarnem prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki priče glede na to, da niso bile v vlogi delodajalca (kot predsednik sveta toženke ali po razrešitvi tožnika z mesta direktorja toženke novi vršilec dolžnosti direktorja toženke) niti ne bi mogle izpovedati, zato je ta dokazni predlog tožnika pravilno štelo tudi kot neprimerni dokaz. Odločitev sodišča prve stopnje pod točko 13 obrazložitve je tako pravilna in pritožbeni ugovor je neutemeljen.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Iz razloga, ker tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja ni podala pisne odpovedi, ampak ga je le odjavila iz delovnega razmerja. 2 Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR-1. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ.